Jedro

Dodatek v višini 20 % (59. člen ZSSloV) je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS (saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oz. dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do dodatka). Tožnik je bil v spornem obdobju razporejen na dolžnost, na kateri je tudi dejansko delal, za to dolžnost pa dodatek v formaciji ni bil predviden. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna: za čas od 15. 1. 2009 dalje priznati povišanje osnovne plače za 20 % in za čas od 1. 12. 2007 dalje izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejemal z upoštevanjem 20 % povišanja osnovne plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe. Tožbo je v delu tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati povišanje osnovne plače za čas od 1. 12. 2007 do 14. 1. 2009, s sklepom zavrglo in odločilo, da tožnik svoje stroške postopka krije sam, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 53,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo v dokaznem postopku nesporno ugotovljeno, da tožnik opravlja enaka dela in naloge kot njegova sodelavca, ki sta bila v tem postopku zaslišana (A.A. in B.B.). Navedenima je tožena stranka priznavala in izplačevala sporni dodatek, čeprav nista bila razporejena na dolžnost z nazivom „…“. Tožnik in njegovi sodelavci so pri toženi stranki razporejeni na različnih dolžnostih v okviru radarskega oddelka, za katerega je v uporabi splošni naziv „kontrolor ZrP“. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da tožnikove dolžnosti „energetika v radarskem oddelku“ ni mogoče uvrstiti med dolžnosti …. Tožnikovi sodelavci za identična dela in naloge prejemajo 20 % dodatek, le tožnik tega dodatka ne prejema. Dejstvo, ali je to navedeno v sami formaciji ali ne, ni odločilnega pomena za upravičenost do dodatka. Dolžnost energetika je po formaciji del radarskega oddelka in dolžnosti v tem radarskem oddelku se poimenujejo s splošnim izrazom „…“. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katere pavšalno uveljavlja tožnik v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva, da se mu na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS št. 68/2007 in naslednji) za 20 % poveča osnovna plača zaradi dela na formacijski dolžnosti … Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, ki se nanaša na priznanje povišanja plače za obdobje od 1. 12. 2007 do 14. 1. 2009 zavrglo, ker je ugotovilo, da v tem delu niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe glede priznanja povišanja plače. V preostalem delu je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da tožnik do 20 % dodatka po drugem odstavku 59. člena ZSSloV ni upravičen. Ugotovilo je namreč, da tožnik ves čas od 1. 12. 2007 dalje opravlja dela in naloge na dolžnosti …, na katero je bil tožnik tudi formalno razporejen. V sistemizaciji delovnih mest za sporno obdobje pa za dolžnost … ta dodatek ni določen, prav tako ta dodatek ni določen v sklepu Vlade RS z dne 22. 11. 2007. Razloge izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje (stran 4 do 7 obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa), k posameznim pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena, pa daje naslednja pojasnila: ZSSloV v drugem odstavku 59. člena določa, da se pripadnikom na formacijskih dolžnostih v enotah in podenotah, ki so predvidene za uporabo v skladu z načrti za kolektivno obrambo v okviru zavezništva oziroma je njihova uporaba določena v skladu z drugimi mednarodnimi pogodbami, v obdobju, določenem za priprave in usposabljanje, plača zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev lahko poveča do 30 % osnovne plače. V skladu s tem členom se lahko osnovna plača poviša tudi pri določenih formacijskih dolžnostih, katerih opravljanje zahteva posebna znanja in povečane obremenitve, brez njihove popolnitve pa ni mogoče zagotoviti delovanja enote ali drugih enot, oborožitvenega, bojnega ali drugega vojaškega sistema. Četrti odstavek 59. člena ZSSloV določa, da o povišanju plače odloča vlada na predlog ministra.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dejansko ves čas od 1. 12. 2007 dalje opravljal dela in naloge na dolžnosti …, na katero je bil tudi formalno razporejen. Tožnik sam je izpovedal, da je njegovo delo nadzor nad sistemom neprekinjenega napajanja, frekvenčnimi pretvorniki, agregatom in nad kompletnim agregatom za napajanje radarja. Tožnik zračnega prometa direktno ne kontrolira, omogoča pa kontrolorju, ki kontrolira zračni promet, napajanje radarja, da s tem dobi radarsko sliko. Tudi priči A.A. in B.B. sta potrdila, da je tožnik opravljal delo …, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Navedeno je nenazadnje potrdil tudi tožnikov pooblaščenec na zadnjem naroku za glavno obravnavo.

V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. VIII Ips 421/2007 z dne 15. 12. 2008 je določitev tistih delovnih mest, na katerih so zaposleni upravičeni do 20 % dodatka po drugem odstavku 59. člena ZSSloV, v pristojnosti delodajalca in ne v pristojnosti sodišča. Dodatek v višini 20 % je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila vlada na predlog ministrstva za posamezno formacijo.

Tožnik je bil torej razporejen v formacijo, kjer takšen dodatek ni bil predviden, takšno delo pa tudi dejansko opravlja. Tako ni pravne podlage za izplačilo razlike k plači, saj je v pristojnosti delodajalca (vlade - četrti odstavek 59. člena ZSSloV), da ovrednoti posamezna delovna mesta, zanje določi zahteve in ustrezne plačilne razrede in količnike za obračun plač. Povišanje plač za 20 % pri določenih formacijskih dolžnostih ima namreč podlago v drugem odstavku 59. člena ZSSloV ter v sklepu Vlade RS z dne 22. 11. 2007, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna (primerjaj sodbo pritožbenega sodišča, opr. št Pdp 309/2012 z dne 31. 7. 2012 in sodbo in sklep Pdp 1033/2012 z dne 23. 11. 2012).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v konkretni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in sklep in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).