Jedro

Za pripoznavo dolga se oblika ne zahteva.

Zgolj zaradi nestrinjanja z dokazno oceno sodišča, ne da bi izkazala resne in tehtne pomisleke v njeno verodostojnost, pritožba ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke za plačilo 48.611,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2005 do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.990,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zadevi je bilo sporno, ali so bile terjatve iz posojilnih pogodb, ki jih je tožeča stranka prijavila v stečajnem postopku zoper toženo stranko, zastarane. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je triletni zastaralni rok iz 349. člena OZ, ki velja za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb, iztekel pred tožničino prijavo terjatev v stečajnem postopku. Po izvedenem dokaznem postopku je nadalje zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati ustnega dogovora pogodbenih strank o podaljšanem roku vračila posojil. Videti je, kot da je pritožba prezrla navedeni zaključek, saj obširno polemizira s trditvami tožeče stranke, da sta z direktorjem tožene stranke sklenila dogovor o podaljšanju roka vračila posojil, ki jim prvostopno sodišče itak ni sledilo.

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da je tožena stranka v letih 2006 in tudi še 2007 dolg iz posojilnih pogodb pripoznala, zaradi česar se je zastaranje po določbi 364. člena OZ pretrgalo in začelo znova teči tako, da konec leta 2009, ko je tožeča stranka terjatev prijavila v stečajnem postopku, ta še ni bila zastarana. Navedeni zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ocene izpovedbe tedanje direktorice oziroma sedaj prokuristke tožeče stranke. Pritožba sodišču prve stopnje očita napačno dokazno oceno, ker naj ne bi v zadostni meri upoštevalo, da bi glede na običajno poslovanje med pravdnima strankama v preteklosti, morala biti tudi pripoznava dolga zapisana v pisni obliki.

7. Za pripoznavo dolga v smislu 364. člena OZ se ne zahteva nikakršna obličnost. Pritrditi je sicer toženi stranki, da sta pravdni stranki večino pravnih poslov sklepali v pisni obliki, vendar zgolj na podlagi tega dejstva ni mogoče a priori zavrniti verjetnosti vsakršnih ustnih dogovorov. Pritožbenim argumentom bi višje sodišče dalo večjo težo, če bi z njimi izpodbijala verjetnost ustnih aneksov k pisni pogodbi. V konkretni zadevi pa je šlo za pripoznavo dolga, ki je kot enostranska izjava volje v praksi mnogokrat ustna. Predvsem pa je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, (tedanja) zakonita zastopnica tožeče stranke s svojo izpovedbo prepričala prvostopno sodišče, da ji je (sedaj pokojni) direktor tožene stranke v letih 2006 ter 2007 večkrat obljubil vračilo dolga in tudi predlagal različne oblike njegove izpolnitve. Z ozirom na neprerekane trditve tožeče stranke, da sta bili pravdni stranki v spornem obdobju v trajnih in razmeroma tesnih poslovnih stikih, saj je tožeča stranka za toženo stranko opravljala gradbeni nadzor, da je med obema direktorjema obstajal tudi prijateljski odnos, ki da ga je direktor tožene stranke zlorabljal z raznovrstnimi obljubami, ki jih ni izpolnil, dokazni oceni prvostopnega sodišča ni kaj očitati, predvsem pa ne kršitve metodološkega napotila iz 8. čl. ZPP. Argumentacija prvostopnega sodišča je jasna, skladna in logična. Med razlogi o odločilnih dejstvih ni nasprotij, kot tudi ne med razlogi sodbe in vsebino zapisnika o izpovedbi stranke. Zgolj zaradi nestrinjanja z dokazno oceno prvostopnega sodišča, ne da bi uspela izkazati resne in tehtne pomisleke v njeno verodostojnost, pa pritožba ne more uspeti.

8. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama nosi svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).