Jedro

Ker je bila sodba izdana v kontradiktornem postopku, v katerem so se vsi toženci upirali tožbenemu zahtevku, ne ustreza pogojem sodbe o nespornih zadevah v smislu 3. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (v izreku napačno tožene stranke) za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo za sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3236/2008-III s 24. 9. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2858/2014 s 4. 2. 2015. 2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču očita napačno uporabo Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju Uredba 805/2004), saj izvršilni naslov predstavlja nesporni zahtevek. Odločitev vsebuje razloge zgolj glede stroškov, ne pa glede glavnice, zato je ni mogoče preizkusiti. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uredba 805/2004 se uporablja za sodbe, sodne poravnave in javne listine o nespornih zahtevkih, pri čemer se zahtevek po 3. členu šteje za nespornega, če: (a) se je dolžnik izrecno strinjal z njim s pripoznanjem ali s poravnavo, ki jo je potrdilo sodišče ali je bila sklenjena pred sodiščem med postopkom; ali (b) mu dolžnik med sodnim postopkom ni nikoli ugovarjal skladno z ustreznimi postopkovnimi pravili na podlagi zakonodaje države članice izvora; ali (c) dolžnik ni bil navzoč ali zastopan na obravnavi sodišča glede navedenega zahtevka po tem, ko je na začetku ugovarjal zahtevku med sodnim postopkom, če tako ravnanje pomeni tiho pripoznanje zahtevka ali dejstev, ki jih je navedel upnik, v skladu z zakonodajo države članice izvora; ali (d) se je dolžnik izrecno strinjal z njim v javni listini. Opredelitev »nespornih zahtevkov« zajema torej vse upnikove položaje, če dolžnik preverjeno ne ugovarja vrsti ali obsegu denarnega zahtevka (povzeto iz 5. točke uvodnih opredelitev Uredbe 805/2004).

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3236/2008-III s 24. 9. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2858/2014 s 4. 2. 2015 ne ustreza kriterijem sodbe o nespornih zahtevkih, saj je bila izdana v kontradiktornem postopku, v katerem so se vsi toženci upirali tožbenemu zahtevku. Sodišče je tožbeni zahtevek zoper drugega in tretjega toženca zavrnilo, zoper prvega toženca pa mu je delno ugodilo, pri čemer je odločitev terjala pritožbeni preizkus. Ne gre torej za položaj, za katerega se uporablja Uredba 805/2004, kar je razvidno že iz uvodnega povzetka poteka spora. Pritožbeni očitek, da sklepa glede glavne stvari ni mogoče preizkusiti, je torej neutemeljen.

6. Ker je sodišče materialno pravo uporabilo pravilno in pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica tožnikovega neuspeha s pritožbo.