Jedro

Glede na 7. odstavek 38. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju, pravica do pokojnine, priznane in odmerjene v skladu s 1. 2. in 4. četrtim odstavkom, upravičencu pripada od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je nosilec, ki jo je prvi priznal, začel postopek za ponovno odmero.Ker je bil postopek pri srbskem nosilcu zavarovanja začet 18. 8. 2016, je bilo mogoče sorazmerni del starostne pokojnine tožniku priznati največ od 1. 9. 2016 dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 24. 8. 2017 in št. ... z dne 10. 4. 2017 ter priznanje pravice do invalidske pokojnine od 1. 11. 2010 dalje, oz. podredno starostne pokojnine od 25. 7. 2011. Presodilo je, da sta izpodbijani odločbi o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 67,29 EUR na mesec od 1. 9. 2016 dalje pravilni in zakoniti, saj pri tožniku ni popolne izgube delazmožnosti za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine.

2. Tožnik izpodbija sodbo po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Zdravstveno stanje se mu je od 9. 2. 2011 dalje toliko poslabšalo, da več ni zmožen za organizirano pridobitno delo. Srbski nosilec zavarovanja mu je priznal invalidsko pokojnino, saj je I. kategorijo invalidnosti ugotovil od 4. 4. 2008 dalje. Relevantno je poslabšanje zdravja po pravnomočnosti odločbe z dne 9. 2. 2011 do izpolnitve 63. leta starosti (t. j. do 25. 7. 2011). Iz zdravniških izvidov izhaja, da se mu je zdravje po 9. 2. 2011 konstantno slabšalo zaradi bolečin v križu, nogah in gibljivosti celotnega telesa. Fizikalna terapija mu ne more koristiti, niti omogočiti sposobnost za delo. Več let ima bolečine v mišicah, hrbtenici in tiščanje v prsih, poslabšujejo se mentalne sposobnosti, psihično in emocionalno zdravje. Sklicuje se na izvide z dne 9. 5. 2017, 30. 5. 2018 in 11. 7. 2018. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev, ker je zavrnilo njegovo zaslišanje preko videokonference in dokaz z izvedencem, ki bi ga pregledal na domu v A (tujina). Osebni pregled v Sloveniji ni mogoč, saj ne bi zmogel 500 km potovanja, izvedenec pa je pojasnil, da bi pripomogel pri ugotovljanju poslabšanja zdravja. Iz izvedenskega mnenja ni razvidna opredelitev do izvida dr. B.B. z dne 9. 5. 2017, ki izkazuje tremor rok, nog in glave, skandiran govor, nezmožnost lastnoročnega podpisa, izgubljanje zavesti, emocionalno inkorektnost, pozabljivost, nezmožnost koncentracije itd., kar bi moralo biti ocenjeno z vidika Alzheimerjeve bolezni. Tudi izvid z dne 29. 8. 2016 kaže omejeno gibljivost hrbtenice in tremor okončin.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane absolutne bistvene kršitve zaradi zavrnitve predlaganih dokazov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbene navedbe dodaja predvsem naslednje.

5. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 1. 11. 2010 dalje, oz. podrejeno do sorazmernega dela starostne pokojnine že od 25. 7. 2011 dalje. V predsodnem postopku mu je priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 67,29 EUR na mesec od 1. 9. 2016 dalje, ker se je pri srbskem nosilcu zavarovanja postopek za preračun invalidske pokojnine začel 18. 8. 2016. 6. Pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, predstavlja Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju2 (Mednarodni sporazum). Po 1. odstavku 38. člena Mednarodnega sporazuma se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma (v letu 2010) tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po predpisu druge pogodbenice, po uradni dolžnosti ponovno odmerijo po določbah sporazuma. Dan, ko je nosilec prve pogodbenice začel postopek, se šteje za dan vložitve zahteve po pravnih predpisih druge pogodbenice. Po 2. odstavku 38. člena Mednarodnega sporazuma v postopku za ponovno odmero pokojnine nosilec druge pogodbenice ugotavlja pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine po pravnih predpisih, ki so veljali na dan uveljavitve sporazuma. Če je bila v prvi pogodbenici priznana pravica do invalidske pokojnine, v drugi pogodbenici pa pogoji zanjo niso izpolnjeni, se v drugi pogodbenici prizna pravica do starostne pokojnine, če so zanjo izpolnjeni pogoji. Prav slednje dejansko stanje pa je podano v predmetni zadevi.

7. Glede na to, se je postopek za preračun invalidske pokojnine pri srbskem nosilcu zavarovanja (že drugič) po uradni dolžnosti začel 18. 8. 2016, je potrebno v skladu z drugim stavkom 1. odstavka 38. člena Mednarodnega sporazuma šteti, da je zahteva istega dne vložena pri slovenskem nosilcu zavarovanja in uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-1), ki je veljal na dan uveljavitve Mednarodnega sporazuma. Ker je tožnik do dneva vložitve zahteve za preračun pokojnine (18. 8. 2016) dopolnil 67 let in 9 mesecev starosti ter 34 let, 11 mesecev in 21 dni slovensko - srbske pokojninske dobe, od tega 5 let, 11 mesecev in 25 dni pokojninske dobe pri slovenskem nosilcu zavarovanja, mu je bila od prvega dne naslednjega meseca, torej od 1. 9. 2016 dalje zakonito priznana pravica do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. Sicer pa višina odmerjene denarne dajatve v sodnem postopku sploh ni sporna.

8. Po presoji, da sta izpodbijana upravna akta pravilna, ker je zakonito priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine, saj popolna izguba delovne zmožnosti ni dokazana, je v skladu z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih4 (ZDSS-1) tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 25. 7. 2011 dalje, oz. sorazmerni del invalidske pokojnine od 1. 11. 2010 dalje.

O zavrnitvi sorazmernega dela starostne pokojnine od 25. 7. 2011 dalje

9. Potem, ko je bilo v predsodnem postopku pravilno ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1, je bilo izplačevanje sorazmernega dela denarne dajatve zakonito priznano od 1. 9. 2016 dalje. Glede na 7. odstavek 38. člena Mednarodnega sporazuma, pravica do pokojnine, priznane in odmerjene v skladu s 1. 2. in 4. četrtim odstavkom, upravičencu pripada od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je nosilec, ki jo je prvi priznal, začel postopek za ponovno odmero. Ker je bil postopek pri srbskem nosilcu zavarovanja začet 18. 8. 2016, je bilo mogoče sorazmerni del starostne pokojnine tožniku priznati največ od 1. 9. 2016 dalje. Tožbeni zahtevek za priznanje pokojnine že od 25. 7. 2011, je utemeljeno zavrnjen in iz istih dejanskih ter pravnih razlogov ostaja neuspešna tudi pritožba.

O zavrnitvi sorazmernega dela invalidske pokojnine od 1. 11. 2010 dalje.

10. Tako kot je za datum priznanja sorazmernega dela starostne pokojnine po 7. odstavku 38. člena Mednarodnega sporazuma odločilno le, kdaj je nosilec, ki je prvi priznal pokojnino, začel postopek za ponovno odmero, velja isto za sorazmerni del invalidske pokojnine. Tožniku bi pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine šla od istega datuma, kot pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine in ne že od 1. 11. 2010 dalje. Pravico bi bilo mogoče priznati od 1. 9. 2016 dalje, četudi bi bila I. kategorija invalidnosti po slovenskih predpisih morebiti ugotovljena pred tem datumom. Ker denarna dajatev ne bi mogla biti priznana pred 1. 9. 2016, je povsem irelevantno pritožnikovo prizadevanje, da se pri njem I. kategorija invalidnosti ugotovi že od leta 2011. 11. Tudi sicer ostaja zatrjevana I. kategorija invalidnosti po slovenskih predpisih povsem nedokazana. Po skladnih mnenjih IK1 in IK25 je ob izkazanih bolečinah v križu z ishiasem, cerikobrahialnem sindromu, hipertenziji, polinevropatiji in posledicah možganskega infarkta, pri tožniku od 4. 4. 2008 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Invalidski komisiji ugotavljata, da je bil tožnik v diagnostičnem postopku zaradi sinkop, vendar nevrolog ni ugotavljal nevroloških odstopanj, CT glave in EEG pa sta bila v mejah normale. Kardiolog je izključil kardiološki vzrok sinkop, korigirana je bila antihipertenzivna terapija in ugotovljeno, da se je po fizioterapijah počutil bolje. Po možganski kapi leta 2008 je klinični psiholog opisal kognitivno funkcioniranje in učinkovitost z znižanjem spomina in intelektualnega potenciala v smislu organske spremenjenosti.

12. Nadaljnji obstoj III. kategorije invalidnosti je v sodnem postopku le še dodatno potrjen z izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti C. Univerze D. z dne 9. 5. 2018. Člana komisije, prof. dr. E.E. in prof. F.F. na podlagi listinskih izvidov ocenjujeta, da pri tožniku po 7. 2. 2011 ni takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bilo mogoče ugotoviti I. kategorijo invalidnosti, temveč je še naprej podana III. kategorija invalidnosti. Sicer sta res izpostavila, da bi ob osebnem pregledu lahko natančneje osvetlila trenutne zmožnosti za delo v sklopu omejitev, saj so v listinski dokumentaciji le zapisi diagnoz ter zaključki brez ustreznih kliničnih in psihiatričnih statusov. Dr. E.E. je prepričljivo pojasnil, da bi za ugotovitev poslabšanja zdravstvenega stanja, bil potreben pregled, ki ne bi povzemal le diagnoz temveč natančno opisoval funkcijski status. To velja tudi za izvid dr. B.B. iz maja 2017, ki je povzetek diagnoz in anamnestičnih podatkov brez objektiviziranega funkcijskega statusa, relevantnega za oceno invalidnosti.

13. Vendar pa četudi bi bil opravljen osebni pregled tožnika, na njegovi podlagi ne bi bilo mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo od vtoževanega datuma dalje, temveč kvečjemu stanje na dan pregleda. Dokazni predlog o pregledu tožnika na domu v tujini je že zato utemeljeno zavrnjen. Enako velja za zavrnjeno zaslišanje tožnika preko videokonference. Sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, da bi lahko na tej podlagi ugotovilo drugačno dejansko zdravstveno stanje. Tudi sicer izpoved stranke ni dokaz, ki bi sam po sebi pogojeval drugačni dokazni zaključek, od sprejetega na podlagi izvedenskega mnenja, izdelanega v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj. Glede na navedeno in irelevantnost popolne nezmožnosti za delo, saj pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine pred 1. 9. 2016 ne bi mogla biti priznana, četudi bi bila ugotovljena I. kategorija invalidnosti, ostaja pritožba tudi v tem delu brezuspešna.

14. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ob takšnem izidu je potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam priglašene stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 30/2010-MP 05/2010 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami. 5 Z dne 12. 10. 2016 in 6. 7. 2017.