Jedro

Protipravnost tožnik opredeljuje kot zavrnitev izročitve ključev solastne nepremičnine in s tem preprečitev uporabe njemu lastnega deleža solastne nepremičnine; torej kot neustrezno izvrševanje stvarnih pravic iz stvarnopravnega razmerja. Ne gre za kršitev predpisov, norm ali običajev, ki bi utemeljevala potrebo po varstvu tožnikovega položaja z institutom odškodnine. Ker gre za odpravo nepravičnosti, do katere je prišlo pri izvrševanju stvarnopravnih upravičenj, je posledice neupravičenega prehoda premoženja treba odpraviti s sanacijo posledic, nastalih v premoženjski sferi obeh strank.

Pri ugotavljanju višine uporabnine zaradi uporabe idealnega dela nepremičnine ni smiselno ločeno ugotavljanje najemnine za prazen in zaseden del nepremičnine. Če je eden od solastnikov drugemu solastniku onemogočil uporabo nepremičnine, je s tem prevzel riziko racionalne izkoriščenosti nepremičnine in je dolžan povrniti korist, ki bi jo tožnik imel z uporabo oz. oddajanjem idealnega deleža solastne nepremičnine; tudi če prostorov racionalno in v celoti ni uporabljal.

Izrek

I. Pritožbi prvo tožene in drugo tožene stranke se ugodi, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodi in se sodba razveljavi: - v I., II. in IV. točki v celoti, - v III. točki pa delno tako, da ostane v veljavi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper tretje toženo stranko; v razveljavljenem delu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o zavrnitvi zahtevka zoper tretje toženo stranko se potrdi in v tem delu pritožba tožeče stranke zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta družbi N. d.o.o. dolžni plačati: prvo tožena stranka 14.139,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in drugo tožena stranka 15.688,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek za solidarno plačilo teh obveznosti ter zoper prvo toženo in drugo toženo stranko uperjen višji zahtevek, v celoti pa tudi zoper tretje toženo stranko uperjen zahtevek (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 5.148,48 EUR (IV. točka izreka).

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del in stroškovni del odločitve (III. in IV. točko izreka). Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da sodišče ni upoštevalo vseh trditev tožeče stranke in nejasno obrazložilo, da naj tožnik ne bi izkazal oškodovanja, pa tudi, da naj bi bil znesek škode enak znesku uporabnine. Ker je sodišče škodo ugotovilo, bi moralo ugotavljati tudi druge predpostavke za odškodninsko odgovornost. Graja zavrnitev zahtevka za solidarno plačilo obveznosti in se sklicuje na 186. čl Obligacijskega zakonika, ki predpisuje solidarno odgovornost oseb, ki skupaj povzročijo škodo. Opozarja, da tožena stranka ni ugovarjala njeni trditvi, da bi tožnik svoj del nepremičnine lahko dajal v najem za mesečno najemnino 8,5 EUR/m2. S to trditvijo je tožeča stranka jasno povedala, da ji nastaja škoda, zato je sodišče protispisno zaključilo, da tožeča stranka o sami škodi ne pove nič konkretnega. To dejstvo se zato šteje za priznano; nepravilno je uporabljen 214. čl. ZPP, kar je bistveno vplivalo na pravilnost odločitve v delu, ki se nanaša na odškodninski temelj. Opozarja tudi na konkretizacijo odškodninskega zahtevka v svoji vlogi z dne 29.8.2011 in na tožnikov poziv iz oktobra 2010, da mu toženki omogočita uporabo nepremičnine. Meni, da bi sodišče moralo ugoditi tudi zahtevku, uperjenemu zoper tretje toženo stranko, ker je aktivno sodelovala pri okrnitvi tožnikovih lastninskih upravičenj. Obrestni del odločitve graja z argumentom, da škoda zapade v plačilo tedaj, ko nastane, ter da je škoda tožniku nastajala mesečno, torej z iztekom vsakega meseca, v katerem bi tožnik svoje nepremičnine lahko oddajal v najem. Meni, da bi morale biti zamudne obresti določene od vsakega posameznega mesečnega zneska uporabnine. Sklicuje se na 299. čl. in 193. čl. Obligacijskega zakonika in meni, da bi morale biti zamudne obresti prisojene tudi za čas pred vložitvijo tožbe. Opozarja, da je tožnik že v decembru 2004 tožence pozival, da mu omogočijo uporabo nepremičnine. Mnenje izvedenca F. M. označuje za nejasno, nestrokovno in nesprejemljivo, saj je izvedenec v vsaki dopolnitvi mnenja podal drugačen znesek uporabnine. Višino je znižal za več kot 100 % - od 4,57 EUR/m2 na 2,16 EUR m/2, pri tem pa na naroku 13.7.2012 izrazil stališče, da je zanj realna cena 4,5 EUR/m2 in je ta znesek znižal, ker je hotel strankama ugajati. Opozarja, da je izvedenec z nižanjem ugajal samo eni stranki in da mu je sodišče nekritično sledilo. Izvedensko mnenje označuje za pristransko in nestrokovno ter meni, da bi sodišče moralo angažirati novega izvedenca. Opozarja, da se je višina najemnine ugotavljala v letu 2012, ko so najemnine zaradi gospodarske krize padle, zahtevek pa se nanaša na čas od 1.1.2005 do 1.5.2011. Opozarja na bistvo instituta neupravičene obogatitve, da se povrne prikrajšanje oz. korist, ki je bila dosežena. Meni, da bi moral biti pri odločitvi o stroških postopka upoštevan tudi uspeh tožeče stranke po temelju; upoštevajoč še 10 % uspeh po višini, označuje uspeh tožeče stranke za 60 % uspeh.

4. Prvo tožena in drugo tožena stranka se pritožujeta zoper tisti del odločitve, s katerim jima je naložena obveznost plačila uporabnine (I. in II. točko izreka). Uveljavljata vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlagata spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen. Grajata zaključek, da tožnik ni privolil v prikrajšanje in da tožniku onemogočata uporabo prostorov z neizročitvijo ključev. Opozarjata, da sta leta 2002 tožniku ponudili, da odkupi njuna solastninska deleža, pa je tožnik to zavrnil z navedbo, da je pripravljen v izključno last prevzeti fizičen del stavbe in da bo vložil predlog za delitev nepremičnine. Ko sta ga z dopisom z dne 15.7.2002 pozvali, da želeni fizični del stavbe opredeli, ni odgovoril in ni vložil predloga za delitev solastnine. Do vložitve tožbe v letu 2009 tožnik toženk ni pozval, da mu plačujeta najemnino ali drugo odmeno. Z dopisom z dne 17.12.2004 ju je pozval zgolj to, da mu z izročitvijo ključev omogočita uporabo nepremičnine. Z dopisom z dne 22.12.2004 sta ga toženki zavrnili, da nepremičnina ni razdeljena in da je zahteva po izročitvi ključev splošna in ji zato ni mogoče ugoditi. Iz te korespondence pritožnici izvajata zaključke: da tožnik do vložitve tožbe ni zahteval plačila uporabnine; da ni nasprotoval drugo toženkini uporabi dela pritličja; da tožnik ni podal konkretnega predloga za pridobitev določnega dela nepremičnine v izključno uporabo; da prvo tožene stranke, ki je bila ustanovljena aprila 2005, ni pozval k izročitvi ključev. Táko pasivno tožnikovo ravnanje označujeta za privolitev v prikrajšanje. Sklicujeta se na dopis z dne 10.6.2010, s katerim sta tožniku dali vedeti, da mu na račun njegovega solastninskega deleža ponujata izključno posest in uporabo 130 m2 prostorov z ločenim vhodom, kar je tožnik zavrnil šele v oktobru 2010. Tožnik je vseskozi imel možnost, da pove, kateri del stavbe bi na račun svojega solastninskega deleža prevzel v svojo posest in uporabo, od junija 2010 dalje pa je imel možnost imeti v svoji izključni uporabi ponudenih 130 m2 prostorov z lastnim vhodom. Menita, da je tožnik prikrajšan zaradi svojega ravnanja. Graja prvostopenjsko stališče, da je tožnik upravičen do uporabe celotne stvari in da njegova zavrnitev uporabe dveh prostorov ni odločilna. Trdita, da bi se tožnik kot odgovoren lastnik moral angažirati, da doseže upravičenja, ki mu jih daje lastninska pravica in konkretizirati svojo zahtevo za izročitev prostorov ali predlagati delitev. Opozarjata, da je tudi drugo tožena stranka solastnica in kot uporabnica dela pritličja, v katerem skupaj s prvo toženo stranko opravlja svojo dejavnost, upravičena do varstva svoje zasebnosti, posesti, lastninske pravice in premoženja, zato ni dolžna pristati na tožnikovo pavšalno zahtevo po izročitvi ključev vseh prostorov, ki jih v solastnem objektu uporablja. Meni, da v konkretnih okoliščinah zavrnitev izročitve ključev ne predstavlja kršitve tožnikove solastninske pravice oz. ne onemogoča uporabe solastne nepremičnine. Kot solastnica se je bila drugo tožena stranka dolžna s tožnikom dogovoriti o režimu uporabe solastne nepremičnine in to je tudi storila s tem, da je tožnika pozvala, da opredeli fizične dele, ki bi jih prevzel v uporabo in mu potem, ko se ni želel izjasniti, podala svoj predlog po prevzemu 130 m2 prostorov.

O pritožbi prvo tožene in drugo tožene stranke

5. Pritožba je utemeljena

6. Tožena stranka utemeljeno graja razloge, s katerimi prvostopenjsko sodišče v 19. točki obrazložitve utemeljuje ugotovitev, da tožnik v svoje prikrajšanje ni privolil. V tem delu argumentacija ni jasna. Sodišče na osnovi tožnikovih pozivov za izročitev ključev celotne nepremičnine (dopisov z dne 17.12.2004 in 13.10.2010) nerazumno zaključi, da ravnanje tožene stranke, pri čemer ne pove za kakšno ravnanje gre, pomeni omejevanje tožnika pri uporabi nepremičnine. Ni mogoče soglašati niti s stališčem, ki sledi v nadaljevanju: da je tožnik upravičen do uporabe celotne stvari v sorazmerju s svojim delom in da ni dolžan privoliti v uporabo dela teh prostorov. Taka dokazna ocena korespondence med strankama ni natančna in celovita ter skrbna, kakršna je predpisana z 8. čl. ZPP. V ponovljenem postopku se je sodišče dolžno opredeliti do vseh predlogov, ki sta si jih glede uporabe nepremičnine stranki izmenjali v dopisih z dne 1.7.2002 oz. 27.7.2002 (dokaz B19), 15.7.2002 (dokaz B15), 17.12.2004 (dokaz A3), 22.12.2004 (dokaz B21), 10.6.2010 (dokaz A10) in 13.10.2010 (dokaz B 23). Iz te korespondence je razvidno, da tožena stranka pri zagotavljanju možnosti tožnikove (so)uporabe solastne nepremičnine ni bila pasivna. Predlagala je tožnikov odkup njenih solastninskih deležev in tožnika pozvala, da predlaga fizično delitev oz. pove, kateri del poslovnih prostorov želi prevzeti v izključno last (dokaza B19 in B15). Tožnik, za katerega je bila fizična delitev sprejemljiva, se ni želel opredeliti, kateri del nepremičnine bi z delitvijo prevzel v izključno last (dokaz B 19); vztrajal je, da se mu izročijo ključi nepremičnine (dokaz A3). R. N. je izročitev ključev zavrnila (dokaz B21). Po vložitvi tožbe (dne 10.6.2010) je tožena stranka prevzela aktivno vlogo tudi glede določitve prostorov, ki bi jih tožnik uporabljal. V situaciji, ko tožnik solastninskih deležev ni hotel odkupiti, ko se ni želel izjasniti glede dela nepremičnine, ki bi ga uporabljal, je tožena stranka razumno in konstruktivno ponudila prostore, ki naj bi jih tožnik uporabljal. Ponudeno mu je bilo, da dne 15.6.2010 vzame v izključno posest – 130 m2 poslovne površine s samostojnim vhodom (dopis z dne 10.6.2010 – dokaz A10). Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z ogledom in ni ocenilo drugih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je bila tožniku ponudena uporaba nepremičnine, ustrezno njegovemu solastninskemu deležu. Tako uporabo namreč predvideva 1. odstavek 66. čl. SPZ. Ni mogoče soglašati s sodiščem prve stopnje, da je do delitve tožnik upravičen do uporabe celotne stvari v sorazmerju s svojim idealnim deležem. Tudi drugo tožena stranka je kot solastnica poslovnih prostorov le-te upravičena uporabljati; v uporabo poslovnih prostorov na način, da bi vanje vstopal tudi tožnik, ni bila dolžna privoliti. O uporabi stvari se solastniki dogovorijo, če pa to ni mogoče, njihova razmerja uredi sodišče (112. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Do dogovora ni prišlo, postopka za ureditev razmerij tožnik, ki bi za to imel večji interes, ker prostorov ni zasedal, ni sprožil. Ni mogoče spregledati, da tožnik lahko v vsakem času sproži tudi postopek za delitev solastne nepremičnine. Zaključek, da tožnik z zavrnitvijo uporabe ponujenih prostorov ni privolil v prikrajšanje, je preuranjen. Brez natančne in celovite ocene dokazov, ki sta jih stranki predlagali glede tožnikovih možnosti, da solastno stvar uporablja, zaključek o tem, ali je tožnik v svoje prikrajšanje privolil, ni mogoč.

7. Na podlagi pritožbe prvo tožene in drugo tožene stranke je sodba v I. in II. točki izreka, posledično pa tudi v IV. točki izreka, zaradi relativne bistvene kršitve postopka razveljavljena (354. čl. ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

8. Pritožba je delno utemeljena.

9. V postopku pred sodiščem prve stopnje je pritožnik obveznost tretje toženke utemeljeval najprej z njeno dnevno uporabo poslovnih prostorov (4. stran vloge z dne 31.5.2011), v vlogi z dne 29.8.2011 pa s protipravnostjo ravnanj vseh tožencev. Ravnanj, s katerimi naj bi mu tretje toženka onemogočala uporabo solastne stvari, ni konkretno opredelil. Sklicuje se le na dejstvo, da mu toženci ključev solastne nepremičnine na njegov poziv niso izročili, kar, upoštevajoč argumente iz 6. točke te obrazložitve, ni mogoče opredeliti kot protipravnost, kakršno zakon predpostavlja za obstoj deliktne odškodninske obveznosti. Tudi v pritožbi tožnik podlago za obveznost tretje toženke vidi v protipravnosti njenega ravnanja, pri čemer niti v tej fazi postopka protipravnih ravnanj ne opredeli. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi, ki jih je za zavrnitev zahtevka zoper tretje toženo stranko sodišče prve stopnje navedlo v 13. točki sodbe; dokazni postopek ni potrdil, da bi tretja toženka kot fizična oseba sporne prostore uporabljala. Pritožba zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka zoper tretjo toženko ni utemeljena. Odločitev iz tretje točke izreka, da se zoper tretjo toženko uperjen tožbeni zahtevek v celoti zavrne, je zato potrjena (353. čl. ZPP).

10. Tudi z razlogi za zavrnitev solidarne odgovornosti prvo tožene in drugo tožene stranke pritožbeno sodišče soglaša. Predmet zahtevka je deljiva – denarna – obveznost iz neposlovnega razmerja. Večosebne deljive obveznosti so solidarne samo, če tako določa zakon ali če se o tem stranki dogovorita. Ker ne gre za tak primer, je vsak od tožencev tožniku dolžan povrniti korist, ki mu jo je z uporabo nepremičnine oz. njegovega 1/3 deleža pritličnih poslovnih prostorov povzročil in za katero je obogaten (393. čl. Obligacijskega zakonika).

11. Tožnik svojo terjatev utemeljuje z dvema temeljema – odškodnino (131. čl. Obligacijskega zakonika) in neupravičeno obogatitvijo (190. in 198. čl. Obligacijskega zakonika). Sodišče prve stopnje je presodilo, da dejanske okoliščine utemeljujejo uporabo določil o neupravičeni obogatitvi. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Gre za terjatev iz neposlovnega razmerja, do katerega je prišlo zaradi neutemeljenega premika premoženja. Ena stranka je prikrajšana, druga pa obogatena zaradi načina uporabe stvari. Ni nepomembno, da je tudi drugo tožena stranka solastnica sporne nepremičnine in je neutemeljen premik premoženja posledica izvrševanja upravičenj (so)lastnikov stvari in ne delikta ali škodljivega dejstva. Taka razmerja se v sodni praksi obravnavajo na osnovi pravil, ki urejajo neupravičeno obogatitev (190 do 198. čl. Obligacijskega zakonika). Protipravnost tožnik opredeljuje kot zavrnitev izročitve ključev solastne nepremičnine in s tem preprečitev uporabe njemu lastnega deleža solastne nepremičnine; torej kot neustrezno izvrševanje stvarnih pravic iz stvarnopravnega razmerja. Ne gre za kršitev predpisov, norm ali običajev, ki bi utemeljevala potrebo po varstvu tožnikovega položaja z institutom odškodnine. Ker gre za odpravo nepravičnosti, do katere je prišlo pri izvrševanju stvarnopravnih upravičenj, je posledice neupravičenega prehoda premoženja treba odpraviti s sanacijo posledic, nastalih v premoženjski sferi obeh strank. Ni sprejemljivo zasledovati zgolj odprave prikrajšanja oškodovanca, kar je funkcija odškodninskega prava. Prvostopenjsko sodišče pravilno navaja, da ravnanj, zaradi katerih bi bila tožnikova terjatev večja od te, ki je povzročena z neupravičeno uporabo, tožnik ne uveljavlja.

12. Pritožba pa pravilno navaja, da je tek zamudnih obresti odvisen od poštenosti oz. nepoštenosti pridobitelja (193. čl. Obligacijskega zakonika). Ker se o tem sodišče ni izreklo, sodbe v obrestnem delu ni mogoče preizkusiti.

13. Pritožba utemeljeno graja tudi ugotovljeno višino izgubljene koristi na eni strani oz. obogatitve na drugi strani. Skladno s sodno prakso je sodišče to dejstvo pravilno ugotavljalo z najemnino, ki bi jo bilo mogoče doseči na trgu, če bi se nepremičnina oddajala v najem. Pritožnik pravilno opozarja na spremenjene razmere na nepremičninskem trgu, ki se kažejo tudi v višinah najemnin, zato bi bilo potrebno ugotavljali najemnino za obdobje, v katerem je do prikrajšanosti oz. obogatitve prišlo. Ker je nepremičnina nerazdeljena in je tožnik prikrajšan zaradi uporabe njegovega idealnega dela, ni smiselno ločeno ugotavljanje najemnine za prazen in zaseden del nepremičnine. Če je tožena stranka tožniku onemogočila uporabo nepremičnine, je s tem prevzela riziko racionalne izkoriščenosti nepremičnine. Tudi če prostorov racionalno in v celoti ni uporabljala, je dolžna povrniti korist, ki bi jo tožnik imel z uporabo svojega idealnega deleža oz. oddajanjem idealnega deleža solastne nepremičnine v najem (2). Ker se izvedenec ni določno opredelil, kakšno najemnino razmere na trgu utemeljujejo, in višine ugotovljene najemnine ni utemeljil z objektivnimi kazalci, ni nerazumen predlog za postavitev novega izvedenca; posebno ker bo v ponovljenem postopku treba ugotoviti najemnino za obdobje, v katerem je do prikrajšanja prišlo, ter za pritličje kot celoto in ne ločeno za zaseden in prazen del. 14. Ker so pritožbeni razlogi delno utemeljeni, je odločitev iz III. točke izreka, razen odločitve o zavrnitvi zahtevka zoper tretjo toženko, razveljavljena (355. čl. ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. čl. ZPP, ki določa, da se v primeru razveljavite odločbe odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

(1) V sodni praksi se pravica do uporabnine na osnovi določil 190. čl. in 198. čl. Obligacijskega zakonika ne priznava, če lastnik (solastnik) v svoje prikrajšanje privoli. Uporabnina je namreč šele posledica, ki sledi kršitvi pravice, ali objektivni nemožnosti imeti stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu deležu in ne alternativa, ki bi jo tožnik na osnovi določil 190. čl. in 198. čl. Obligacijskega zakonika lahko izbral, uporabo solastne nepremičnine pa zavrnil. (2) Enako Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 131/99