Jedro

S predlogom za obnovo ni mogoče uveljavljati kršitev postopka, ki ne spadajo med taksativno naštete obnovitvene razloge, torej tudi ne zmotne uporabe materialnega prava.

Nova pravno (ne pa tudi dokazno) pomembna dejstva so lahko podlaga za obnovo postopka samo, če so subjektivno nova (kar pomeni, da je stranka za njih izvedela šele kasneje, ko jih ni več mogla uveljavljati v rednem postopku), ne pa tudi, če so objektivno nova, se pravi taka, da so nastala po trenutku, na katerega se nanašajo časovne meje pravnomočnosti.

Podlaga za obnovo so lahko samo tista nova dejstva, ki so pravno pomembna z vidika pravne kvalifikacije spornega razmerja, na kateri temelji s predlogom za obnovo izpodbijana pravnomočna sodba. In ker je bila v obravnavanem primeru odločilna (s sporazumom o plačevanju akontacije najemnine) dogovorjena "najemnina", je z vidika take pravne kvalifikacije povsem irelevantno, kakšna naj bi bila po mnenju nekaterih izvedencev tržna najemnina, ter ali se je tožnica odpovedala zahtevku iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja po 2. odstavku 72. člena ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožničin predlog za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za obnovo postopka ter toženo stranko (predlagateljico obnove) zavezalo, da mora tožnici povrniti 400.341 SIT stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi pravdnih strank (tožnica se je pritožila le zoper stroškovno odločbo) ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno ter da razlogi, s katerimi tožena stranka utemeljuje predlog za obnovo, niso podani.

Zoper ta sklep je tožena stranka vložila revizijo, v kateri sodišču očita tako bistvene kršitve določb postopka kot zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je sicer umaknila predlog za zaslišanje pooblaščenca tožene stranke, vendar da je predlagala zaslišanje tožničinega pooblaščenca. V zvezi s spisi v različnih sodnih zadevah je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka, ki je v napačnem povzemanju vsebine teh spisov, napačno pa je tudi povzemanje pritožbenih navedb. Pomembno je priznanje "R." v pravdni P 120/2001, da je najemnina iz najemnega razmerja v celoti plačana. To priznanje predstavlja nov dokaz, kot tudi tožničina odpoved pravici do odškodnine po 72. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - ZDen). Če ne bi prišlo do razdružitve zadev P 97/98 in P 120/2001, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je R. Z. d.o.o. že v odgovoru na tožbo v zadevi P 348/98 dne 20.5.1998 priznala, "da je izključila (odvzela) upravičenko po ZDen do pravice upravljanja in ji te pravice sploh nikoli ni dodelila, ji pa je bila pripravljena plačati odškodnino v višini 13,00 DEM/m2". Revidentka nato povzema posamezne dele procesnega gradiva iz sodnih spisov, na katere se sklicuje, ter poudarja, da je tožbeni zahtevek zavrnjen, ker "je tožnica sama priznala, da z objektom ni upravljala, niti ji ni bilo znano, kako je bilo urejeno upravljanje, kljub temu, da je dobila pisni odstop od sklenitve sporazuma, pa na njega ni odgovorila". Po njenem je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi "na podlagi izpiska odprtih postavk dobaviteljev s pokritji, fotokopije predloženih računov in dokazil o plačilu računov v katerih je tudi zajet in obračunan prometni davek". Po njenem je tožbeni zahtevek neutemeljen še iz razloga, ker to "dokazuje tudi na podlagi zaslišane direktorice tožene stranke, izjave H. Š., kateri v predmetni zadevi ne ve povedati ničesar in pisne izjave H. P., dane po glavni obravnavi". Pisec revizije nato nadaljuje: "Sodišče je zaključilo, zaradi česar je tožena stranka zoper sodbo P 262/2002 z dne 9.4.2003 vložila pritožbo na Višje sodišče v Mariboru, kjer je izmed vseh ostalih pritožbenih razlogov, tudi med drugim izrecno navedla (glej pritožba str. 3, zadnji odstavek), da tožeča stranka z objektom ni upravljala in zanj ni skrbela in v njega ni vložila niti tolarja, kot eventualni lastnik ali upravljalec nepremičnine, vendar višje sodišče na to pritožbeno trditev sploh ni dalo odgovora. Hkrati pa je tožena stranka tudi vložila pritožbo zoper procesni sklep iz člena 363. ZPP, zaradi razdružitve pravdnih zadev, kateri je povzročil nemogočo pravdno stanje, da je lahko tožnica iz dveh pravdnih postopkov poplačana za svojo škodo iz dveh različnih podlag, kar je pravno nedopustno že iz časov začetka rimske pravne države pred cca 1900 leti. Višje sodišče pa je v svojih razlogih za zavrnitev pritožbe navedlo, da pooblaščenca tožene stranke ne bo poučevalo o izpodbijanju spornega sporazuma (kar bi bilo morda res), vendar je navedeni sporazum razdrt po samem zakonu, saj gre za pravno napako po čl. 121 in II. odst. čl. 580 v zvezi s čl. 15 takrat veljavnega ZOR". Sestavljalec revizije nato kritizira postopek v zvezi s sklepom o razdružitvi pravd, graja (zlasti materialnopravna) stališča Vrhovnega sodišča ter revizijo zaključi z mislijo, da "toliko samovolje sodnikov in lapsusov, kolikor je bilo storjenih v tej pravdi na vseh treh stopnjah (odvzem pravice do priznanja zahtevka, odvzeta pravica do pritožbe, podarjena pravica iz neobstoječega obligacijskega razmerja, plačilo najemnine z zamudnimi obrestmi brez zamude, ...) ni primerno za demokratično državo, članico EU, zato je revizija utemeljena".

Tožnica je odgovorila na revizijo, predlaga pa, naj jo sodišče zavrže, ker zoper pravnomočen sklep o zavrnitvi predloga za obnovo sploh ni dovoljena.

Revizija ni utemeljena.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo z (zelo) omejenim obsegom izpodbijanja, katerega značilnost je tudi, da sodišče na nobenega od v zakonu predvidenih (in izčrpno naštetih) obnovitvenih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti. Predlog, ki je vložen iz katerihkoli drugih razlogov, ni dovoljen. To pomeni, da se njegova utemeljenost presoja izključno na podlagi predlagateljevih navedb, s katerimi jasno in razločno utemeljuje obnovitvene razloge, na katere opira svoj predlog, skratka, da je sodišče strogo vezano na predlagateljevo obrazložitev uveljavljanih obnovitvenih razlogov. Če na primer stranka utemeljuje predlog za obnovo s trditvami, da se izpodbijana odločba opira na drugo (sodno) odločbo, ki je bila pravnomočno spremenjena ali razveljavljena (ali odpravljena), mora obe sporni odločbi konkretizirati. To pomeni, da se kasneje (na pa primer v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za obnovo) ne more sklicevati na kake druge odločbe, ki naj bi predhodno vprašanje reševale drugače, kot je rešeno v postopku, v katerem je bila izdana z obnovo izpodbijana odločba. Zato je brez pomena revizijsko (in še prej pritožbeno) sklicevanje na zadeve Kpr 13/05, Ks 6/2006 in Pg 207/2003 (in s tem povezani očitki o protispisnosti). Prav tako obnovitveni razlog iz devete točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (U. l. RS 26/99 in nasl. - ZPP) sam po sebi ne odpira vrat popolnemu in vseobsegajočemu preizkusu pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi tu je sodišče strogo omejeno in (pri ponovnem preizkusu dejanskega stanja) osredotočeno samo na tiste nove dejstvene trditve in nova dokazna sredstva, s katerimi predlagatelj utemeljuje svoj predlog - dejanskega stanja, kot je ugotovljeno z izpodbijano pravnomočno sodbo, ne preizkuša znova, v celoti in z vseh možnih (četudi novih) vidikov. Zato je brez pomena revizijska kritika dejanskega stanja (ki je neupoštevna tudi zato, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - prim. tretji odstavek 370.čl. ZPP(1)), s katero predlagateljica obnove kar povprek, nepregledno in pomešano napada dejanske ugotovitve, na katerih temelji pravnomočna sodba.

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, na katerih temelji izpodbijana odločba, tudi ko gre za oceno, ali bi stranka novote, zaradi katerih predlaga obnovo, mogla uveljavljati že v prejšnjem (rednem) postopku. Dejstva da "Š...Ćzagotovo kakršnokoli dokazovanje dejstev povezanih z R. ni postalo znano šele sedaj, ampak bi lahko tožena stranka te dokaze predlagala že pred prvim narokom za glavno obravnavo(...Ć" (prim. prvi odstavek na sedmi strani sklepa sodišča prve stopnje), zato z revizijo ni več mogoče izpodbijati. Enako velja za ugotovitev, da "je bila H. P. direktorica R. Z. v času sklepanja sporazuma in bi tožena stranka lahko predlagala njeno zaslišanje že do prvega naroka za glavno obravnavo, saj je zagotovo ravno direktorica tista oseba, ki bi glede dogovorov in razgovorov znala izpovedati največ", ter da bi tožena stranka tudi zaslišanje svojega pooblaščenca lahko predlagala že prej (med rednim postopkom), ker je "sodeloval že pri sklenitvi sporazuma, tako kot tudi pri odločitvi o prenehanju plačevanja akontacije" (tako sodišče prve stopnje v predzadnjem odstavku na sedmi strani sklepa). Nova pravno (ne pa tudi dokazno) pomembna dejstva so lahko podlaga za obnovo postopka samo, če so subjektivno nova (kar pomeni, da je stranka za njih izvedela šele kasneje, ko jih ni več mogla uveljavljati v rednem postopku), ne pa tudi če so objektivno nova, se pravi taka, da so nastala po trenutku, na katerega se nanašajo časovne meje pravnomočnosti. Objektivno nova dejstva so lahko podlaga bodisi za novo tožbo, bodisi za opozicijski ugovor v izvršilnem postopku (prim. 8. točko drugega odstavka 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - U. l. RS 51/98 in nasl.). In ker je bila poravnava, s katero naj bi bili "poravnani vsi zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe po ZDen", sklenjena januarja 2004, torej po koncu glavne obravnave v tej zadevi, ni znotraj časovnih meja pravnomočnosti z obnovo izpodbijane sodbe. Razen tega pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da "ne moremo pričakovati, da je ta poravnava zajela tudi zahtevek zoper toženo stranko iz naslova pogodbenega razmerja" (gl. drugi odstavek na sedmi strani sklepa sodišča prve stopnje).

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je šlo v tem primeru za spor iz pogodbenega razmerja ter da je zato pravno nepomembno, kolikšna naj bi bila tržna najemnina (o čemer so podali mnenje izvedenci v drugi pravdni zadevi, kar naj bi po mnenju tožene stranke predstavljalo nov dokaz) in ali se je tožnica odpovedala "pravici do odškodnine po 72. čl. ZDen za prostore in obdobje, kateri so predmet te pravdne zadeve". Podlaga za obnovo so namreč lahko samo tista nova dejstva, ki so pravno pomembna z vidika pravne kvalifikacije spornega razmerja, na kateri temelji s predlogom za obnovo izpodbijana pravnomočna sodba. In ker je bila v obravnavanem primeru odločilna (s sporazumom o plačevanju akontacije najemnine) dogovorjena "najemnina", je z vidika take pravne kvalifikacije (ki je s predlogom za obnovo postopka ni mogoče izpodbijati), povsem irelevantno, kakšna naj bi bila po mnenju nekaterih izvedencev tržna najemnina ter ali se je tožnica odpovedala zahtevku iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja po drugem odstavku 72. čl. ZDen (ki ga je imela zoper denacionalizacijsko zavezanko - ne pa tudi zoper toženo stranko, od katere je v tej pravdi zahtevala plačilo akontacije najemnine, dogovorjene s sporazumom z dne 16. 12. 1993).

S predlogom za obnovo tudi ni mogoče uveljavljati kršitev postopka, ki ne spadajo med taksativno naštete obnovitvene razloge, in še med temi ne tistih, ki so bile brez uspeha uveljavljane v prejšnjem (rednem) postopku (1., 2. in 4. točka 394. čl. ZPP), oziroma, ki bi jih stranka lahko uveljavljala v rednem postopku (1. in 8. točka 394. čl. ZPP). Tožena stranka se zato sedaj ne more (več) sklicevati, da je bila v rednem postopku kršena njena pravica do izjavljanja, da sodišče ne bi smelo razdružiti obravnavanja zahtevka zoper toženo stranko P. d. d. in zahtevka zoper R. D., d. o. o. ter da je bila kršena njena pravica do pritožbe zoper sklep o razdružitvi pravd. Prav tako ne na zmotno uporabo materialnega prava (čemur je posvetila zadnji dve strani revizije). Zmotna uporaba materialnega prava namreč ni obnovitveni razlog. To pomeni, da je treba pri odločanju o obnovi postopka in pri oceni, katera dejstva so pravno pomembna in katera (nova) dejstva zato lahko sploh pridejo v poštev kot podlaga za obnovo (katera dejstva bi potencialno sploh mogla biti podlaga za obnovo), izhajati iz pravne kvalifikacije, pravnih izhodišč in opredelitev ter uporabe materialnega prava sploh (kar pomeni izbiro in razlago pravne norme, oblikovanje abstraktnega dejanskega stanu, na njegovi podlagi izbor tistih dejstev življenjskega primera, ki so z vidika tako oblikovanega abstraktnega dejanskega stanu pravno pomembna, ter na koncu opravljeno subsumpcijo), kot je (bila) sprejeta v izpodbijani pravnomočni odločbi. Dejstva, ki so zunaj teh okvirov, ne morejo biti podlaga za obnovo. S tega vidika je zato pomembna (in pri odločanju o predlogu za obnovo postopka zavezujoča) materialnopravna opredelitev, ki jo predstavlja naslednje stališče: "Tudi razmerje med tožnico in denacionalizacijsko zavezanko R. H. D. d.o.o. ni odločilno. Pomembno je, da je bila slednja seznanjena s pogodbo in če bi tožnica po drugem odstavku 72. čl. ZDen proti njej uveljavljala odškodninski zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja v času, ko bi morala toženka izpolnjevati svoje obveznosti iz sporazuma z dne 16. 12. 1993, do tega ne bi bila upravičena, ker tožnici ni bila odvzeta možnost upravljanja s premoženjem in ji zato škoda ni nastala." (sodba VS RS II Ips 352/2004 z dne 21. 4. 2005). Pravno razmerje med tožnico in denacionalizacijsko zavezanko R. H. D. d.o.o. je ob takem materialnopravnem stališču (ki je za sodišče, ki odloča o predlogu za obnovo postopka, zavezujoče) pravno nepomembno. Tudi če bi tožnica zoper prej omenjeno denacionalizacijsko zavezanko uveljavljala zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja v času (in za čas), ko bi morala tožena stranka - P. d.d. plačevati dogovorjeno akontacijo najemnine, to (glede na materialnopravno stališče, na katero je sodišče pri odločanju o predlogu za obnovo postopka vezano), ne bi vplivalo na utemeljenost zahtevka, o katerem je odločeno z izpodbijano pravnomočno sodbo. Prav tako ne dejstvo, ali je v tem času tožena stranka denacionalizacijski zavezanki plačevala najemnino po pogodbi, ki jo je z njo sklenila že 16. 11. 1970. Ker revizijsko sodišče ne pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), mora biti ta revizijski razlog obrazložen. To pomeni, da je treba vsak tak očitek ne samo konkretizirati, ampak tudi jasno in razločno opredeliti. Če je v tem, da naj bi bil v postopku pred sodišči prve ali druge stopnje prezrt kak revidentov predlog ali kaka njegova navedba, je treba povedati ne samo, za kakšen in kateri predlog ter za katero navedbo naj bi šlo, ampak tudi, v kateri vlogi ali na katerem naroku naj bi bil tak predlog ali navedba podana. Zgolj z navrženim očitkom, da je med drugim (obsežnim, nepreglednim, gostobesedno in okorno napisanim ter zato težko razumljivim ter med postopkom razpršeno uveljavljanim) procesnim gradivom tudi predlog za zaslišanje neke priče, ki naj bi ga sodišče prezrlo, ne da bi pisec revizije navedel, kdaj in v kateri vlogi naj bi ta predlog (za katerega je za nameček v oklepaju še zapisal "beri pravilno"- sic!) sploh podal (v predlogu za obnovo ga namreč ni), ni mogoče uspeti. Tak revizijski očitek ne izpolnjuje standarda obrazloženost in z njim ni mogoče obiti dolžnosti obrazložitve revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka - ter na revizijsko sodišče prevaliti breme iskanja navrženih (lahko tudi povsem izmišljenih) očitkov o postopkovnih kršitvah. Tako uveljavljanje kršitve pravice do kontradiktornega postopka je neobrazloženo in zato neupoštevno.

Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. čl. v zvezi četrtim odstavkom 384. čl. ZPP).

Tožnica je v odgovoru na revizijo predlagala zgolj to, naj sodišče revizijo zavrže, ker da sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka ni revizibilen. Ker je respondentkino stališče napačno (pravnomočen sklep o zavrnitvi predloga za revizijo spada med sklepe, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan(2)), v samo vsebino revizije pa se sploh ni spuščala, stroški, ki so ji nastali z odgovorom, niso bili potrebni. Njen predlog za povrnitev teh stroškov je zato revizijsko sodišče zavrnilo (prvi odstavek 165. čl. in prvi odstavek 155. čl. ZPP).

Op. št. (1): Prepoved iz tretjega odstavka 370. čl. ZPP se nanaša tudi na presojo, ali so dokazne novote, s katerimi stranka utemeljuje svoj predlog za obnovo, take, da bi (če bi bile uporabljene v rednem postopku) pripeljale do drugačne dokazne ocene. Pri tej presoji se namreč preizkuša (ocenjuje) samo dokazna moč predlaganih dokaznih novot, torej tisto, kar je pridržano samo sodiščema prve in druge stopnje. Op. št. (2): Prim. sklep VS RS III Ips 62/2001 z dne 15.06.2001. Sklep, na katerega se sklicuje tožnica (II Ips 76/2001 z dne 20. 4. 2001), pa se nanaša na sklep o ugoditvi predlogu za obnovo - s takim sklepom se postopek seveda ni pravnomočno končal, saj bo na njegovi podlagi (s)tekel obnovitven postopek.