Jedro

Kot je pravilno ugotovil že drugostopenjski organ, v spisu ni nobene listine, ki bi kazala na preklic pooblastila s strani tožeče stranke svojemu pooblaščencu. Glede na to je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je odločbo vročil subjektu, za katerega je imel v spisu izkazano, da je pooblaščenec tožeče stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje kot drugostopni organ zavrglo pritožbo tožeče stranke, ki jo je le-ta vložila zoper odločbo Agencije RS za okolje, št. 35407-28/2006-22 z dne 25. 11. 2011, ker je ugotovilo, da je pritožba vložena prepozno. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je imela tožeča stranka v postopku pooblaščenca, to je A. d.o.o. iz Ljubljane. Izpodbijana odločba je bila vročena pooblaščencu dne 28. 11. 2011, tožeča stranka pa je pritožbo oddala priporočeno na pošto dne 14. 12. 2011. Ker je bila pritožba vložena prepozno, jo je ministrstvo v skladu s prvim odstavkom 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrglo.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija takšno odločitev in navaja, da je tožeča stranka pooblaščencu dne 11. 11. 2011 preklicala pooblastilo. Z bivšim pooblaščencem je bila dogovorjena, da s tem seznani upravne organe, tožeča stranka sama namreč ni natančno vedela, kateri postopki so v teku pred državnimi organi, saj je v nekatere aktualne upravne postopke vstopila zaradi nasledstva tretjih oseb. Takšen je tudi konkreten upravni postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za obratovalne naprave, ki ga je leta 2006 pričelo podjetje B. d.o.o., šele v letu 2010 pa ga je nasledila tožeča stranka. Tožeča stranka je bila prepričana, da je bivši pooblaščenec vse državne organe obvestil o preklicu, sicer pa je obvestilo o preklicu pooblastila posredovala prvostopnemu organu tudi sama in sicer dne 14. 11. 2011. Tožnik tega pooblastila ni poslal s povratnico, zato je listinsko dokazovanje pošiljke nemogoče. Dejstvo odpošiljanja je razvidno iz žiga glavne pisarne vlagatelja, kar dokazuje z izhodno pošto. V nadaljevanju tožeča stranka navaja razloge, s katerimi izpodbija odločbo Agencije RS za okolje, št. 35407-28/2006-22 z dne 25. 11. 2011. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz upravnega spisa, je Agencija RS za okolje dne 25. 11. 2011 izdala odločbo št. 35407-28/2006-22, s katero je zahtevo tožeče stranke za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave – odlagališča nenevarnih odpadkov ... s celotno (največjo) zmogljivostjo 313.394 ton na v izreku odločbe navedenih zemljiščih zavrnila. Ta odločba je bila pooblaščencu tožeče stranke, to je družbi A. d.o.o. iz Ljubljane, vročena 28. 11. 2011. Zoper to odločbo je bila dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema odločbe (prvi odstavek 235. člena ZUP). Glede na to, da je bila pooblaščencu tožeče stranke odločba vročena 28. 11. 2011, je torej rok za pritožbo iztekel z 12. 12. 2011. Tožeča stranka je vložila pritožbo priporočeno po pošti dne 14. 12. 2011. V predmetni zadevi ni sporno, da je tožeča stranka pritožbo vložila 14. 12. 2011, niti da je bila družbi A. d.o.o. iz Ljubljane odločba vročena 28. 11. 2011. Tožeča stranka sklep o zavrženju pritožbe izpodbija s trditvijo, da je že dne 11. 11. 2011 pooblaščencu preklicala pooblastilo in da je bila s pooblaščencem dogovorjena, da bo o tem obvestil državne organe. Razen tega bi naj o preklicu pooblastila prvostopni organ obvestila tudi sama in sicer 14. 11. 2011, tega obvestila pa ni poslala s povratnico.

Kot je pravilno ugotovil že drugostopni organ, v spisu ni nobene listine, ki bi kazala na preklic pooblastila s strani tožeče stranke njenemu pooblaščencu. Glede na to je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je odločbo o zavrnitvi izdaje okoljevarstvenega dovoljenja vročil subjektu, za katerega je imel v spisu izkazano, da je pooblaščenec tožeče stranke. Rok za vložitev pritožbe je tako začel teči z vročitvijo odločbe pooblaščencu. Ker je bil ta zamujen, je drugostopni organ pritožbo kot prepozno pravilno zavrgel (prvi odstavek 246. člen ZUP).

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).