U-I-220/98

16.7.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Adolfa Štormana iz Velenja na seji dne 16. julija 1998

s k l e n i l o:

Pobuda za oceno ustavnosti prvega odstavka 153. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94) in drugega odstavka 310. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A. - I.

1.Pobudnik izkazuje svoj pravni interes za vložitev pobude s tem, da je zoper njega v teku kazenski postopek na Okrožnem sodišču v Kopru zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po drugem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika RS (v nadaljevanju: KZ RS). Pred uvedbo tega postopka pa naj bi bila policija po odredbi preiskovalnega sodnika zoper njega uporabila ukrepe iz 150. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), vendar po navedbah pobudnika po prenehanju uporabe teh ukrepov preiskovalnemu sodniku ni predala vseh tako pridobljenih posnetkov, kar bi po prvem odstavku 153. člena ZKP morala.

2.Pobudnik izpodbija prvi odstavek 153. člena ZKP, ker naj bi bil na kraju, kjer je bilo kaznivo dejanje odkrito, od preiskovalnega sodnika zahteval, da si ogleda "celotno traso", kjer so se dogodki vrstili, pregleda mesta, kjer je prišlo do trčenj med njegovim in policijskimi vozili, ter da pregleda poškodbe na vozilih. Zahteval naj bi bil tudi daktilografski pregled pištol, za katere naj bi policija trdila, da jih je našla v njegovem avtomobilu. Njegove predloge naj bi bil preiskovalni sodnik zavrnil z obrazložitvijo, da njihova izvedba ni potrebna, ker naj bi bili policisti celotno dogajanje posneli s kamero. Ko si je kasneje želel navedene dokaze ogledati, pa naj bi mu bil preiskovalni sodnik odgovoril, da policija sodišču ni izročila dokazov, ki bi jih po prvem odstavku 153. člena ZKP morala. Pobudnik še navaja, da mu je znano, da je Ustavno sodišče že odločilo o spornosti navedenega člena in naložilo zakonodajalcu njegovo uskladitev z Ustavo. Kljub temu pa naj bi bilo sodišče v navedeni zadevi že razpisalo glavno obravnavo.

3.Pobudnik meni, da je policija zlorabila svoja pooblastila in zavedla dežurnega preiskovalnega sodnika, zaradi česar ta ogleda ni opravil tako, kot je zahteval on. Predlaga, da Ustavno sodišče ustavi vse postopke, v katerih policija ni ravnala v skladu z izpodbijano določbo zakona, dokler ne izpolni svojih obvez in dokler se ta člen ne uskladi z Ustavo. Svoj predlog za začasno ustavitev sodnih postopkov utemeljuje s tem, da se mu s postopkom lahko povzroči velika moralna in materialna škoda.

4.Drugi odstavek 310. člena KZ RS pobudnik izpodbija, ker se pri opredelitvi znakov kvalificiranega kaznivega dejanja uporabljajo izrazi: velika količina, velika vrednost in velika nevarnost, od katerih KZ RS definira le "veliko vrednost". V konkretnem postopku zoper njega pred Okrožnim sodiščem v Kopru naj bi bilo zato deset pištol opredeljeno kot velika količina orožja, v drugem kazenskem postopku zoper njega na Temeljnem sodišču v Celju pa po njegovih navedbah 54 pištol, dve puški in 2500 nabojev ni bilo ocenjenih kot velika količina, saj naj bi bila ob reorganizaciji sodišč za obravnavanje navedene zadeve določena okrajna pristojnost. Pobudnik meni, da je izpodbijana zakonska določba nedorečena in tako smiselno navaja, da ni v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave).

5.Pobudnik predlaga začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane določbe, svoj predlog pa utemeljuje s tem, da bi se na ta način preprečil izrek sodbe, ki bi bila ustavno sporna in s katero bi bila povzročena velika škoda.

B. - I.

6.Ustavno sodišče je dne 27.11.1997 z odločbo št. U-I-25/95 (Uradni list RS, št. 5/98 z dne 23.1.1998) v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da se členi od 150 do 156 ZKP (celotna ureditev posebnih ukrepov) razveljavijo. Učinkovanje razveljavitve je Ustavno sodišče odložilo za čas enega leta (od objave te odločbe v Uradnem listu RS). V obrazložitvi citirane odločbe (95. točka) je Ustavno sodišče navedlo, da ugotovljena neustavnost ni takšne narave, da bi zahtevala takojšnjo razveljavitev zakonskih določb.

7.O izpodbijani določbi prvega odstavka 153. člena ZKP je Ustavno sodišče torej že odločalo. Ker pobudnik v svoji vlogi ne navaja nobenih novih, za oceno ustavnosti izpodbijanega člena ZKP relevantnih razlogov, je pobuda v tem delu očitno neutemeljena in jo je Ustavno sodišče zavrnilo. Tako odločitev še dodatno potrjuje dejstvo, da razlog izpodbijanja zakonske določbe s strani pobudnika ni njegovo nestrinjanje z učinki izvrševanja te določbe ampak nezadovoljstvo zaradi njenega neizvrševanje s strani policije.

B.- II.

Prvi odstavek 28. člena Ustave določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.

Navedeno ustavno načelo med drugim določa, da mora biti dejansko stanje prepovedanega ravnanja v zakonu opisano in precizirano (določenost v zakonu). Idealno bi bilo, če bi zakonodajalec kazenskopravne norme formuliral tako, da bi bile razumljive le v enem samem pomenu, in pri tem izključil vrednostne ocene.

8.Glede na pestrost dogajanja v dejanskem življenju je tej zahtevi težko ugoditi, vendar pa so odmiki dopustni le dotlej, dokler je v pravni normi dana trdna in zanesljiva podlaga za sodno odločanje. V tem smislu je dopustna tudi uporaba nedoločenih pravnih pojmov kot na primer za razmejitev med temeljno in kvalificirano obliko kaznivega dejanja. Kvalificirane oblike kaznivega dejanja pomenijo, da zakonodajalec kakšno možno spremljajočo okoliščino upošteva kot tako pomembno, da zaradi nje ustvari nov zakonski dejanski stan, ki ga od temeljne oblike razločuje prav ta okoliščina, in zanj predpiše drugačen, strožji kazenski okvir od tistega, ki je predpisan za temeljno kaznivo dejanje. V primeru kaznivega dejanja iz drugega odstavka 310. člena KZ RS1 je to "velika količina", "velika vrednost" ali "velika nevarnost" orožja ali razstrelilnih snovi. Pojem velike vrednosti je predmet avtentične razlage, ki je za sodišča obvezujoča, saj je sestavni del KZ RS (trinajsti odstavek 126. člena2). Preostalih dveh kvalifikatornih okoliščin KZ RS ne opredeljuje. Njuna vsebinska opredelitev je v prvi vrsti stvar sodne prakse. Za enotnost sodne prakse skrbi Vrhovno sodišče RS, vendar pa stališča posameznih sodišč (tudi Vrhovnega sodišča), zavzeta v konkretnih primerih, niso obvezujoča in na delo sodišč v drugih konkretnih primerih vplivajo le s svojo utemeljenostjo in močjo argumentov. Čeprav za materialno kazensko pravo velja, da v njem ne sme biti nejasnosti, dvoumnosti, pomensko praznih besed in negotovosti, da bi se preprečile možnosti za kršitev načela zakonitosti, torej za samovoljno in arbitrarno uporabo zakona, pa sam obstoj nedoločenih pravnih pojmov v kazenskopravni normi še ne predstavlja kršitve načela zakonitosti. V kaznovalnem pravu je ta tehnika dovoljena tedaj, ko se v kazenskopravni določbi niti primeroma ne more opisati vsebina prepovedi ali zapovedi oziroma, kot v obravnavanem primeru, kvalifikatornih okoliščin. Oborožitvena industrija dobiva neslutene razsežnosti, pojavne oblike in moč orožja se iz dneva v dan spreminja. Zato zakonodajalec po oceni Ustavnega sodišča v izpodbijani normi kvalifikatornih okoliščin objektivno ni mogel opredeliti drugače kot z nedoločenima vrednostnima pojmoma, ki pa sta v stiku s konkretnim primerom vsebinsko določljiva. Vsebina izpodbijanih nedoločenih pravnih pojmov v naši sodni praksi sicer še ni utrjena, saj so sodišča do sedaj obravnavala le majhno število tovrstnih kaznivih dejanj, vendar pa se postopno oblikuje. Uporaba nedoločenih pravnih pojmov v konkretnem primeru je seveda odvisna od sodišč, ki so pri svojem delu sicer samostojna in neodvisna, vendar pa morajo pri odločanju spoštovati načelo zakonitosti in druga temeljna načela kazenskega prava. Pri tem morajo upoštevati tudi vse v kazenskopravni teoriji znane metode za razlago kazenskega zakona. Posebno pozornost morajo sodišča posvetiti načelu pravne enakosti, ki terja, da odločajo enako v okoliščinah, ki so si v bistvenem enake, in različno v okoliščinah, ki se bistveno razlikujejo. V svojih odločitvah morajo sodišča konkretno in na objektivno preverljiv način določiti vsebino nedoločenih pravnih pojmov, zoper njihove odločbe pa je mogoče vlagati redna in izredna pravna sredstva, ob izpolnjevanju procesnih predpostavk pa tudi ustavno pritožbo. Glede konkretnih kazenskih zadev, ki jih kot primer navaja pobudnik, pa je treba v tej zvezi dodati, da o njih še ni bilo odločeno.

9.Glede na navedeno je pobuda tudi v delu, ki se nanaša na 310. člen KZ RS očitno neutemeljena, zato jo je Ustavno sodišče tudi v tem delu zavrnilo. Ker sodišče pobude ni sprejelo v obravnavo, tudi ni odločalo o predlaganem začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijane določbe.

C.

10.Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč - Korošec, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k :

dr. Lovro Šturm

1310. člen (1) Kdor protipravno izdela, proda, pridobi, menja ali vnese v državo strelno orožje, strelivo ali razstrelilne snovi ali kakšno drugo bojno sredstvo, katerih promet posameznikom sploh ni dovoljen ali je omejen, se kaznuje z zaporom do treh let. (2) Če gre pri dejanju iz prejšnjega odstavka za strelno orožje, strelivo, razstrelilne snovi ali kakšno drugo bojno sredstvo v veliki količini ali vrednosti ali, ki pomeni veliko nevarnost, se storilec kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

2126. člen (13) 3) Za veliko premoženjsko korist, škodo ali vrednost se šteje znesek, ki presega petdeset povprečnih čistih plač v gospodarstvu.