Jedro

Noben podatek v zbirki listin zemljiškega katastra in tudi ne v listinah, ki jih je v postopku predložila tožeča stranka, ne izkazuje, da bi bili podatki v zemljiškem katastru napačno vpisani zaradi napak v postopku evidentiranja. Zato uskladitev podatkov zemljiškega katastra na podlagi 9. člena ZEN v konkretni zadevi ni mogoča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožeče stranke za uskladitev podatkov zemljiškega katastra za parc. št. 1439 v k.o. A. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da se v skladu z 9. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljnjem besedilu ZEN) resnično stanje v postopku odločanja o zahtevi po 9. členu ZEN ne ugotavlja v naravi, temveč s pomočjo evidenc in listin, ki so pri geodetskem organu. Odpravo morebitno ugotovljenih nepravilnosti oziroma neskladij mora organ opreti na tiste podatke, ki so bili predmet evidentiranja, vpisovanja, prenašanja, prerisovanja ali prepisovanja in je pri tem prišlo do napake oziroma neskladja oziroma na tisti akt organa, na podlagi katerega bi morali biti določeni podatki v katastru evidentirani tako, kot določa akt, pa iz različnih razlogov niso. S primerjavo dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka s stanjem, kot je evidentirano v zemljiškem katastru ter stanjem zemljiške knjige, upravni organ prve stopnje ni ugotovil, da bi pri evidentiranju zarisa meje parc. št. 1439 v k.o. A. prišlo do nepravilnosti. Zemljiškokatastrski načrt iz leta 1825 izkazuje natanko tako stanje, kot ga želi stranka, vendar pa se je stanje parcele 1439 spremenilo. Parceli 1440 in 1441 sta se brisali, parceli 1439 pa se je spremenil zaris meje, kot je razvidno iz zemljiškokatastrskega načrta iz leta 1904. V uradnih evidencah zemljiškega katastra se vodi stanje, kot ga izkazuje zemljiškoknjižni načrt iz leta 1904. Tudi poznejši reprodukciji zemljiškoknjižnih načrtov (iz leta 1926 in 1970) izkazujeta stanje, kot je evidentirano v zemljiškoknjižnem katastru. Glede na navedeno upravni organ prve stopnje ni ugotovil, da bi pri evidentiranju zarisa meje parc. št. 1439 v k.o. A. prišlo do nepravilnosti, zato je predlog tožeče stranke v skladu s tretjim odstavkom 9. člena ZEN zavrnil. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo številka 3532-117/2010-2 z dne 4. 4. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi in njeni dopolnitvi izpodbija odločbo Upravnega organa prve stopnje. V tožbi navaja, da sporna pot poteka že 1000 let po parceli št. 4729/1, kar je razvidno iz mapne kopije pred spremembami iz leta 1926. Meja med parcelami št. 1439 in potjo s parc. št. 4729/1 se je v novi mapni kopiji spremenila tako, da sedaj poteka pot po parceli št. 1439, v naravi pa pot poteka drugje, Občina Ilirska Bistrica, ki je lastnik parc. št. 4729/1, pa želi tudi dejansko pot premakniti na njeno parcelo. Zaradi tega je v zadevi sprožila postopek za ureditev meje med navedenima parcelama. Nadalje navaja, da ni podala zahtevka za uskladitev podatkov zemljiškega katastra temveč je podala zahtevo, da se meja parc. št. 1439 ne sme premikati zaradi premika poti na parc. št. 4729/1. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi dogovori pa še dodaja: Tudi po mnenju sodišča je upravni organ prve stopnje vlogo tožeče stranke z dne 31. 3. 2010 glede na njeno vsebino pravilno kvalificiral, kot zahtevo o uskladitvi podatkov zemljiškoknjižnega katastra za parc. št. 1439 v k.o. A., v skladu z 9. členom ZEN. Tožeča stranka tako kot zatrjuje tudi v tožbi želi odpravo napačnega vpisa v zemljiškem katastru iz leta 1904, čemur je namenjen institut uskladitve podatkov zemljiškega katastra oziroma katastra stavb iz 9. člena ZEN. Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno, lahko geodetska uprava v skladu z določbami 9. člena ZEN podatke, ki so v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb napačno vpisani zaradi napak v postopku evidentiranja, po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičene stranke, popravi. Kakor izhaja iz upravnih spisov je upravni organ prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 9. člena preveril podatke v listinah zbirke listin oziroma podatke, ki omogočajo historični pregled v zemljiškem katastru in ugotovil, da se zadnji vpisani podatki zemljiškega katastra za navedeno parcelo ujemajo, tako s stanjem kot ga izkazuje zemljiškoknjižni načrt iz leta 1904, kot tudi poznejši reprodukciji zemljiškoknjižnih načrtov iz leta 1926 in 1970. Zato je zahtevo za spremembo vpisa oziroma uskladitev podatkov zemljiškoknjižnega katastra pravilno zavrnil. Kakor je ugotovil že upravni organ prve stopnje noben podatek, ki omogoča historični pregled sprememb, v zbirki listin zemljiškega katastra in tudi ne v listinah, ki jih je v postopku predložila tožeča stranka ne izkazuje, da bi bili podatki v zemljiškem katastru napačno vpisani zaradi napak v postopku evidentiranja, le take ugotovljene napake pa bi bile lahko podlaga za ugoditev zahtevi tožeče stranke. Glede na navedeno tudi po mnenju sodišča zahteva uskladitev podatkov zemljiškega katastra na podlagi 9. člena ZEN ni mogoče, tožeča stranka pa ima v kolikor je prišlo do posega v njeno lastninsko pravico zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Ker je izpodbijana odločba upravnega organa prve stopnje pravilna in zakonita, sodišče pa o postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.