Jedro

Regulacijsko začasno odredbo, ki se v bistvenem pokriva s tožbenim zahtevkom, ni mogoče izdati tudi ob izpolnjevanju predpostavke po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga zakon ne definira, ampak ga v vsakem konkretnem primeru napolnjuje sodišče. Da pa to lahko stori, mora imeti na voljo konkretne trditve o škodi, ki nastaja ali grozi ter dokaze zanjo. Tožnik takih konkretnih trditev ni ponudil. Izostale so tudi navedbe v smeri, zakaj bi bilo škodo težko nadomestiti, saj tega pogoja ne izpolnjuje vsaka škoda, ki lahko nastane upniku, ter navedbe, kako bi izdana začasna odredba tako škodo lahko preprečila, saj v nasprotnem primeru njena izdaja ne pride v poštev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženki naložilo, da nemudoma, najkasneje pa v roku 3 dni, zapre promet po občinski javni cesti LC000, v delu, ko ta poteka po nepremičninah tožnika, navedenih v izreku; da opusti izvajanje vseh javnih služb, ki so povezane z vzdrževanjem ter prepeči izvajanje javnega prometa po tem delu občinske javne ceste (točka I/1 izreka). Posledično je sodišče zavrnilo tudi predlog, da se v primeru neizpolnitve naložene obveznosti pooblašča tožnika, da s fizičnimi ovirami prepreči promet (točka I/2 izreka) oziroma, da se toženko denarno kaznuje (točka II izreka).

2. Zoper tak sklep se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da ugotovljene okoliščine iz 3. in 4. točke sklepa utemeljujejo zaključek, da je začasna odredba potrebna zato, da se prepeči težko nadomestljiva škoda, posledice začasne odredbe pa bi bilo mogoče odpraviti. Sodišču prve stopnje v nadaljevanju očita, da je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi dejstev, ki v postopku niso bila zatrjevana (korist tretjih, ogrožanje življenja in zdravja ljudi, obstoj druge poti) in se tožnik o njih ni mogel izreči. To pomeni kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je grob poseg v svojo lastninsko pravico primerjalo s splošnim interesom prebivalcev, kar je neprimerno in zmotno. Tožniku težko nadomestljiva škoda - nemožnost uporabe zemljišč in nemožnost svojo lastnino imeti v oblasti ter druge odvrniti od uporabe, trpeti mora vse posledice kategorizacije - že nastaja. Zato še pred izvedbo kontradiktornega postopka utemeljeno zahteva, da se njegove parcele nehajo uporabljati kot cesta, saj to niso. Zakonska naloga toženke, da skrbi za ceste, je ne pooblašča, da to počne samovoljno. Koristi ali posledice, ki bi jih utrpeli tretji, v tem sporu niso odločilne. Te osebe ne morejo imeti koristi od protipravnega ravnanja neposrednega kršitelja. Njihov položaj ni predmet presoje. Sodišče mora tehtati le neugodne posledice za pravdni stranki. Dodaja, da gre za makadamsko cesto, ki v cestni mreži nima pomena, kot ji jo pripisuje sodišče. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in enega od nadaljnjih pogojev1. 5. Kot je pritožbeno sodišče že večkrat pojasnilo2, pa to ne velja za vse vrste začasnih odredb. Poleg začasnih odredb, katerih namen je zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika in so namenjene zavarovanju bodoče izvršbe, se v sodni praksi, od odločitve Ustavnega sodišča v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, izdajajo tudi tako imenovane regulacijske začasne odredbe, ki se v bistvenih delih pokrivajo z zahtevkom, ki je postavljen v tožbi. Ustavno sodišče je v tej odločbi postavilo temelje za njihovo uveljavljanje in zapisalo, da njihov namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo pa svojega namena, kot je poudarilo Ustavno sodišče, očitno ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva škoda3. Ko je presojalo dopustnost izdaje začasne odredbe, ki se pokriva z zahtevkom, ki je postavljen v tožbi, je poudarilo tudi potrebo po restriktivnem pristopu in nujnosti presoje, ali bo posledice izdane začasne odredbe kasneje, če bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, mogoče odpraviti. Po mnenju Ustavnega sodišča to narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke (toženca). Upoštevati je namreč treba, da izdana začasna odredba, ki se pokriva z zahtevkom, dejansko pomeni to, da sodišče o zahtevanem pravnem varstvu odloči še preden izpelje kontradiktoren postopek, ki tudi tožencu zagotovi možnost, da brani svoje pravice in interese. Izdaja regulacijske začasne odredbe zato (tudi če tožnik izkaže težko nadomestljivo škodo) v primeru, da vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča, ni dopustna.

6. O vprašanju, ali je regulacijsko začasno odredbo, ki se v bistvenem pokriva s tožbenim zahtevkom, mogoče izdati tudi ob izpolnjevanju predpostavke po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, sodna praksa ni enotna4. Pritožbeno sodišče meni, da to ni mogoče5. Najprej zato, ker tehtanje interesa nasprotne stranke, o katerem govori Ustavno sodišče, ni tehtanje iz 3. alineje 272. člena ZIZ, ampak gre (ob izkazani težko nadomestljivi škodi) za presojo možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja. Potem pa tudi zato, ker bi bila uporaba te predpostavke v nasprotju z napotilom Ustavnega sodišča o restriktivni razlagi pojma težko nadomestljive škode. Po 3. alineji 272. člena ZIZ namreč upniku težko nadomestljive škode ni treba izkazati, pač pa za izdajo začasne odredbe zadošča že to, da dolžnik z njeno izdajo ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje te odredbe nastale upniku. To pa po mnenju pritožbenega sodišča ne daje podlage, da sodišče še pred izvedbo kontradiktornega postopka ugodi temu, kar se zahteva s tožbo.

7. Ker regulacijske začasne odredbe ob izpolnjevanju predpostavke po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ob povedanem ni mogoče izdati, je jasno, da tudi odločitve o zavrnitvi predloga ni mogoče opreti na presojo, da ta predpostavka ni izpolnjena. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu storilo ravno to, je s tem zmotno uporabilo materialno pravo, povsem po nepotrebnem pa je tudi ugotavljalo, kakšne bi bile posledice zaprtja ceste za toženko6. 8. Za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom7, bi moral torej tožnik izkazati verjetnost nastanka težko nadomestljive škode (pri čemer je po stališču Ustavnega sodišča ta pojem treba restriktivno tolmačiti)8 ter pogoj, da je kasneje, kljub izvršitvi začasne odredbe, za toženko, če v pravdi uspe, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje.

9. Tožnik je v predlogu nastanek težko nadomestljive škode (podobno kot v pritožbi) utemeljeval s trditvami, da se bo brez izdane začasne odredbe nadaljevalo poseganje v njegovo lastninsko pravico s strani toženke, njenih služb in prebivalcev občine, pri čemer dolgotrajna nemožnost uporabe lastne stvari pomeni hud poseg v lastninsko pravico in gre za več kot materialno prikrajšanje. To pa ne zadostuje. Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga zakon ne definira, ampak ga v vsakem konkretnem primeru napolnjuje sodišče. Da pa to lahko stori, mora imeti na voljo konkretne trditve o škodi, ki nastaja ali grozi ter dokaze zanjo. Tožnik takih konkretnih trditev ni ponudil. Izostale so tudi navedbe v smeri, zakaj bi bilo škodo težko nadomestiti, saj tega pogoja ne izpolnjuje vsaka škoda, ki lahko nastane upniku, ter navedbe, kako bi izdana začasna odredba tako škodo lahko preprečila, saj v nasprotnem primeru njena izdaja ne pride v poštev9. 10. Ob povedanem se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje, kljub zmotni uporabi materialnega prava, pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 1. točke 365. člena ZPP sklep potrdilo.

11. Stroški postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe so del pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zato odločitev o tem pridržalo za končno odločbo.

1 Upnik mora na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, ki se na podlagi tretjega odstavka 272. člena ZIZ uporablja tudi v postopku odločanja o začasni odredbi v zavarovanje nedenarne terjatve, pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. 2 Glej na primer odločbo II Cp 599/2017. 3 Ustavno sodišče je izdajo regulacijske začasne odredbe sicer vezalo na preprečitev nenadomestljive škode, vendar je ta pogoj sodna praksa po začetku uporabe ZIZ nadomestila s pogojem težko nadomestljive škode (glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 105/2008, VSL I Cp 181/2010, I Cp 4184/2009 in druge). 4 Primerjaj odločbe VSL I Cp 372/2009, II Cp 3034/2012, II Cp 3469/2012, II Cp 2085/2013, II Cp 163/2015, I Cp 245/2015, I Cpg 972/2015 in II Cp 2986/2015; drugače odločbe VSL II Cp 914/2011, VSL I Cp 288/2011, I Cp 3381/2016, II Cp 540/2016; drugače tudi Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, 2015, stran 127-129. 5 Do možnosti, da je takšna začasna odredba izdana, če ne gre za prekrivanje zahtevkov, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje. 6 Je pa neutemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje pri tem storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je trditvena podlaga, ki jo je ponudil pritožnik (glej točko IV tožbe ter predloga) zadoščala za presojo vseh v izpodbijanem sklepu izpostavljenih dejstev. Tožnik je namreč trdil, da z začasno odredbo ne bo poseženo ne v pravice toženke ne v pravice tretjih, ki po cesti vozijo. 7 Tak je tudi konkreten primer: tožnik to, kar zahteva z začasno odredbo, zahteva tudi v tretji točki tožbenega zahtevka. 8 Gre za predpostavko po drugi alineji 272. člena ZIZ. 9 Ker predlagana začasna odredba tožniku ne bi zagotovila posesti in možnosti uporabe, pač pa bi bila z njo preprečena le uporaba s strani tretjih (to je vseh, ki so sicer upravičeni do uporabe javne ceste), je jasno, da škode "zaradi dolgotrajne nemožnosti uporabe lastne stvari" ne bi preprečila.