Jedro

Ker je primer umika tožbe zakonodajalec posebej uredil v tarifni številki 1112 ZST-1, in sicer tako, da je določil mejnik, do katerega je v primeru umika tožbe tožeča stranka upravičena do znižanja takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, se drugi odstavek 36. člena ZST-1 uporablja le za primer, ko je sodišče ugodilo primarno postavljenemu zahtevku in do odločanja o podrejenem ne pride.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo, ki jo je vložil 17. 7. 2017, uveljavljal primarni in podredni tožbeni zahtevek. Za oba je skladno s tretjim odstavkom 18. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) plačal takso in sicer za primarni zahtevek celotno takso, za podredni zahtevek pa tretjino. 30. 8. 2017 je tožnik tožbo umaknil. Sodišče prve stopnje mu je na podlagi tarifne številke 1112 ZST-1 vrnilo 2/3 takse plačane za primarni in podredni tožbeni zahtevek, njegov predlog, da se mu vrne še preostala taksa, ki je bila plačana za podredni zahtevek, pa je z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Pojasnilo je, da se drugi odstavek 36. člena ZST-1 za primer umika tožbe ne uporablja, saj je vračilo takse za ta primer urejeno v tarifni številki 1112 ZST-1. 2. Tožnik zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Navaja, da je na podlagi tarifne številke 1111 plačal sodno takso v znesku predpisane takse za postopek za prvi stopnji in še na podlagi tretjega odstavka 18. člena ZST-1 za podrejen zahtevek v višini 1/3 takse po tarifni številki 1111. Tarifa določa le količnik za odmero takse po členu 16 ZST-1. Relevantne so zakonske določbe in je tarifo treba uporabiti na podlagi samega zakona. Ker je taksa za podrejen zahtevek posebej določena v tretjem odstavku 18. člena in ne v sami taksni tarifi, je edina razumna razlaga, da je tudi glede pravice do vrnitve takse treba upoštevati samo zakon. V 36. členu ZST-1 so navedeni primeri, ko ima plačnik takse pravico do njene vrnitve. Za vse primere v 36. členu ZST-1 velja, da pravica ni omejena na 2/3 plačane takse in ni nobenega razloga, da bi se tudi za plačano sodno takso za podrejen zahtevek ne uporabilo isto načelo oziroma bi za razlago drugega odstavka veljalo drugače. Tudi tarifna številka 1112 ne predvideva vračila 2/3, ampak določa, da je količnik za odmero 1.0, kar kaže, da se tarifna številka 1112 ne nanaša na vračilo plačane takse za podrejen zahtevek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. ZST-1 primere, ko ima stranka pravico do vrnitve takse, ureja v 36. členu1. Po tej določbi ima pravico do vrnitve takse tudi tisti, ki je plačal takso za podrejeni tožbeni zahtevek, o katerem sodišče ni odločalo. Sodišče o podrejenem tožbenem zahtevku ne odloča v dveh procesnih situacijah. Do prve pride, če sodišče ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, do druge pa, če pride do umika tožbe oziroma podrejenega tožbenega zahtevka. Ker pa je primer umika tožbe zakonodajalec izrecno uredil v tarifni številki 1112 ZST-1, in sicer tako, da je določil mejnik, do katerega je v primeru umika tožbe tožeča stranka upravičena do znižanja takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (in posledično do njenega vračila po prvem odstavku 36. člena ZST-1), se drugi odstavek 36. člena ZST-1, tako kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, uporablja le za primer, ko je sodišče ugodilo primarno postavljenemu zahtevku in do odločanja o podrejenem ne pride.2 Pritožnik se ob povedanem v nastali procesni situaciji neutemeljeno zavzema za uporabo drugega odstavka 36. člena ZST-1. 5. Okoliščina, da je plačilo takse za podrejeni zahtevek predpisano v tretjem odstavku 18. člena ZST-1, ne narekuje drugačne presoje, saj je v tej določbi predpisano tudi plačilo takse za primarni zahtevek. Obe taksi pa se plačata za postopek pred sodiščem prve stopnje ob upoštevanju tar. št. 1111 in 16. člena ZST-1. Tudi ne drži, da je stranka po 36. členu ZST-1 vedno upravičena do vračila cele takse, saj je s to določbo med drugim predvideno tudi vračanje preveč plačane takse (glej prvi odstavek)3. 6. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 potrdilo izpodbijani sklep.

1 36. člen ZST-1 se glasi: "(1.) Pravico do vrnitve takse ima, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso, večjo od predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. (2.) Pravico do vrnitve takse ima, kdor je plačal takso za podrejeni tožbeni zahtevek, o katerem sodišče ni odločalo. (3.) Pravico do vrnitve takse ima tudi, kdor je plačal takso za pravno sredstvo in je s tem pravnim sredstvom uspel, če ne obstaja dolžnost druge stranke ali udeležencev v postopku, da mu povrne takso za to pravno sredstvo". 2 Da je takšna razlaga pravilna, izhaja tudi iz obrazložitve predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZST-1 (ZST-1B), ki je bil objavljen v Poročevalcu Državnega zbora dne 28. 6. 2013. V razlogih je pojasnjeno, da se v drugem odstavku 36. člena ZST-1 predlaga določitev pravice do vračila takse za podrejen zahtevek, o katerem sodišče ni odločalo, pri čemer se izpostavlja le položaj, ko sodišče ugodi primarnemu zahtevku. To kaže na namen zakonodajalca, da se morebiten umik tožbe s katero je bil uveljavljen tudi podredni zahtevek ali umik podrednega zahtevka, obravnava po tarifni številki 1112 v zvezi z prvim odstavkom 36. člena ZST-1. 3 Do takšnega preplačila pa, glede na tar. št. 1112, pride tudi v položaju, če se postopek konča z umikom tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pa je podlaga za vračanje preveč plačane takse (tako za primarni kot morebitni podredni zahtevek) tudi v tem primeru 36. člen ZST-1 in sicer njegov prvi odstavek.