Jedro

Če bi bila v danem primeru služnost pravilno ustanovljena s pravnim poslom, bi morala biti pogodba sklenjena v pisni obliki, tako da bi jo bilo mogoče vpisati v zemljiško knjigo (52. člen ZTLR). Ker temu ni bilo tako, a sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bila vendarle dogovorjena (torej je šlo za napako v obličnosti), sta na podlagi 73. člena ZOR šteli dogovor za veljaven, kolikor sta pogodbeni stranki izpolnjevali obveznosti, ki so iz njega nastale.

Če bi toženca pridobila le obligacijsko pravico na podlagi pravnega posla, bi bila upravičena le do obligacijskopravnega varstva, to je do zahtevka na izstavitev ustrezne listine, ki bi šele omogočila vpis služnostne pravice v zemljiški knjigi in s tem nastanek stvarne pravice. V takem primeru stvarnopravne pravice do služnosti še ni in sodišče ne more ugotoviti njenega obstoja, kot je predlagano v 1. točki tožbenega zahtevka, ki bi ga bilo treba zavrniti, če ne bi bila služnost tudi priposestvovana. Priposestvovanje pa je po določilu 54. člena ZTLR originaren način pridobitve služnostne pravice brez vpisa v zemljiško knjigo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej zadevi je sodišče prve stopnje drugič sodilo o tožbenem zahtevku A. B., ki je zahteval ugotovitev, da na njegovi parceli št. 3166/3 k.o... ne obstoji služnostna pravica hoje in vožnje v korist parcele tožencev B. B. in A. B. parc. št. 3166/2 ter morata zato toženca opustiti vsake posege v tožnikovo parcelo. Obenem je sodilo tudi o zahtevku tožencev B. B. in A. B., naj ugotovi obstoj služnostne pravice vozne in peš poti preko tožnikove parcele št. 3166/3 k.o... v korist parcele tožencev št. 3166/2 k.o..., ki poteka po skrajnem vzhodnem delu služečega zemljišča v širini 2,5 metra v smeri sever - jug ter o dolžnosti A. B., da izstavi ustrezno listino za vpis te služnostne pravice v zemljiški knjigi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji služnostna pravica vozne in peš poti preko parcele št. 3166/3 k.o..., za katero je v zemljiškoknjižnem vložku št. 2412 vpisana lastninska pravica na A. B., v korist in za potrebe kmetijske obdelave parc. št. 3166/2 k.o.., za katero je v zemljiški knjigi pri vl. št. 3831 vpisana lastninska pravica na B. B. in A. B., in da ta pot poteka po skrajnem vzhodnem delu služečega zemljišča v širini približno 2,5 metra v smeri sever - jug. A. B. je zato zadolžilo za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis te služnostne pravice, sicer jo bo nadomestila pravnomočna sodba. Kar sta pravdni stranki zahtevali več, je zavrnilo; in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zavrnilni del tožbenega zahtevka A. B. spremenilo, tako da je tožencema B. B. in A. B. naložilo, da morata opustiti vožnje po parc. št. 3166/3 k.o..., kolikor te vožnje presegajo obseg ugotovljene služnostne pravice. Sicer je zavrnilo pritožbo tožeče stranke. V celoti je zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi stroški je tožencema naložilo, da morata tožniku povrniti polovico pritožbenih stroškov v znesku 17.601,00 tolarjev.

Proti delu, s katerim je sodišče druge stopnje prepovedalo vožnje, ki presegajo kmetijsko obdelavo, in proti delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek iz nasprotne tožbe, je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge iz 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke, da v izreku o služnostni pravici izpusti navedbo "za potrebe kmetijske proizvodnje" in da odloči o vseh pravdnih stroških tako, da jih naloži v plačilo tožeči stranki. Podrejeno predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistveno kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP vidi v dejstvu, da sta sodišči navedli, da je delno ugodeno zahtevkoma tožeče in tožene stranke; v resnici pa je bilo skoraj v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku tožencev. Sodiščema očita, da sta ugotovili obstoj dogovora o služnostni pravici, a sta ga neutemeljeno omejili z izrazom "za potrebe kmetijske obdelave". Pojasnjuje, da je bila zaradi služnosti zgrajena škarpa na vzhodni meji služečega zemljišča in zemljišča A., da je nameraval J. V. vse zemljišče podariti hčerki, to je materi prvotoženca, ki mu je odgovorila, naj on sam deli in podarja parcele svojim potomcem in da je bila s tem mišljena gradnja. Zmotno uporabo materialnega prava vidi v razlagi prvostopenjskega sodišča, da na podlagi pravnega posla ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja stvarne služnosti; da ob ugotovljenem dogovoru o obstoju stvarne služnosti sodišči ne upoštevata, da obremenitve služečega zemljišča niso statične, marveč se s časom spreminjajo; in da sprememba kmetijske parcele v gradbeno parcelo ni pomembna. Pojasnjuje, da je priposestvovanje v tožbi navedeno le v dokaz, da se je ustno dogovorjena stvarna služnost izvrševala po določilu 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), da je bilo ugotovljeno, da je prodajalčev sin uporabljal cel˘ kmetijsko mehanizacijo in da pravda zaradi motenja posesti dokazuje izvrševanje služnosti. Skratka, služnost je bila dogovorjena za gospodujočo parcelo in delitve na kmetijsko obdelavo ali na potrebe gradbene parcele stvarno pravo ne pozna in ta ne predstavlja prekoračitve služnosti. Revidentka še navaja, da so bili pravdni stroški narobe odmerjeni in da niso navedeni razlogi za spremembo v pritožbenem postopku.

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da ni revizije proti izreku o stroških, ker je sodišče sklep o zahtevi za povrnitev stroškov po določilu četrtega odstavka 164. člena ZPP sklep povzelo v sodbo. Ker torej ne gre za revizijo proti sodbi, ki je dovoljena po določilu 382. člena ZPP, niti za revizijo, ki je po določilu prvega ali tretjega odstavka 400. člena ZPP dovoljena proti sklepu, sodišče revizijske navedbe o nezakonitosti odločbe v zvezi stroški ni preverjalo.

V zvezi s sodbama sodišč prve in druge stopnje revizijsko sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb ZPP po določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena ni podana, saj med izrekoma in obrazložitvama izpodbijanih sodnih odločb ni nobenega nasprotja in sta sodišči delno ugodili tožbenima zahtevkoma tožeče stranke in tožene stranke po nasprotni tožbi. Ker sta zahtevku tožeče stranke delno ugodili, sta pravilno zavrnili presežni del, torej tisti del, ki presega obseg ugotovljene služnostne pravice. Zato uveljavljeni revizijski razlog bistvene kršitve določb ZPP ni podan, sodišče pa tudi ni našlo kake kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena, na katero mora po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Revizijsko poudarjanje konfiguracije tal in razlaganje namere prvotnega lastnika zemljišča J. V. ne razlaga bistvenih kršitev določb ZPP, marveč pojasnjuje dejansko stanje, kar po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni več dovoljeno.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Po določilu 51. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. list SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91) se stvarna služnost ustanovi s pravnim poslom ali z odločbo državnega organa ali se pridobi s priposestvovanjem. Če bi bila v danem primeru služnost pravilno ustanovljena s pravnim poslom, bi morala biti pogodba sklenjena v pisni obliki, tako da bi jo bilo mogoče vpisati v zemljiško knjigo (52. člen ZTLR). Ker temu ni bilo tako, a sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bila vendarle dogovorjena (torej je šlo za napako v obličnosti), sta na podlagi 73. člena ZOR šteli dogovor za veljaven, kolikor sta pogodbeni stranki izpolnjevali obveznosti, ki so iz njega nastale. Obseg in lokacija služnosti morata biti ob njeni ustanovitvi natančno določena in ker tožencema ni uspelo dokazati, da bi bila služnost ustanovljena v večjem obsegu, kot se je tudi dejansko izvajala, jima gre po določilu 73. člena ZOR le pravica do služnosti za kmetijsko obdelavo gospodujoče parcele.

Revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je ugodilo 1. točki tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja služnostne pravice kot stvarne pravice zaradi tega, ker se je prepričalo, da sta toženca oziroma njuni pravni predniki tudi priposestvovali pravico hoje in vožnje po služečem zemljišču ter na tej podlagi pridobili stvarnopravno pravico, ni utemeljen. Iz dejanske podlage nasprotne tožbe izhaja, da je bila služnostna pravica ustanovljena bodisi s pravnim poslom, ki je imel pomanjkljivo obličnost, bodisi s priposestvovanjem. Ker s pravnim poslom pridobita pogodbeni stranki obligacijsko pravico, ki začne veljati nasproti tretjim šele z vpisom v zemljiško knjigo, bi šel tožencema na podlagi pravnega posla le tak tožbeni zahtevek, kot je naveden v 2. točki njunega tožbenega zahtevka. Če bi namreč toženca pridobila le obligacijsko pravico na podlagi pravnega posla, bi bila upravičena le do obligacijskopravnega varstva, to je do zahtevka na izstavitev ustrezne listine, ki bi šele omogočila vpis služnostne pravice v zemljiški knjigi in s tem nastanek stvarne pravice. V takem primeru stvarnopravne pravice do služnosti še ni in sodišče ne more ugotoviti njenega obstoja, kot je predlagano v 1. točki tožbenega zahtevka, ki bi ga bilo treba zavrniti, če ne bi bila služnost tudi priposestvovana. Priposestvovanje pa je po določilu 54. člena ZTLR originaren način pridobitve služnostne pravice brez vpisa v zemljiško knjigo. Zato je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki sta ugotovili obstoj stvarne pravice služnosti pod 1. tožbenega zahtevka. Kljub ugotovljenemu obstoju služnostne pravice, pa je treba za popolno varstvo pravice nasproti tretjim osebam vpisati to pravico v zemljiško knjigo, zato je bil doslej potreben tudi zahtevek na izstavitev ustrezne listine. Od uveljavitve Zakona o zemljiški knjigi (ZZK, Ur. l. RS, št. 33/95) mora sodišče, ki odloči o pridobitvi, spremembi ali prenehanju stvarne pravice na nepremičnini oziroma o dejstvih, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, samo poslati odločbo zemljiškoknjižnemu sodišču (24. člen ZZK).

Revidenta tudi zmotno očitata sodiščema, da sta obstoj služnostne pravice presojali statično in da nista upoštevali sprememb, ki jih prinaša razvoj. V času ko so pravni predniki tožencev pridobili pravico do služnosti, so se uporabljala pravna pravila občnega državljanskega zakonika, ki je v paragrafu 484 nalagal dolžnost utesnjevanja služnosti in prepovedoval njihovo razširjanje. Enako določilo je sedaj zapisano v 50. členu ZTLR, ki predpisuje izvrševanje služnosti na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. To načelo upošteva tudi ustaljena sodna praksa, ki šteje, da uporaba modernih prometnih sredstev in mehanizacije ne pomeni razširitve služnosti, toda s pogojem, da mora namen služnosti ostati isti.

Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem pravilno zapisalo, da služnost hoje sicer ne pomeni večje obremenitve, toda služnost voženj za potrebe stavbnega zemljišča pomeni za služeče zemljišče večjo obremenitev kot v primeru, da se gospodujoče zemljišče uporablja le za kmetijsko obdelavo in se le občasno vozi preko njega.

Ker torej revizija ni utemeljena in niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo.

Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov, ker ta ni bila uspešna (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).