Jedro

Sklep o začasni odredbi je bil izdan za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ. Pogojev po 270. členu ZIZ za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve sodišče ni presojalo, saj je bil tudi predlog za izdajo začasne terjatve podan le glede nedenarne terjatve, tj. primarnega zahtevka. Ker je bilo o primarnem zahtevku že pravnomočno odločeno, je skladno s s tretjim odstavkom 278. člena ZIZ v zvezi s tretjo točko prvega odstavka 264. člena ZIZ podan razlog za ustavitev postopka in razveljavitev opravljenih dejanj.

Izrek

I. Pritožbi drugega toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 11.875,60 EUR nadomesti z zneskom 13.042,90 EUR.

II. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.811,94 EUR nadomesti z zneskom 2.220,94 EUR.

III. V preostalem delu se pritožba tožnika zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

IV. Pritožbi drugega toženca se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: „1. Ustavi se postopek zavarovanja z začasno odredbo, dovoljen s sklepom o začasni odredbi P 180/2014 z dne 27. 6. 2014, razveljavijo se na podlagi navedenega sklepa o začasni odredbi opravljena dejanja zavarovanja ter se odredi izbris zaznambe (vknjižbe) prepovedi odtujitve in obremenitve pri nepremičninah: - parc. št. 635/1, k. o. 000 (ID znak: 000-635/1) v idealnem deležu 59/80, - parc. št. 635/2, k. o. 000 (ID znak: 000-635/2) v idealnem deležu 59/80. 2. Drugi toženec sam nosi svoje stroške vloženega predloga za izdajo sklepa o ustavitvi postopka zavarovanja in se njegov predlog za njihovo povrnitev zavrne.“ V. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, drugemu tožencu pa je dolžan v roku 15 dni plačati 287,77 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo prvi podredni tožbeni zahtevek, da je drugi toženec dolžan tožniku plačati 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2013 (I. točka izreka), ugodilo pa je drugemu podrednemu zahtevku, da je prva toženka dolžna tožniku plačati 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2013 (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan drugemu tožencu povrniti 11.875,60 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka) in prvi toženki 4.977,63 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka), prva toženka pa da je dolžna tožniku povrniti 1.811,94 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 6. 7. 2020 je sodišče prve stopnje zavrglo kot preuranjen predlog drugega toženca za ustavitev postopka zavarovanja in razveljavitev opravljenih dejanj zavarovanja na podlagi sklepa o začasni odredbi (P 180/2014 z dne 27. 6. 2014).

3. Tožnik se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje zoper I., III., IV. in smiselno zoper V. točko izreka sodbe ter predlaga njeno spremembo v izpodbijanem delu. Navaja, da je delno umaknil tožbeni zahtevek zoper drugega toženca. Nasprotuje stališču sodišča, da ni pravočasno podal trditev, da med tožencema ni prišlo do plačila kupnine. V zvezi s tem se sklicuje na svoje tožbene navedbe. Na njegove jasne trditve glede prvega podrednega zahtevka drugi toženec ni podal konkretnih trditev oziroma odgovorov. Zgolj pavšalna navedba, da tožnikove navedbe prereka, ne more zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu drugega toženca o tem, da je plačal kupnino. Prve konkretne trditve je drugi toženec prepozno podal šele v ponovljenem sojenju, prav tako pa sodišče tožniku ni dalo primernega roka, da bi na te navedbe odgovoril, s čimer je bistveno kršilo postopek ter načelo kontradiktornosti. Sodišče bi zato moralo ugoditi prvemu podrednemu zahtevku oziroma vsaj dopustiti izvedbo vseh dokazov. Pritožba sodišču očita kršitev 8. člena ZPP.1 Izpovedbi tožencev sta v nasprotju z določilom prodajne pogodbe, da je bila kupnina že plačana. Poleg tega njuna izpovedba ni podprta z nobenim drugim dokazom. Drugi toženec tudi ni podal nobenih konkretnejših trditev in dokazov glede plačila kupnine. Sodišče je napačno verjelo tožencema le iz razloga, ker sta izpovedala enako, kar sicer drži, vendar sta njuni navedbi le pavšalni. Opozarja, da sodišče ni upoštevalo in se ni opredelilo do preostalih trditev in dokazov, ki dokazujejo, da do izročitve kupnine ni prišlo, in sicer, da je prva toženka nepremičnine ponovno prodala drugemu kupcu, česar ne bi storila, če bi prejela kupnino od drugega toženca; da stečajni upravitelj pri prvi toženki ni našel nobenega premoženja; da je prva toženka neupravičeno zatrjevala, da ji tožnik dolguje 250.000,00 EUR, kar kaže na njeno neverodostojnost; da drugi toženec ni ravnal kot povprečno skrben kupec, iz česar je mogoče sklepati, da ni imel namena plačati kupnine; da toženca tožnika nista obvestila o nameravani sklenitvi pravnega posla. Navedene okoliščine dokazujejo, da izpovedbi tožencev nista verodostojni. Prav tako je tožnik vse navedeno pravočasno zatrjeval, a tega sodišče brez obrazložitve ni upoštevalo. Zgolj obrazložilo je, da ponovna prodaja nepremičnin za razsojanje v zadevi ni relevantna, vse brez konkretne opredelitve razloga, zaradi česar je kršilo določbe postopka. Glede na to, da drugi toženec ni pravočasno zatrjeval, da je plačal kupnino, niti ni izkazal, da je razpolagal z zneskom kupnine, bi sodišče moralo naložiti plačilo kupnine slednjemu. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov, saj slednje ni upoštevalo priglašenega stroška sodne takse za podredni zahtevek v znesku 409,00 EUR.

4. Drugi toženec se pritožuje zoper III. točko izreka sodbe in predlaga njeno spremembo tako, da mu je tožnik dolžan povrniti še 1.167,30 EUR pravdnih stroškov, kar predstavlja nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT2 od vrednosti spora po podrednem zahtevku. Sodišče naj bi namreč po zavrnitvi primarnega zahtevka (s sodbo VSL I Cp 1417/2018) prvič začelo z obravnavanjem podrednega zahtevka, zaradi česar ni šlo za ponovljeni postopek o isti stvari.

5. Drugi toženec se pravočasno pritožuje tudi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 7. 2020 in predlaga njegovo spremembo. Kot bistveno navaja, da je bila začasna odredba izdana le za zavarovanje tožnikove nedenarne terjatve, uveljavljane s primarnim tožbenim zahtevkom, ki je bil že pravnomočno zavrnjen. Izdaje začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve tožnik ni predlagal, zaradi česar ni podlage za nadaljnje trajanje zavarovanja. Sodišče je spregledalo, da se je skliceval na nastop pogojev iz tretjega odstavka 278. člena ZIZ3 v zvezi s prvim odstavkom 267. člena ZIZ. Kršene so mu bile pravice do zasebne lastnine, do enakega varstva pravic in do sodnega varstva. Poleg tega ni izkazana verjetnost obstoja tožnikove denarne terjatve, kar dokazuje zavrnilna sodba sodišča prve stopnje.

6. Tožnik je na pritožbo drugega toženca zoper izpodbijani sklep odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7. Pritožbi drugega toženca sta utemeljeni, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

**O pritožbah zoper izpodbijano sodbo:**

8. V predmetni zadevi je bil že pravnomočno zavrnjen primarni zahtevek na ugotovitev, da ni bila sklenjena prodajna pogodba in dodatek k prodajni pogodbi, ki sta ju sklenila tožnik (preko prvo toženke kot pooblaščenke) in drugi toženec, da je vknjižba lastninske pravice neveljavna ter da se izbriše in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Sodišče prve stopnje je zato odločalo le še o podrednem zahtevku na plačilo kupnine v višini 60.000,00 EUR, in sicer da je tožniku dolžan plačati kupnino drugi toženec (prvi podredni zahtevek) oziroma prva toženka (drugi podredni zahtevek). Ker je ugotovilo, da je drugi toženec kupnino plačal prvi toženki, ki pa je kupnino brez podlage zadržala in je ni izročila tožniku, je z izpodbijano sodbo ugodilo drugemu podrednemu zahtevku ter zavrnilo prvi podredni zahtevek. Neodločilna je tožnikova pritožbena navedba, da je zoper drugega toženca delno umaknil tožbeni zahtevek, saj se drugi toženec z umikom ni strinjal (drugi odstavek 188. člena ZPP).

9. Tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje z navedbami, da drugi toženec kupnine ni plačal prvi toženki, zaradi česar mu je kupnino dolžan plačati on in ne prva toženka. Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve določb pravdnega postopka, ker naj sodišče ne bi upoštevalo tožnikovih navedb, da drugi toženec kupnine ni plačal prvi toženki, in v zvezi s tem predlaganih dokazov. Tožnik navedeno utemeljuje s sklicevanjem na navedbe, podane v tožbi, in sicer, da mu kupec (drugi toženec) ni plačal dogovorjene kupnine. Pri tem neprepričljivo v pritožbi poudarja, da to pomeni, da je zatrjeval, da kupnina ni bila plačana prvi toženki, ki je imela njegovo pooblastilo. Tožnik je namreč hkrati trdil, da, v kolikor bo drugi toženec dokazal, da je kupnino izročil prvi toženki, zahteva izročitev kupnine od prve toženke, saj da mu slednja ni izročila ali nakazala zneska kupnine. Iz teh njegovih navedb torej ne izhaja, da med tožencema ni prišlo do plačila kupnine, ampak da kupnina ni bila plačana njemu (tožniku). Da kupnina tožniku ni bila plačana, v postopku ni bilo sporno, saj iz trditev (obeh) tožencev izhaja, da je prva toženka kupnino zadržala zaradi dolžniško-upniškega razmerja med njo in tožnikom oziroma zaradi dogovora, da bo del kupnine od prodaje posameznih nepremičnin izročen njej, čemur je tožnik nasprotoval. Nadalje so bile trditve pravdnih strank usmerjene v (ne)obstoj tožnikovega dolga. Iz obrazloženega (in tudi sicer iz samih tožnikovih trditev) izhaja (ustrezna/pravočasna) trditvena podlaga, da je prva toženka prejela kupnino oziroma da je drugi toženec kupnino plačal prvi toženki. Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje, da drugi toženec ni pravočasno podal nobenih trditev, da je kupnino plačal prvi toženki, oziroma da je takšne navedbe podal prepozno. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je drugi toženec trditve podal šele v ponovljenem postopku, v posledici česar naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka in načelo kontradiktornosti.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je skladna z 8. členom ZPP in na kateri temelji ugotovitev, da je drugi toženec prvi toženki plačal kupnino. Oba toženca sta namreč skladno izpovedala, da je drugi toženec neposredno po podpisu pogodbe izročil kupnino prvi toženki. Dvoma v naveden dokazni zaključek pritožbena navedba, da naj bi bili izpovedbi tožencev v nasprotju z določilom prodajne pogodbe o tem, da je kupnina že bila plačana, ne vzbudi. Pogodbeno določilo namreč dokazuje, da je kupec oziroma drugi toženec kupnino plačal. Zgolj razlikovanje izpovedb od zapisa, da sta kupnino plačala po podpisu pogodbe in ne pred podpisom, po oceni tega sodišča ni bistveno in ne poraja pomisleka v zaključek sodišča, da je drugi toženec kupnino plačal prvi toženki. Poleg tega je bilo (upoštevaje predhodno povzete navedbe pravdnih strank) nesporno, da je drugi toženec kupnino plačal prvi toženki. Sporno je bilo le, ali je bila prva toženka kupnino upravičena zadržati. Z ozirom na navedeno je nebistvena tudi tožnikova pritožbena navedba o odsotnosti trditev in dokazov drugega toženca o tem, da je razpolagal z zneskom kupnine. Enako velja za pritožbeno izpodbijanje dokaznega zaključka z navedbami o stečaju prve toženke, o naknadni ponovni prodaji, o nedobrovernosti, o odsotnosti obvestitve o sklenitvi pravnega posla ter o neverodostojni izpovedbi prve toženke glede obstoja dolga (kar vse tudi sicer ne vzbudi dvoma v dokazno oceno oziroma zaključke sodišča prve stopnje). Brezpredmeten je nadalje pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do navedenih okoliščin ni opredelilo, saj je to »zgolj« posledica pravilnega upoštevanja pravočasne in za odločitev relevantne trditvene podlage.

11. Tožnik in drugi toženec pa utemeljeno nasprotujeta odločitvi sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov. Tožnik pravilno opozarja, da mu je sodišče pri odmeri pravdnih stroškov priznalo le plačano sodno takso za primarni zahtevek v višini 1.227,00 EUR (kar je sicer dolžan nositi sam, ker s primarnim zahtevkom ni uspel), ne pa tudi plačane sodne takse za podredni zahtevek v višini 409,00 EUR. Prva toženka je zato tožniku poleg 1.811,94 EUR že odmerjenih in priznanih pravdnih stroškov dolžna povrniti še 409,00 EUR oziroma skupaj 2.220,94 EUR. Sodišče je tako pri odmeri sodne takse upoštevalo tretji odstavek 18. člena ZST-14 v zvezi s tar. št. 1111 ZST-1 (1/3 od 1.227,00 EUR), in sicer da je treba sodno takso odmeriti posebej od primarnega in posebej od podrednega zahtevka. V tem okviru je upoštevalo, da je vrednost spornega predmeta 60.000,00 EUR za primarni in 60.000,00 EUR za podredni zahtevek. Glede na navedeno je utemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje drugega toženca, da mu pripada priglašena nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT za podredni zahtevek (glede na vrednost spora 60.000,00 EUR) v višini 956,80 EUR, kar ob upoštevanju 22 % DDV skupaj znaša 1.167,30 EUR. Ker je sodišče prve stopnje po pravnomočni zavrnitvi primarnega zahtevka prvič odločalo še o podrednem zahtevku, vrednosti katerega pa pri prvotni odmeri nagrade za postopek ni upoštevalo, drugi toženec utemeljeno zahteva še nagrado za postopek po podrednem zahtevku.

12. V skladu z navedenim je bilo potrebno pritožbi drugega toženca v celoti, pritožbi tožnika pa delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti v III. točki izreka tako, da se drugemu tožencu poleg že priznanih 11.875,60 EUR prizna še 1.167,30 EUR za nagrado za postopek za podredni zahtevek (zaradi česar je upravičen skupaj do povračila 13.042,90 EUR pravdnih stroškov) ter v V. točki izreka tako, da se tožniku poleg že priznanih 1.811,94 EUR prizna še 409,00 EUR za plačano sodno takso za podredni zahtevek (in je zato upravičen skupaj do povračila 2.220,94 EUR pravdnih stroškov). V preostalem delu je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da niso izkazane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega ali materialnega značaja (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožnika zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

**O pritožbi drugega toženca zoper sklep sodišča:**

13. Drugi toženec utemeljeno nasprotuje sklepu sodišča prve stopnje, s katerim je slednje kot preuranjen zavrglo predlog za ustavitev postopka zavarovanja in razveljavitev opravljenih dejanj zavarovanja na podlagi sklepa o začasni odredbi P 180/2014 z dne 27. 6. 2014. Sklep o začasni odredbi je bil namreč izdan za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ. Pogojev po 270. členu ZIZ za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve sodišče ni presojalo, saj je bil tudi predlog za izdajo začasne terjatve podan le glede nedenarne terjatve, tj. primarnega zahtevka. Utemeljeno drugi toženec v pritožbi opozarja, da je bilo o primarnem zahtevku že pravnomočno odločeno s sodbo VSL I Cp 1417/2018, zaradi česar je (skladno s tretjim odstavkom 278. člena ZIZ v zvezi s tretjo točko prvega odstavka 264. člena ZIZ) podan razlog za ustavitev postopka in razveljavitev opravljenih dejanj. Tretja točka prvega odstavka 264. člena ZIZ, ki se smiselno uporablja tudi za prenehanje začasne odredbe, določa, da sodišče na dolžnikov predlog ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja, če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala.

14. Posledično je neodločilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da o podrednem zahtevku (kar je sicer predmet presoje te odločbe pritožbenega sodišča) še ni bilo pravnomočno odločeno, saj (kot rečeno) začasna odredba ni bila izdana za zavarovanje denarne terjatve oziroma podrednega zahtevka. Ob upoštevanju okoliščine, da je bila izdana za zavarovanje nedenarne terjatve, o kateri je bilo pravnomočno odločeno že s sodbo VSL I Cp 1417/2018 z 21. 11. 2018, se izkaže kot nepravilno tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 278. člena ZIZ, ki (med drugim) določa ustavitev postopka in razveljavitev opravljenih dejanj, če je potekel čas, za katerega je bila začasna odredba izdana. V obravnavanem primeru je torej čas že potekel (glede na datum izdaje sodbe VSL), in sicer ne glede na to, da iz izreka sklepa o izdaji začasne odredbe izhaja, da je bil izdan še za 30 dni po izvršljivosti pravdne zadeve P 180/2014, saj se (kot rečeno) sklep nanaša le na primarni zahtevek. Poleg tega pa je (kot je bilo pojasnjeno) podana tudi podlaga za ugoditev predlogu drugega toženca in s tem za ugoditev pritožbi po tretjem odstavku 278. člena ZIZ v zvezi s tretjo točko prvega odstavka 264. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo izpodbijani sklep tako, da je ustavilo postopek zavarovanja z začasno odredbo, dovoljen s sklepom o začasni odredbi P 180/2014 z dne 27. 6. 2014, razveljavilo na podlagi sklepa o začasni odredbi opravljena dejanja zavarovanja ter pri nepremičninah parc. št. 635/1, k. o. 000 (ID znak: 000-635/1) v idealnem deležu 59/80 in parc. št. 635/2, k. o. 000 (ID znak: 000-635/2) v idealnem deležu 59/80, odredilo izbris zaznambe (vknjižbe) prepovedi odtujitve in obremenitve.

15. Sodišče prve stopnje bi torej tak sklep lahko izdalo že po uradni dolžnosti. Ker ga ni, je drugi toženec sicer utemeljeno podal predlog, ki pa ga ni moč šteti za obrazloženo vlogo v smislu tar. št. 3466 ZOdvT. V zvezi s predlogom bi namreč zadoščal zapis, da je (bilo) pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala in nobena dodatna obrazložitev ni (bila) potrebna. Podpoglavje 4.6 Tarife ZOdvT pa za neobrazloženo vlogo (v ta okvir je potrebno šteti tudi vlogo, v zvezi s katero posebna obrazložitev ni potrebna) ne predvideva (posebne) nagrade. Ker torej za njihovo plačilo v ZOdvT ni podlage, pritožbeno sodišče drugemu tožencu ni prisodilo povrnitve (priglašenih) stroškov za sestavo predloga.5 **O pritožbenih stroških:**

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP ter prvim odstavkom 155. člena istega zakona. Tožnik je s pritožbo zoper izpodbijano sodbo uspel le v sorazmerno majhnem delu (le delno glede stroškov pravdnega postopka), zaradi česar sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako sam krije stroške odgovora na pritožbo drugega toženca zoper sklep, saj ni ta v ničemer prispeval k predmetni odločitvi. Drugi toženec je s pritožbama uspel v celoti, zaradi česar mu je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je drugo tožencu za pritožbo zoper izpodbijani del sodbe (po tar. št. 3210 ZOdvT) priznalo 89,60 EUR (1,6 x 56,00 EUR), 17,92 EUR kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT (priznalo mu je 20 % nagrade in ne 20,00 EUR), kar ob upoštevanju 22 % DDV skupaj znaša 131,17 EUR. Prav tako mu je priznalo povrnitev plačane sodne takse v znesku 50,40 EUR. Za pritožbo zoper sklep z dne 6. 7. 2020 mu je priznalo 50,00 EUR kot nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi zoper drugo odločbo po tar. št. 3220 ZOdvT (in ne po priglašeni tar. št. 3468 ZOdvT), 10,00 EUR kot pavšalni znesek po tar. št. 6002 ZOdvT (priznalo mu je 20 % nagrade in ne 20,00 EUR), kar ob upoštevanju 22 % DDV skupaj znaša 73,20 EUR. Prav tako mu je priznalo povrnitev plačane sodne takse v znesku 33,00 EUR. Tožnik je tako drugemu tožencu dolžan plačati 287,77 EUR6 pritožbenih stroškov.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o odvetniški tarifi, Ur. list RS, št. 67/08 in 35/09. 3 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. list RS, št. 3/07, s kasnejšimi spremembami. 4 Zakon o sodnih taksah, Ur. list RS, št. 37/08, s kasnejšimi spremembami. 5 Primerjaj VSC sklep I Ip 99/2015 z dne 19. 3. 2015 in VSL sklep III Ip 1164/2016 z dne 20. 4. 2016. Zadevi sta glede vprašanja povračila nagrade primerljivi z obravnavano, čeprav se nanašata na nagrado za umik predloga za izvršbo (oziroma njeno utesnitev). 6 131,17 EUR + 50,40 EUR + 73,20 EUR + 33,00 EUR = 287,77 EUR.