Jedro

Ugotovitveni sklep o prenehanju PZ, sklenjene za določen čas, je deklaratorne narave. PZ preneha z iztekom časa, za katerega je sklenjena.

Če je PZ za določen čas sklenjena nezakonito, lahko delavec prosto izbira, ali bo zahteval ugotovitev, da je sklenil PZ za nedoločen čas še v času trajanja PZ, sklenjene za določen čas in zato postopal skladno s 1. in 2. odstavkom 204. člena ZDR, ali pa bo po prenehanju PZ, sklenjene za določen čas z direktno tožbo na sodišče skladno s 3. odstavkom 204. člena ZDR zahteval ugotovitev, da je sklenil PZ za nedoločen čas.

Če delavec še v času trajanja PZ, sklenjene za določen čas uveljavlja transformacijo, mora skladno s 1. odstavkom 204. člena ZDR najprej pisno zahtevati odpravo kršitve od delodajalca, sicer niso podane procesne predpostavke za vložitev tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica zahtevala, da ugotovitveni sklep tožene stranke z dne 28.3.2006, ki določa, da z dnem 13.4.2006 tožnici preneha delovno razmerje, nima učinka in se ne izvrši vse do 8 dni po pravnomočnosti sodbe, ki bo izdana v tem individualnem delovnem sporu.

Zoper navedeni sklep je tožnica vložila pritožbo iz vseh razlogov po določilu 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške postopka.

Sodišče prve stopnje bi pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-275/97 z dne 16.7.1998 iz katere izhaja, da je začasna odredba res sredstvo zavarovanja terjatve, vendar pa se njen pomen ne izčrpa le v zagotovitvi možnosti kasnejše izvršbe po odločitvi o glavni stvari. Namen začasne odredbe je, da se začasno uredi sporno pravno razmerje, kar pomeni, da so možne tudi regulacijske začasne odredbe. Tožena stranka je z izdajo ugotovitvenega sklepa o tem, da tožnici z dnem 13.4.2006 preneha delovno razmerje za določen čas, nezakonito odločila, da tožnici delovno razmerje preneha v nasprotju z določili ZDR. Tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitveni sklep nima nobenih pravnih posledic, saj prav ta enostranski delodajalčev akt prekinja delovno razmerje sicer vzpostavljeno za nedoločen čas. Tožnica je zatrjevala tako nastanek nenadomestljive škode kot samovoljno ravnanje tožene stranke. Po poteku porodniškega dopusta tožnica ne bo več zavarovanka in tako ne bo upravičena do pravic, kot jih določa Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ocenilo, da predlagana začasna odredba ne bi dosegla namena, ki ga tožnica želi. Tožnica je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz

2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno napačno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je v določenih primerih mogoče izdati tudi t.i. regulacijske začasne odredbe, ki sporno razmerje začasno uredijo. Tako je začasna odredba sicer sredstvo zavarovanja terjatve, vendar pa se njen pomen ne izčrpa le v zagotovitvi možnosti kasnejše izvršbe. Namen izdaje začasne odredbe ni le v tem, da zagotovi možnost morebitne izvršbe, pač pa je tudi v tem, da začasno uredi sporno razmerje. Terjatve namreč ne ogroža le nevarnost, da sodbe ne bo mogoče izvršiti, pač pa tudi ravnanja, zaradi katerih bi sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena - to pa je v primeru, če že v teku sodnega postopka za varstvo te terjatve tožniku nastane nenadomestljiva škoda. Gre za t.i. ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo.

Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi opr.

št. Up-275/97 z dne 16.7.1998. Vendar navedeno ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj predlagana začasna odredba, da je ugotovitveni sklep tožene stranke z dne 28.3.2006, ki določa, da z dnem 13.4.2006 tožnici preneha delovno razmerje, nima nobenih pravdnih posledic in je le deklaratorne narave, kot je to pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Tako zadržanje učinkovanja navedenega sklepa, ne bi moglo doseči namena, ki ga tožnica želi četudi bi sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98 s sprem. - ZIZ) v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da bo mu terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;

- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica dosedaj še ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, ki je osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe. Iz predloženega spisa namreč izhaja, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki nepretrgoma vse od 15.10.2001, pri čemer je do prenehanja delovnega razmerja dne 13.4.2006 sklenila skupaj 43 pogodb o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto sestavljalec oz. sestavljalec I zaradi začasno povečanega obsega dela.

Navedeno po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da bi bila verjetnost obstoja terjatve izkazana, v kolikor bi tožnica pravilno uveljavljala svoje pravice pri delodajalcu oz. v sodnem postopku.

Poudariti je, da Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) v 204. členu ureja postopke uveljavljanja pravic pri delodajalcu in sodno varstvo in sicer v 1. odst. 204. člena ZDR določa, da v primeru, če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oz., da svoje obveznosti izpolni, 2. odst. 204. člena ZDR pa določa, da če delodajalec v nadaljnjem roku 8 delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavce, ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oz. ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oz. odpravo kršitev s strani delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. 3. odst. 204. člena ZDR določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oz.

od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

Pritožbeno sodišče je že v večih zadevah zavzelo stališče, da mora delavec, v kolikor uveljavlja varstvo svojih pravic v času, ko pogodba o zaposlitvi še ni prenehala, najprej svoj zahtevek vložiti pri delodajalcu, v skladu s 1. in 2. odst. 204. člena ZDR, in šele potem zahtevati sodno varstvo pred pristojnim sodiščem - zadeva Pdp 616/2005. Procesna predpostavka za vložitev tožbe ni podana brez predhodne pisne zahteve delavca pri delodajalcu, da očitano kršitev odpravi oz. izpolni svojo obveznost. Iz dosedanjih tožbenih navedb in navedb v predlogu za začasno odredbo ter predložene listinske dokumentacije namreč izhaja, da je tožnici po zadnji pogodbi o zaposlitvi trajalo delovno razmerje od 1.4.2006 do vključno 13.4.2006, navedeno izhaja tudi iz ugotovitvenega sklepa, ki določa, da tožnici preneha delovno razmerje dne 13.4.2006. Tožnica pa je tožbo oz.

predlog za izdajo začasne odredbe vložila s priporočeno poštno pošiljko že dne 12.4.2006, kar pomeni še v času, ko ji delovno razmerje pri toženi stranki še ni prenehalo. Pritožbeno sodišče je tudi v zadevi Pdp 741/2004 zavzelo stališče, da delavec lahko zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom in je zaradi poteka časa pogodba tudi že prenehala, transformacijo delovnega razmerja z direktno tožbo na podlagi 3. odst. 204. člena ZDR, seveda upoštevaje 30 dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe. Tožnica bi tako po prenehanju pogodbe o zaposlitvi lahko vložila neposredno tožbo pred sodiščem v času 30 dni od prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu dne 13.4.2006. Tako ima delavec pravico do izbire postopka po 2. odst. 204. člena ZDR ali po 3. odst. 204. člena ZDR seveda upoštevaje zakonske pogoje. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana.

V zvezi s predlagano začasno odredbo pa pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje pojasnjuje, da ima ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja le značaj obvestila in je tožnici delovno razmerje prenehalo že na podlagi izteka roka iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Navedeno pomeni, da ugotovitveni sklep z dne 28.3.2006 o prenehanju delovnega razmerja z dnem 13.4.2006 nima neposrednih pravnih posledic in je torej le deklaratornega značaja in le ugotavlja datum prenehanja delovnega razmerja, ki pa je tožnici prenehalo z iztekom pogodbe za določen čas.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore v zvezi z nastankom nenadomestljive škode oz. samovolje tožene stranke ne odgovarja, ker so za rešitev zadeve brezpredmetni, pojasnjuje pa, da mora v predlogu za izdajo začasne odredbe upnik navesti pravno podlago na podlagi katere uveljavlja predlog za izdajo začasne odredbe in jo tudi primerno obrazložiti in predložiti ustrezne dokaze.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 2. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj v pritožbenem postopku ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.