Jedro

Tožeča stranka v tem postopku ne more uspeti s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na sklep, s katerim je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 41. člena ZUS odločilo, da bo zahtevke obravnavalo in o njih odločalo ločeno, saj se ne nanašajo na pravno in dejansko podlago izpodbijanega sklepa o odmeri sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 73/2000-9 z dne 5.7.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki na njeno zahtevo z dne 28.6.2000 na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) izdalo odločbo, s katero je ugotovilo, da znaša sodna taksa za tožbo v tem upravnem sporu 300 točk in se odmeri na dan nastanka taksne obveznosti na 4.500,00 SIT. Trditev tožeče stranke, da v navedeni zadevi tožba ni bila vložena, ni utemeljena. Tožbo, ki jo je sodišče vpisalo in vodilo pod opravilno številko U 73/2000, je tožeča stranka vložila 3.2.2000, sklep o ustavitvi postopka v tej zadevi z dne 21.4.2000 pa je postal pravnomočen dne 31.5.2000. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je odmera takse v obravnavanem primeru od vsakega tožbenega zahtevka, ki so bili zajeti v eni tožbi, neupravičena. Tožeča stranka je v smislu 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) dne 3.2.2000 vložila eno tožbo, s katero je izpodbijala 20 odločb tožene stranke, izdanih od 4.1.2000 do 27.1.2000, ki so vse izhajale iz iste dejanske in pravne podlage. Sodišče je posamezne tožbene zahtevke ločilo. Ker zoper ta sklep sodišča ni pravnega varstva, tožeči stranki ni preostalo drugega, kot da je tožbene zahtevke umaknila. Tožeča stranka ni želela 20 sodnih sporov v tej zadevi. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek, kakršen je bil postavljen, zavrniti, če je presodilo, da ne ustreza pogojem, določenim v 33. členu ZUP (pravilno ZUS).

Pritožba ni utemeljena.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa in ki niti ni sporno, saj mu tožeča stranka ne ugovarja, je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožeča stranka zavezana plačati takso za tožbo v upravnem sporu in na njeno zahtevo izdalo odločbo o odmeri takse, kot ga k temu zavezuje določba 1. odstavka 27. člena ZST. Višini odmerjene sodne takse pa tožeča stranka ne ugovarja.

Tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi ugovori, saj se ne nanašajo na pravno in dejansko podlago izpodbijanega sklepa. Vsi se namreč nanašajo na sklep, opr. št. U 34/2000-5 z dne 11.4.2000, s katerim je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 41. člena ZUS odločilo, da bo o zahtevkih (ki jih je tožeča stranka uveljavljala v eni tožbi z dne 3.2.2000), odločalo in jih obravnavalo ločeno, zoper katerega pa po določbi 2. odstavka 41. člena ZUS pritožba ni dovoljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom Zakona o upravnem sporu, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.