Jedro

Zatrjevane prevare, zaradi katerih je izpodbijal veljavnost pogodbe o zaposlitvi in aneksa k tej pogodbi, so bile tožniku znane že vsaj od izdaje dopisov, v katerih je toženi stranki predočil svoje očitke. To pomeni, da je tožba za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi in aneksa, vložena po poteku tridesetih dni od izdaje dopisov, prepozna. Takšno tožbo je potrebno zavreči (ne zavrniti tožbenega zahtevka), saj niso izpolnjene predpostavke za sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se v 1. točki razveljavi in tožba zavrže, v 2. točki pa spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: "Tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške." Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se pogodba o zaposlitvi z dne 19.09.2005 ter aneks k njej, sklenjena med njim in tožencem, razveljavita. Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu povrniti nastale pravdne stroške v višini 830,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.02.2007 dalje.

Zoper to sodbo se v celoti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pravočasno laično pritožuje tožnik ter predlaga njeno spremembo oziroma podredno razveljavitev in priglaša pritožbene stroške. Navaja, da se o predloženih dokazih toženca na prvem naroku ni mogel opredeliti, pri čemer sedaj nekatere zavrača kot nepravnomočne, nekatere kot nezakonito pridobljene, izpoved toženca pa kot neresnično. Tudi spreminjanje toženčevih navedb naj bi potrjevalo znake kaznivega dejanja pri izplačilu plače, pri čemer bi tožencu moralo biti znano, da povračilo za prevoz na delo in potni stroški ne spadajo pod enako klasifikacijo poslovnih odhodkov. Navaja, da mu je toženec škodoval in je pri tem šlo za najhujša hudodelstva delodajalca nad delavcem. Ker toženec na poziv z dne 22.12.2005, ki je vključeval pravilen obračun plače, ni odgovoril, se je po njegovem mnenju s tem obračunom strinjal, kar potrjuje navedbe tožnika o znakih kaznivih dejanj ob izplačilu plače ter njegovo bistveno zmoto o vsebini delovnega razmerja. Njegov pravni interes je v zaščiti intelektualne lastnine izven delovnega razmerja, ki jo s tožbo tudi posredno uveljavlja. Pogodba oziroma način izplačevanja plače toženca sta glede na delovno mesto, tožnikovo formalno izobrazbo in strokovno usposobljenost neprimerna, pri čemer tudi zmanjšujeta tožnikovo socialno varnost v času upokojitve. Poudarja, da volja pri podpisu ni bila brez napake, saj v normalnih okoliščinah do sklenitve pogodbe ne bi prišlo, kar je razvidno iz cene tovrstnega dela v preteklosti in na trgu, za kar prilaga dokazila. Ker toženec pri svoji dejavnosti uporablja ime Slovenija, je zelo neprimerno, da je do tega prišlo in bi bilo tožencu v sramoto, da bi imel kadarkoli sklenjeno delovno razmerje s takim delodajalcem. Navaja, da se je iz Zavoda RS za zaposlovanje odjavil pred 19.09.2005, za kar ni motiva, da bi to storil pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, da je prejemnik socialne pomoči, katera je višja od njegove plače pri tožencu, in da je toženec podtaknil odjavo brez žiga in datuma ZZZS, od kdaj je tožnik prijavljen. Zmoto je tožnik ugotovil šele 23.02.2007, ko je te dokumente našel. Datumi na obrazcih so različni, tožnik pa je vse to podpisal komaj 14.10.2005, kar vse izkazuje prevaro, ki je razlog izpodbojnosti. Navaja še, da ni bistveno, kako si zvedel, temveč kdaj si zvedel za razlog izpodbojnosti kot pravni termin in ne samo kot nekaj, kar ima tudi druge možne pravne formulacije (znak kaznivega dejanja - goljufija namesto razlog izpodbojnosti - prevara). Nepoznavanje prava ni prepovedano in nikjer v veljavni zakonodaji zapovedano kot škodljivo, pri čemer prevod latinskega reka ne more biti pravna podlaga za presojo te zadeve. Ni izkazano, da je tožnik moral vedeti za razloge izpodbojnosti po ZDR, temveč le za znake drugih kršitev. Meni, da od nepravnika v Sloveniji ni možno pričakovati poznavanja prava, vse dokler ne bo pravo obvezni predmet vseh šol v RS. Ker je zvedel v objektivnem roku (šele po zavrženju ovadbe s strani ODT), je subjektivni rok takrat začel teči. Pravna pomoč mu je bila zaradi ravnanj toženca (neizplačilo plač) onemogočena, življenje pritožniku in njegovi družini ogroženo, toženec pa je pred kratkim prenehal s poslovanjem. Ker je njegovo prebivališče 7 km oddaljeno od prvih javnih prometnih zvez, je bil primoran sam preučiti pravno podlago za vložitev tožbe in se tako seznanil s potrebnimi določbami. Sklicuje se neposredno na določbe 12. in 14. člena ZDR ter na Obligacijski zakonik in meni, da je socialna ogroženost ter nemobilnost sila, ki preprečuje uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe in ki je prenehala pred vložitvijo tožbe. Če bi vedel, da je poslovanje toženca tako slabo in da je sposoben takih ravnanj (razžalitev, obrekovanje, žaljiva obdolžitev), za katera je zvedel 30.10.2006, pogodbe o zaposlitvi z njim ne bi podpisal, poleg tega pa je prevaro povzročil tudi Zavod RS za zaposlovanje. Opozarja na toženčev predlog v odgovoru na tožbo, da se mu (tožencu) naloži v plačilo vse stroške postopka, s katerim se je tožnik izrecno strinjal in zaradi katerega je tudi vložil toliko pripravljalnih vlog. Lahko bi tožbo celo prej umaknil. Sodišče tako ni upoštevalo določb 156. člena ZPP.

V odgovoru na pritožbo toženec meni, da je tožniku pravna pomoč kot tudi brezplačna pravna pomoč zagotovljena pod enakimi pogoji kot vsem drugim državljanom, zato so razlogi v zvezi s pravno neukostjo brezpredmetni. Ker nepoznavanje prava škoduje, kar velja tudi za tožnika, ne glede na to, da ni pravnik, navedbe o prepozni seznanitvi z zakonskimi določbami ne pretrgajo zastaranja in ne podaljšajo prekluzivnega roka, saj zakon velja za vse. Tožnikovi razlogi za izpodbijanje pogodbe o zaposlitvi izhajajo že iz njegovih dopisov toženi stranki, pri čemer tožnik ne zanika, da je za zatrjevane kršitve in neizpolnjevanje obveznosti s strani delodajalca izvedel že, ko je bil še v delovnem razmerju. Ne glede na povedano ponovno zatrjuje, da razlogi izpodbojnosti sploh niso bili podani. Opozarja še na nedovoljene pritožbene novote in neupoštevne nove dokaze ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno odločalo meritorno, čeprav za takšno odločanje niso bile izpolnjene procesne predpostavke in bi moralo tožbo kot prepozno vloženo zavreči. Tožnik izpodbija pogodbo o zaposlitvi in aneks k tej pogodbi z dne 19.09.2005 zaradi napake volje pri njunem sklepanju. Ker je za uveljavljane razloge izpodbojnosti zvedel več kot 30 dni pred vložitvijo tožbe dne 11.09.2006, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik zamudil 30 dnevni rok iz 2. odstavka 14. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in da je zato prekludiran. Ta določba namreč določa, da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile. Zatrjevani pritisk zadrževanja izplačila avtorskega honorarja je tožniku moral biti poznan že ob samem podpisu spornih sporazumov (september 2005), način obračunavanja in izplačila plače ter potnih stroškov ob prvem izplačilu plače (oktober 2005), ostale zatrjevane prevare pa najkasneje v času izdaje dopisov tožencu z dne 23.11.2005, 06.12.2005, 07.12.2005 ter 16.05.2006, v katerih je tožencu že predočil vse zdajšnje očitke. Tudi delodajalec, s katerim je pogodbo o zaposlitvi podpisal, in dejstvo, da se sklepa delovno razmerje za določen čas, mu ob podpisu pogodbe ni moglo ostati neznano. Pritožbene navedbe v zvezi s tožnikovo zmoto o datumu njegove prijave na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) niso v nobeni povezavi s samo sklenitvijo sporne pogodbe o zaposlitvi, ravno tako ne sila, na katero se sedaj tožnik sklicuje (socialna ogroženost in nemobilnost), zato tudi to ne more vplivati na veljavnost izpodbijanih sporazumov.

Seznanitev s pravnimi predpisi, ki jo tožnik uveljavlja, pa ni upošteven razlog, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje prava. Na podlagi 154. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33I/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006) se namreč predpisi RS objavljajo v državnem uradnem listu in morajo biti objavljeni, preden začno veljati. Posamezen predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. S tem Ustava RS prebivalcem omogoča seznanitev z vsemi veljavnimi predpisi na območju države, zaradi česar tudi velja domneva, da so objavljeni splošni akti znani vsem ne glede na izobrazbo in tudi za vse veljajo enako, kar je bistvo državne prisile na njenem teritoriju. Skladno s tem je za socialno ogrožene prebivalce in državljane tudi predvidena brezplačna pravna pomoč, ki jo država omogoča vsem pod enakimi pogoji.

Sodišče novih dejstev in dokazov v pritožbi ni upoštevalo, saj tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma ob izpolnjenih pogojih iz 286. člena ZPP do konca glavne obravnave. Glede na 337. člen ZPP gre torej za nedovoljene pritožbene novote.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je potrebno v okviru pravilne uporabe materialnega prava tožbo zavreči. Rok iz 2. odstavka 14. člena ZDR je namreč materialni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Sodišče se tako v presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno ni spuščalo, vendar ima ob pravilni uporabi materialnega prava in določb ZPP (prvi odstavek 274. člena ZPP) ugotovitev zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe za posledico zavrženje tožbe in ne zavrnitev tožbenega zahtevka. Da je temu tako, potrjujejo tudi odločitve Vrhovnega sodišča v sklepih opr. št. VIII Ips 339/2006 in VIII Ips 404/2006. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP v tem delu pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v 1. točki razveljavilo in tožbo v celoti zavrglo, kot to določa prvi odstavek 274. člena ZPP.

Preostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče skladno z določilom prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo, saj za odločitev niso bistvene. Nanašajo se na utemeljenost tožbenega zahtevka, za meritorno presojo tega zahtevka pa procesne predpostavke niso bile izpolnjene, saj je tožniku s potekom roka iz 2. odstavka 14. člena ZDR pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe prenehala.

Pritožba sicer izraža tudi tožnikovo nezadovoljstvo z višino prejemkov v času trajanja delovnega razmerja, saj meni, da bi mu glede na delovno mesto, izobrazbo in strokovno usposobljenost pripadalo višje plačilo. S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sporne pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je sklenjena za delovno mesto V. tarifnega razreda Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97), pri čemer je določena in tožniku izplačana zgolj minimalna plača, kar je nedvomno manj kot plača V. tarifnega razreda, v katero spada delovno mesto po izpodbijani pogodbi o zaposlitvi. Glede na povedano bi tožnik lahko uveljavljal razliko v izplačani plači in plači, predvideni za dela v V. tarifnem razredu, vendar ne v okviru zahtevka za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, temveč kot pravico iz veljavnega delovnega razmerja. Enako velja tudi za njegove eventualne zahtevke iz naslova povračila stroškov prihoda na delo in prehrane med delom.

Tožnik tudi prepozno zahteva povrnitev svojih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj bi moral na podlagi 163. člena ZPP njihovo povrnitev zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, česar ni storil, zato sodišče prve stopnje o njih pravilno ni odločalo.

Toženec je v odgovoru na tožbo v resnici (izhajajoč iz konteksta najverjetneje pomotoma) predlagal, da se njemu naloži plačilo vseh stroškov postopka. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za spor o obstoju delovnega razmerja, za katerega velja posebna določba 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ki v 5. odstavku določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Ker je sodišče prve stopnje kljub tej določbi tožniku naložilo plačilo stroškov toženca, je pritožbeno sodišče stroškovni izrek (2. točka) izpodbijane sodbe spremenilo tako, da toženec kot tožnikov delodajalec sam krije svoje stroške postopka.

Ker gre za spor o obstoju delovnega razmerja, velja za tožnika tudi taksna oprostitev po 3. odstavku 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS, št. 1/90, 14/91, 6/1994, 19/1995, 23/1996, 38/1996, 20/1998, 70/2000, 93/2001, 99/2002, 121/2003), saj v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja delavec takse ne plača. Tožnik torej sodnih taks ni bil dolžan plačati, zato lahko od sodišča zahteva njihovo povrnitev.

Ker tožnik s pritožbo dejansko ni uspel, saj je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrglo, pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.

Toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker gre za spor o obstoju delovnega razmerja (5. odstavek 41. člena ZDSS-1).