Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 3. odstavku 311. člena KZ zadošča, da je storilcu plačilo obljubljeno, in ni treba, da bi bila višina plačila vnaprej znana ali da bi storilec pred dejanjem plačilo sploh pridobil.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je v ponovljenem sojenju pred spremenjenim senatom z uvodoma navedeno sodbo obsojenega K.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po 3. odstavku 311. člena KZ in kaznivega dejanja po 3. odstavku 311. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, za kateri mu je izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora ter enotno denarno kazen v višin 500,00 EUR, ki jo je obsojenec bil dolžan plačati v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe, obsojenega Z.V. pa je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po 3. odstavku 311. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let, ter denarno kazen v višini 300,00 EUR, ki jo je bil obsojenec dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Obsojenemu K. je sodišče v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu, obema obsojencema je sodišče izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov, oba pa je oprostilo plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Mariboru je delno ugodilo pritožbi državnega tožilca in odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu V. izreklo kazen štiri mesece zapora, v preostalem pa je pritožbo državnega tožilca in pritožbi zagovornikov obsojenca zavrnilo kot neutemeljene. Tudi sodišče druge stopnje je obsojena oprostilo plačila stroškov postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega Z.V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V zahtevi je zagovornik navedel, da obsojenemu V. po njegovem mnenju ni mogoče dokazati direktnega naklepa za storitev, zato je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Nikjer ni dokazano, da bi obsojenec vedel, da bodo tujci prišli, na kar kaže dejstvo, da si je sposodil avtomobil R.E. en dan pred prihodom tujcev. Obsojenemu V. ni mogoče očitati, da je avto vzel z namenom posoditi ga za prevoz tujcev. Ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da si je obsojeni V. sposodil avto, ker je vedel, da pridejo tujci, in da jih bo prevažal, je neutemeljena in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Nadalje je zagovornik navedel, da obsojenemu V. ni bila dana možnost, da bi se neposredno soočil z obremenilnimi pričami. Sodišče pa tudi ni razčistilo, zakaj je obsojeni K. večkrat spremenil svoj zagovor. Po mnenju zagovornika je bil pod pritiskom policistov, ki so ga zasliševali, zaradi česar je povedal, da je pri dejanju sodeloval tudi V. z namenom, da bi tudi slednjega prikazal kot storilca očitanega kaznivega dejanja. Ker sodišče te okoliščine ni razčistilo, obsojeni K. pa se na glavni obravnavi ni zagovarjal, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ko je sodišče na ta dokaz oprlo svojo odločbo. Zagovornik tudi meni, da je pomembna višina zneska, ki bi ga obsojeni V. prejel za opravljen prevoz. Znesek bi moral biti vnaprej določen ali pa vsaj določljiv. Končno zagovornik še navaja, da je obsojeni V. kritičnega večera opravljal zgolj službo taksista ter da njegov stik po telefonu z obsojenim K. ne more pomeniti, da je soudeležen pri očitanem kaznivem dejanju. Gre zgolj za skupek naključij.

3. Vrhovni državni tožilec F.M., ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da zahteva ni utemeljena. Zagovornik v zahtevi zgolj izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kršitev določb kazenskega postopka pa tudi ni podana, ker je sodišče zapisnik o zaslišanju priče H.S. prebralo po pooblastilu v iz 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, zapisnik o zaslišanju D.Z. pa ob soglasju strank.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenemu in njegovemu zagovorniku, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornikovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede naklepa obsojenega V. ter glede tega, ali je obsojeni sploh storil kaznivo dejanje ali pa gre za naključje (da temu ni tako, je obrazložilo že sodišče druge stopnje), pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Sodišče prve stopnje je tako po objektivni kot po subjektivni plati prepričljivo obrazložilo ugotovljeni prispevek obsojenega V. pri očitanem kaznivem dejanju, prav tako je z gotovostjo ugotovilo, da pri udeležbi obsojenega V. pri kaznivem dejanju ne gre za naključje.

7. Razlogovanje zahteve, da je pomembna višina zneska, ki bi ga obsojeni V. prejel za opravljeni prevoz tujcev, s katerim zagovornik smiselno zatrjuje, da ni podan zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, ni sprejemljivo. Zakonski znak kaznivega dejanja po 3. odstavku 311. člena KZ je, da storilec za plačilo spravi skupino tujcev čez mejo ali ozemlje države. Pomembno je, da storilec pri spravljanju skupine tujcev čez mejo ali ozemlje države prejme ustrezno materialno korist. Za obstoj kaznivega dejanja zadošča že, da je plačilo obljubljeno in v obravnavanem primeru je bilo tako, saj je bilo obsojenemu V. s strani sostorilca K.K. obljubljeno plačilo v višini 10.000,00 do 20.000,00 tolarjev, ni pa potrebno, da bi bila višina plačila vnaprej znana ali da bi storilec pred dejanjem plačilo sploh pridobil. Glede na povedano zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

8. Vrhovno sodišče v gradivu, ki je v sodnem spisu, ni našlo ničesar, kar bi potrjevalo zagovornikovo zatrjevanje, da je obsojeni K. pod pritiskom policistov kot sostorilca pri očitanem kaznivem dejanju prikazal tudi obsojenega V. V sodnem spisu je zgolj vloga obsojenega K., v kateri sicer res navaja, da je podal izjavo pod pritiskom policistov, vendar Vrhovno sodišče ocenjuje, da gre pri tem zgolj za način zagovora, kar je ugotovilo že tudi sodišče prve stopnje. Slednje je podalo tudi oceno zagovora obsojenega K. pred preiskovalnim sodnikom in zaključilo, da takemu zagovoru ne gre slediti. Glede na povedno se sploh ne postavlja vprašanje nedovoljenosti dokazov zaradi izsiljevanja izjav (3. odstavek 148.a člena ZKP v zvez z 8. odstavkom 227. člena ZKP), ampak zagovornik tudi v tem delu zahteve preko uveljavljanja 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

9. Zatrjevanju zahteve, da se obsojeni V. ni imel možnosti soočiti z obremenilnimi pričami, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. V sodbi I Ips 58/2007 z dne 13. 9. 2007 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, vendar pa mora imeti vsaka omejitev pri izvajanju dokazov ustrezno in legitimno podlago oziroma pri tem, katere od predlaganih dokazov bo sodišče izvedlo, nima diskrecijske pravice. Dokazne predloge bo zavrnilo tedaj, ko bo ocenilo, da niso pravno relevantni in kadar tako določa zakon. Mora pa obramba obstoj in pravno relevantnost določenega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Stopnja verjetnosti sicer nikdar ne dosega gotovosti, mora pa presegati golo zatrjevanje. V vsakem konkretnem primeru bo torej sodišče po svoji vesti in znanju presojalo, ali je predlagani dokaz zakonit, ali je pravno relevanten oziroma ali je podana zadostna stopnja verjetnosti v obstoj in pravno relevantnost tega dokaza.

10. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je obsojenčev zagovornik na glavni obravnavi dne 14. 12. 2006 predlagal zaslišanje priče H.S. Sodišče je ta dokazni predlog sprejelo in po določbi 515. člena ZKP priči, ki je makedonski državljan, poslalo vabilo na naslednji narok za glavno obravnavo. Priča je z dopisom, prevod katerega je Okrožno sodišče v Murski Soboti prejelo 22. 1. 2007, obvestil sodišče, da se glavne obravnave ne more udeležiti, ker ne more dobiti vizuma za vstop v Republiko Slovenijo. Kljub takemu sporočilu je zagovornik obsojenega V. na glavni obravnavi dne 23. 1. 2007 vztrajal pri neposrednem zaslišanju omenjene priče. Zagovornik je pričo nameraval zaslišati glede tega, ali je bilo dejanje storjeno v okviru skupine, priča naj bi pojasnila svojo pot od doma do Slovenije predvsem zato, ker je drugoobtoženi V. zatrjeval, da za prihod ilegalnih prebežnikov v Slovenijo sploh ni vedel. Z zaslišanjem priče pa bi bilo moč ugotoviti, ali je bila njihova pot že vnaprej časovno in krajevno planirana.

11. Priča H.S. je na zaslišanju v okviru nujnih preiskovalnih dejanj pred preiskovalno sodnico Okrožnega sodišča v Murski Soboti, pri katerem je bil prisoten zagovornik obsojenega K., zagovornik obsojenega V. pa ne, izpovedal, da so se štirje zaradi pridobitve zaposlitve odpravili iz Republike Makedonije v Italijo. Najprej so z avtobusom potovali do Sarajeva, od koder sta jih dva voznika odpeljala v Republiko Hrvaško, kjer sta ju v neznanem kraju odložila na avtobusni postaji, voznikoma pa so vsi štirje plačali 1.000 eurov, nato pa so se z avtobusom odpeljali do Zagreba. Od tam jih je naslednji avto pripeljal do neke vasi, ki je priča ne pozna in zato ne ve, ali je vas na Hrvaškem ali v Sloveniji. Zadnjemu vozniku ni bilo treba nič plačati, saj sta prevoz naročila tista dva, katerima so izročili zgoraj omenjeni znesek. Iz te vasi jih je naslednji voznik, kateremu tudi niso nič plačali, z osebnim avtomobilom odpeljal do manjše cerkvice. Pri cerkvici jih je nato prevzel zadnji voznik, kateremu prav tako niso nič plačali, vožnja pa je trajala le kratek čas, saj so jih prijeli policisti. Nadalje je priča izpovedal, da so se vozniki osebnih avtomobilov med vožnjo pogovarjali po mobilnih telefonih. Preostanek plačila za pot iz Slovenije v Italijo bi morali plačati v Italiji. V stik z voznikom, ki jih je odpeljal iz Zagreba in katerega imena ne pozna, so stopili tako, da so spraševali naokoli in nato se je eden ponudil, da jih odpelje. Z voznikom, ki jih je z vozilom modre barve odpeljal iz Zagreba, se niso mogli sporazumevati. Priča prav tako ne pozna imena voznika, ki jih je z vozilom rdeče barve peljal od cerkvice naprej, do koder so jih ustavili policisti, je pa to osebo na dan zaslišanja videl na sodišču. 12. Iz takšne izpovedbe priče H.S. je razvidno, da sicer predstavlja obremenilno pričo, saj je s tem, ko je opisal potek svojega potovanja iz Republike Makedonije v Slovenijo, povedal pa je tudi, koliko je znašalo plačilo za to pot, izpovedal o obstoju očitanega kaznivega dejanja (oziroma gre za obremenilno pričo le glede obstoja kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države). Nadalje je iz njegove izpovedbe razvidno, da je predstavljal obremenilno pričo za obsojenega K. (ki sicer storitev kaznivega dejanja priznava, njegovo priznanje pa je potrjeno tudi z drugimi izvedenimi dokazi, torej tudi za tega obsojenca izpovedba te priče ne predstavlja pomembnega, še manj edinega dokaza), medtem ko obsojenega V. ni omenil niti posredno. Zato sodišče s tem, ko ni zaslišalo priče v zvezi s to dokazno temo, obdolžencu ni kršilo pravice do obrambe, niti ni bil prikrajšan pri izvajanju te pravice, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju te priče glede dejstev, ki bi obdolženca po navedbah zagovornika lahko razbremenile. Zagovornik je namreč z zaslišanjem od priče želel dobiti še druge (po mnenju zagovornika razbremenilne) izjave, vendar pa s podajo dokaznega predloga ni izkazal potrebne stopnje verjetnosti, da bi bila izvedba predlaganega dokaza (soočenje s pričo) uspešna, kar je v predlogu za izvedbo razbremenilnega dokaza dolžan storiti. Priča S. je opisal potek poti, čeprav poimensko ni poznal ne krajev (razen glavnih mest), preko katerih je s sopotniki prišel do Slovenije, ne voznikov, ki so jih vozili. Prav tako priči ni bilo znano, kdaj in kje je prestopil državno mejo med Hrvaško in Slovenijo, iz njegove izpovedbe pa je tudi moč razbrati, da sploh ni vedel, da vozilo (rdeče barve), s katerim so se krajši čas peljali po ozemlju Slovenije, spremlja kako drugo vozilo. Tako o vlogi obsojenega V. pri obravnavanem kaznivem dejanju, priča H.S. kljub neposrednemu zaslišanju ne bi mogel povedati nič takega, kar bi obsojenega V. razbremenilo krivde. Ker torej zagovornik ni izkazal zadostne stopnje verjetnosti, da bo predlagani dokaz uspešen, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njegovo izvedbo ter v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP prebralo izpovedbo H.S. Glede izpovedbe D.Z. pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik obsojenega V. neposrednega zaslišanja omenjene priče ni predlagal, obe stranki pa sta dali soglasje za branje zapisnika, s čimer so bili izpolnjeni pogoji za branje zapisnika o zaslišanju priče po 2. odstavku 340. člena ZKP. Ob povedanem zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana.

13. Ni se moč strinjati z zatrjevanjem zahteve, da sodišče ni razčistilo, zakaj je obsojeni K. spreminjal svoj zagovor. Sodišče prve stopnje se je do zagovora obsojenega K. opredelilo ter pojasnilo, v katerem delu in zakaj ga sprejema, do razlogov obsojenega K., zakaj je spreminjal svoj zagovor, pa se sodišče ni dolžno opredeliti. Samo dejstvo, da je obsojeni K. med celotnim kazenskim postopkom spremenil svoj zagovor oziroma se ni zagovarjal, s čimer se je zgolj poslužil svojih pravic, ki mu jih daje ZKP, ne more pomeniti, da njegov zagovor predstavlja nedovoljen dokaz. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

14. Vse nadaljnje zatrjevanje zahteve glede tega, da zaključki sodišča ne temeljijo na realni dokazni oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, zakaj je obsojeni V. potreboval izposojeni avtomobil, da ni dokazov, da je obsojeni V. storil očitano kaznivo dejanje, ter da gre pri njegovi udeležbi pri dejanju za naključje, ne pa za dogovor, pomenijo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

15. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojenega Z.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Upoštevaje premoženjsko stanje obsojenega V., kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenega na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila povprečnine.