Jedro

Na podlagi ugotovitev, da so bila tla okrog vozička zaradi polite pijače pogosto mokra in posledično spolzka, da je bila zaradi tega nasploh, sploh pa v danem okolju, kjer se gibljejo tako starejši, manj okretni ljudje v oskrbi toženkinega zavarovanca, kot tudi zunanji obiskovalci, povečana nevarnost za poškodovanje, in da je bilo tveganje za nastanek poškodb možno zmanjšati že z nezahtevnimi in stroškovno sprejemljivimi ukrepi, je zavzeto stališče izpodbijane sodbe, da je bil toženkin zavarovanec dolžan poskrbeti za ustrezne ukrepe za preprečitev oziroma zmanjšanje te nevarnosti, pa teh ni izkazal in je zato odškodninsko odgovoren za škodo zaradi padca na takih tleh, pravilno.

Stališče izpodbijane sodbe, da zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo ne gredo od zapadlosti zahtevka, marveč od nastanka zamude, in da je za nastanek zamude potrebna zahteva za plačilo obveznosti, je pravilno.

Izrek

I.Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka Z. T. d.d., je dolžna tožeči stranki M. T., plačati 22.699,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2008 dalje do plačila.

2. Kar tožeča stranka zahteva več (tj. plačilo 17.065 EUR in zakonske zamudne obresti za čas do 17. 1. 2008) se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 3.109,45 EUR v 15 dneh od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II.V ostalem se pritožbi zavrneta.

III.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 187,82 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je (1) ustavilo postopek v delu, v katerem se tožba nanaša na plačilo 1.788,79 EUR z zahtevanimi obrestmi, (2) ugodilo zahtevku za plačilo 27.400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.400,03 EUR od 18. 1. 2008 dalje in od 2.000 EUR od 26. 1. 2011 dalje, (3) v presežku, tj. glede 12.364 EUR in teka zakonskih zamudnih obresti do 17. 1. 2008 zavrnilo in (4) toženki naložilo povrnitev dela tožničinih stroškov postopka.

2.Tožnica je zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških vložila pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je glede na številne nevšečnosti in trajanja zdravljenja prenizka. Primerna bi bila odškodnina v višini 14.000 EUR. Tudi odškodnina za strah je prenizka. Stališče izpodbijane sodbe, da tožnica ni utrpela primarnega strahu, je zmotno in v nasprotju z ugotovitvijo izvedeca. Splošno znano je, da se vsak človek, ki sliši pok lastne kosti, močno prestraši. Zaradi intenzivnosti primarnega strahu in eno leto trajajočega sekundarnega strahu je upravičena do odškodnine v višini 2.000 EUR. Zmotno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je bil zahtevek iz naslova izgube na plači nesklepčen. V postopku je predložila potrdila o neto izgubi za relevantno obdobje. Poleg tega je v dogovoru s toženko – in ne da bi sodišče nasprotovalo – predložila plačilne liste za čas bolniškega staleža in za obdobje šest mesecev pred njim. Iz teh listin je razvidna razlika v plači, čemur je toženka nasprotovala le po višini. Zmotna je tudi odločitev glede pričetka teka obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odločilen je trenutek vložitve tožbe in ne trenutek postavitve modificiranega zahtevka. Ker je bil račun za znesek 25,03 EUR plačan 5. 12. 2006, so zamudne obresti pričele teči tedaj in ne šele z vložitvijo tožbe. Tudi zamudne obresti od odškodnine za pomoč med zdravljenjem in za stroške prevoza so pričele teči z zaključkom zdravljenja. Ker toženka ni ugovarjala dejstvu, da tožnica običajno prejema plačo 18. v mesecu, je upravičena do zamudnih obresti v skladu s postavljenim zahtevkom. Odločitev o stroških je napačna, ker sodišče ni priznalo postavke za odškodninski zahtevek in za pritožbo, naslovljena na toženko pred vložitvijo tožbe, in ker je vrednost prve pripravljalne vloge 900 točk (in ne 600 točk, kot izhaja iz sodbe). Tožnica predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji prisodi odškodnino v predlagani višini, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Toženka je zoper del sodbe, s katero je bilo ugodeno zahtevku, vložila pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Trdi, da ravnanje njenega zavarovanca ni bilo protipravno in da ni bilo ugotovljeno, kaj je bil vzrok tožničinega padca. Če bi bila tožnica dejansko pozorna na stanje tal, do padca ne bi prišlo. Četudi bi bila po tleh polita manjša količina vode, to ne presega nevarnosti, ki smo ji ljudje vsakodnevno izpostavljeni. Neživljenjsko je pričakovati, da bi na celotni površini doma počitka bile čistilke, ki bi nenehno nadzorovale stanje tal. Tožnica ni dokazala, da bi bila tla mokra zaradi polite pijače oskrbovancev. Ker toženkinemu zavarovancu ni mogoče očitati opustitve ravnanj, ki bi imela za posledico škodni dogodek, toženka meni, da je prišlo do njega zaradi nesrečnega naključja in zaradi tožničine nepazljivosti. Sklicuje se na sodbo VSL II Cp 778/2010 z dne 26. 5. 2010. Podrejeno trdi, da sta odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti previsoki. Glede na obseg nevšečnosti oziroma prikrajšanj in odškodnine, prisojene v podobnih primerih, bi bila primerna odškodnina iz prvega naslova v višini 7.000 EUR, iz drugega naslova pa v višini 10.000 EUR. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Tožnica v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5.Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede odgovornosti toženkinega zavarovanca

6.Toženkini pomisleki glede pravilnosti stališča izpodbijane sodbe, da ni bilo ugotovljeno, kaj je bil vzrok tožničinega padca, in da je bilo ravnanje njenega zavarovanca nedopustno, niso utemeljeni. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica 6. 10. 2006 padla v prostorih D.., ki je bil tedaj toženkin zavarovanec, in si poškodovala zapestje, sporno pa je bilo, ali je padla, ker ji je spodrsnilo na mokrih in spolzkih tleh (kar je trdila tožnica), ali zato, ker se je spotaknila, ko je hitela po zdravila za svojo mater (kar je trdila toženka). Izpodbijana sodba po celoviti in skrbni dokazni oceni, ki ji toženka obrazloženo ne nasprotuje, zavzema stališče, da je tožnica dokazala svoje trditve o vzroku poškodbe.

7.Stališče o nedopustnosti ravnanja toženkinega zavarovanca, tj. da ni poskrbel za ustrezno čiščenje tal na mestu, kjer je večkrat prihajalo do razlitja tekočin, temelji na ugotovitvah, - da je bil v neposredni bližini mesta tožničinega padca postavljen voziček s pijačo, kjer so si oskrbovanci toženkinega zavarovanca in tudi druge osebe lahko sami natočili pijačo, - da so bila tla okrog vozička velikokrat mokra, - da tla v času škodnega dogodka niso bila mokra niti zaradi rednega dopoldanskega čiščenja tal niti zaradi dežja, ampak zaradi razlitja pijače z vozička, - da mokra tla povečujejo nevarnost zdrsov in s tem možnost nastanka škode.

8.Izpodbijana sodba torej toženkinemu zavarovancu ne očita opustitve obveznosti, da bi morali biti njegovi delavci vsak trenutek na vsakem mestu in poskrbeti za suha tla. Vsebina očitane opustitve je v tem, da so bila tla okrog vozička zaradi polite pijače pogosto mokra in posledično spolzka, da je bila zaradi tega nasploh, sploh pa v danem okolju, kjer se gibljejo tako starejši, manj okretni ljudje v oskrbi toženkinega zavarovanca, kot tudi zunanji obiskovalci, povečana nevarnost za poškodovanje, in da je bil zato toženkin zavarovanec dolžan poskrbeti za ustrezne ukrepe za preprečitev oziroma zmanjšanje te nevarnosti. Primeroma naveden ukrep v izpodbijani sodbi, tj. večkrat dnevno čiščenje tal v bližini vozička s pijačo, utemeljuje tudi sklep, da je bilo zmanjšanje tveganja za nastanek poškodb mogoče doseči že z nezahtevnimi in stroškovno sprejemljivimi ukrepi. Iz navedenega tudi izhaja, da obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo, obravnavano v sodbi VSL II Cp 778/2010 z dne 26. 5. 2010. (1)

9.Ugotovitve, da tožnica ni bila dovolj pozorna na stanje tal, v izpodbijani sodbi ni, toženka pa v zvezi s tem ne uveljavlja morebitne kršitve določb postopka. Glede na to ne morejo vplivati na pravilnost stališča o toženkini odgovornosti za nastalo škodo.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo

10.Tožničini očitki v zvezi z odločitvijo o višini odškodnine za telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem in za strah niso utemeljeni. Delno pa so utemeljeni toženkini očitki o previsoki odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

11.Temeljni načeli za odmero odškodnine po 179. členu in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

12.Po ugotovitvah izpodbijane sodbe, ki jim pritožnici ne nasprotujeta, je tožnica v škodnem dogodku utrpela zlom koželjnice nad zapestjem in zlom zapestne koščice – čolnička, med zdravljenjem pa je bila ugotovljena še distrofična motnja skeleta zaradi poškodbe in imobilizacije ter presekanje, prerezanje ali prežaganje desne podlahtnice in spojitev podlahtnice s ploščico in vijaki. Tožnica je dva do tri dni trpela hude bolečine, srednje hude bolečine so trajale približno deset dni, stalne lahke pa dva tedna. Šest do osem mesecev je trpela občasne bolečine večinoma srednje do lažje intenzivnosti, ki so bile polovico tega časa pogostejše in intenzivnejše zaradi sočasne Sudeckove distrofije in postopno napredujoče deformacije zapestja. Pojavljajo se še danes. Zdravljenje je obsegalo bolnišnično zdravljenje, dvakratno anestezijo, dvakratno namestitev infuzije, naravnavo zloma in enomesečno zamavčenje roke, dolgotrajno in bolečo fizioterapijo (30x), oviranost pri dnevni skrbi za sebe (osebna nega, oblačenje, hranjenje), številne preglede pri specialistih in pri splošnem zdravniku, uživanje analgetikov, večkratno rentgensko slikanje. V bolniškem staležu je bila osem mesecev. Odškodnina v višini 10.000 EUR, kar je predstavljalo 10,3 povprečnih neto plač v času sojenja, je glede na primerjavo s podobnimi primeri, previsoka. Pritožbeno sodišče se strinja s toženkinim stališčem, da ustrezno umeščenost obravnavanega primera v kontekst podobnih primerov predstavlja odškodnina v višini 7.000 EUR (7,2 povprečnih neto plač).

13.Delno so utemeljeni tudi toženkini očitki o previsoki odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica, ki je bila ob škodnem dogodku stara 53 let, opravlja delo z računalnikom v turistični agenciji in je desničarka, ima zaradi posledic poškodbe omejeno gibljivo desno zapestje. Vsi gibi v zapestju so omejeni za polovico in boleči, zmanjšana je groba moč dlani in prstov, zapestje pa je na močnejši otip boleče. Zaradi tega je ovirana tako pri dnevnih opravilih (v gospodinjstvu, v katerem sama skrbi za sina, pri vožnji avtomobila in kolesa, pri dvigovanju in prenašanju bremen z obema rokama), pri opravljanju službenih obveznosti in pri športnih aktivnostih (tenis, smučanje, plavanje). Ob upoštevanju ugotovljenega obsega zmanjšane življenjske aktivnosti in posledične intenzivnosti prizadetosti ter ob upoštevanju odškodnin, ki jih sodna praksa prisoja v podobnih primerih, je primerna odškodnina v višini 11.000 EUR (11,3 povprečnih neto plač).(2)

14.Tožničini očitki v zvezi z odškodnino za strah so neutemeljeni. Izpodbijana sodba sicer zavzema stališče, da je tožnica v zaslišanju potrdila navedbe o strahu za izid zdravljenja, ne pa tudi o strahu ob poškodbi, vendar pa morebitna zmotnost opredelitve posameznih ugotovitev bodisi kot primarni bodisi kot sekundarni strah ne more vplivati na pravilnost odločitve o tem delu zahtevka. Izpodbijana sodba je namreč pri odmeri odškodnine zaradi prestanega strahu upoštevala ter ovrednotila celotno tožničino izpovedbo, odškodnina iz tega naslova pa je bila pravilno odmerjena kot celota. Ugotovitve o osem mesecev trajajočem intenzivnem strahu za izid zdravljenja in kasnejšim manj intezivnim strahom, ki je trajal do zaključka zdravljenja, utemeljujejo sklep o pravilni odmeri odškodnine v višini 1.500 EUR.

Glede odločitve o zahtevku za povrnitev izgubljenega zaslužka

15.Pritožničin očitek o materialnopravno zmotni presoji izpodbijane sodbe, da tožba v delu, v katerem se nanaša na povrnitev škode zaradi izgubljenega zaslužka v času zdravljenja, ni sklepčna, je utemeljen. Izpodbijana sodba ugotavlja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je škoda nastala, sporna pa je bila višina te škode, in da je tožba nesklepčna, ker tožnica niti po pozivu sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo ni navedla, kakšno plačo oziroma druge prejemke iz dela bi prejela, če škodnega dogodka ne bi bilo, niti ni navedla, kakšno nadomestilo plače je dejansko prejemala. Navedlo je še, (1) da je tožnica po prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da je njena neto plača pred nezgodo znašala v povprečju 710 EUR, vendar so te navedbe prepozne, in (2) da je kot dokaz predložila plačilne liste, povzetek obračuna dohodkov, izplačanih v letu 2007, bančne izpiske in potrdilo banke ter predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, vendar sklicevanje na predložene dokaze ne nadomešča postavitve ustreznih trditev.

16.Tožnica je v tožbi navedla, da ji je v zvezi z obravnavano nesrečo (v predhodnih navedbah je zatrjevala temelj toženkine odgovornosti za škodo zaradi telesne poškodbe in da je bila zaradi poškodbe v bolniškem staležu od 6. 10. 2006 do 15. 6. 2007) nastala materialna škoda in da je utrpela izgubo na plači v skupnem znesku 3.087,79 EUR, predložila devet potrdil o upravičeni zadržanosti z dela in devet potrdil delodajalca o mesečni razliki v plači ter zahtevala plačilo tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih zneskov. Takim njenim navedbam je sledilo naslednje ravnanje nasprotne stranke, sodišča in nje same: - toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da tožnica ni predložila potrdila o nižji plači za december 2006, sicer pa izguba na dohodku ni sporna, - tožnica je predložila potrdilo za december 2006, - toženka je v pripravljalni vlogi dopolnila svoje stališče iz odgovora na tožbo in navedla, da ni sporno, da glede na to, da je tožnica v primeru poškodbe izven dela upravičena do nadomestila v višini 80 % osnove, ni sporno, da ji je izguba nastala, vendar pa iz predloženih dokazil ni mogoče ugotoviti, kaj predstavljajo vtoževani zneski po posameznih mesecih in zato predlaga, da tožnica predloži plačilne liste po posameznih mesecih bolniškega staleža in plačilne liste za pol leta pred in pol leta po nezgodi, - tožnica je odgovorila, da meni, da je neto izguba razvidna iz predloženih potrdil, ki jih je izdala družba, ki je za njenega delodajalca opravljala računovodske storitve, iz previdnosti pa predlaga postavitev izvedenca finančne stroke, - na prvem naroku za glavno obravnavo je tožnica na poziv sodišča, naj naredi tožbo sklepčno v delu, v katerem se nanaša na izgubo na dohodku, odgovorila, da vztraja pri podanih navedbah in predloženih dokazih, in še navedla, naj izvedenec pregleda dokumentacijo, ki se nahaja pri njenem nekdanjem delodajalcu in pri N. d.d. ter na podlagi teh podatkov ugotovi višino neto prejemkov od aprila 2006 do decembra 2007, se pravi v obdobju šest mesecev pred škodnim dogodkom, v obdobju bolniškega staleža in v obdobju šest mesecev po zaključku bolniškega staleža; na toženkin odgovor, naj tožnica sama predloži zahtevane listine, je tožnica odgovorila, da jih lahko predloži v roku 8 dni; toženka se je s tem strinjala; sodišče je tožnici dodelilo 15-dnevni rok za predložitev listin, - tožnica je v okviru danega roka predložila plačilne liste za obdobje od aprila 2006 do decembra 2007 in potrdilo N., d.d., o prejetih plačah, dodatkih za prevoz in prehrano ter regresu za obdobje od marca 2006 do decembra 2007, - toženka je odgovorila, da zneski iz prvotno predloženih potrdil očitno vsebujejo tudi stroške za prehrano in prevoz, ki pri izračunu izgube dohodka niso upoštevni, ter da je tožnici nastala izguba pri plači, vendar ne v vtoževani višini, - sodišče je na drugem naroku za glavno obravnavo prebralo listine, ki jih je tožnica predložila po prvem naroku, - po izvedbi dokazov z zaslišanjem stranke in prič ter pridobitvijo pisnega izvedenskega mnenja je tožnica prilagodila (=zmanjšala) zahtevek iz naslova izgubljenega dohodka ob upoštevanju predloženih potrdil in izhajajoč iz trditve, da je neto plača pred nezgodo v povprečju znašala 710 EUR oziroma 170.317 SIT, - toženka se je v odgovoru na navedeno vlogo izjavila le o tožničinih navedbah in modifikaciji zahtevka v zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo, ne pa tudi glede zahtevka iz naslova izgube dohodka (razen s splošno navedbo, da "prereka vse navedbe" iz tožničine pripravljalne vloge), - na zadnjem naroku za glavno obravnavo se je toženka strinjala z delno utesnitvijo tožbe.

17.Tožba z opisano vsebino je sklepčna. Postavljeni zahtevek temelji namreč na prvem odstavku 174. člena OZ, po katerem je tisti, ki drugemu prizadene telesno poškodbo, dolžan temu povrniti zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Tožnica je navedla vsa pravno relevantna dejstva: da je toženkin zavarovanec odgovoren za telesno poškodbo, da je bila zaradi zdravljenja poškodbe v določenem obdobju v bolniškem staležu in da je zaradi bolniškega staleža prejela manjšo plačo v določeni višini (ki je ni specificirala po mesecih, vendar je preverljiva z enostavno računsko operacijo in primerjavo s postavljenim zahtevkom). Ostala tožničina procesna dejanja – do zadnje pripravljalne vloge, s katero je delno zmanjšala zahtevek iz obravnavanega naslova – se nanašajo na dokazovanje postavljenih trditev (pri čemer pravočasnost predloženih dokazov, tj. potrdila banke in plačilnih list, ni vprašljiva). Navedbe v zadnji pripravljalni vlogi pojasnjujejo tožničino odločitev za zmanjšanje zahtevka iz obravnavanega naslova in s tega vidika njihova pravočasnost prav tako ne more biti vprašljiva. V obravnavanem primeru torej niti ne gre za vprašanje, ali je dodatno pojasnjevanje (substanciranje) navedb po prvem naroku za glavno obravnavo še dovoljeno ali ne. Po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo je tožnica le predložila listine, ki jih je kot dokaz predlagala že na prvem naroku. Na podlagi dotlej podanih navedb in predloženih dokazov ter v okviru kasneje zmanjšanega zahtevka bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o utemeljenosti obravnavanega dela tožbenega zahtevka.

18.Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je izostala ocena dokazov, predloženih v zvezi z obravnavanim delom zahtevka. Ker gre zgolj za oceno listinskih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje prebralo, toženka pa se je o njih imela možnost izjaviti in je to pravico tudi uresničila, je sodišče druge stopnje izvedlo dokazno oceno in odločilo o utemeljenosti tega dela zahtevka (tretji odstavek 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP).

19.Iz podatkov plačilnih list za obdobje od aprila do septembra 2006 izhaja, da je tožnica v povprečju prejela 170.317 SIT (sedaj 710,72 EUR). Tožničina trditev, da razlika znaša 710 EUR, je torej dokazana. Izračun razlike med dejansko prejeto plačo v obdobju od oktobra 2006 do junija 2007, kot izhaja iz predloženih plačilnih list, in povprečne pred tem prejete plače, dokazuje tudi tožničine navedbe o višini te razlike (zatrjevani zneski razlik od izračuna, ki ga je naredilo sodišče, odstopajo za manj kot deset centov navzgor ali navzdol, kar je zanemarljivo). Zahtevek za plačilo 1.299 EUR iz naslova izgubljenega dohodka je po navedenem utemeljen.

Glede odločitve o teku zamudnih obresti

20.Pritožničini očitki o zmotni uporabi materialnega prava glede pričetka teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo niso utemeljeni. Stališče izpodbijane sodbe, da ji zamudne obresti ne gredo od zapadlosti zahtevka, marveč od nastanka zamude, in da je za nastanek zamude potrebna zahteva za plačilo obveznosti, je pravilno. Temelji na pravilni razlagi 378. člena OZ, po kateri zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi, in 299. člena OZ, po kateri pride dolžnik v zamudo z izpolnitvijo obveznosti, v zvezi s katero rok ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom postopka za dosego izpolnitve zahteva izpolnitev obveznosti. (3)

21.Navedeno tudi utemeljuje sklep, da je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od odškodnine iz naslova izgubljenega dohodka utemeljen od vložitve tožbe, tj. od 28. 1. 2008 dalje. Tožnica namreč ni zatrjevala, da bi pred vložitvijo tožbe na toženko naslovila zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova.

22.Glede na to, da je bil zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v ugodeni višini postavljen že v tožbi, za odločitev v zadevi ni pomembno, ali je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da zamudne obresti od med pravdo zvišanega dela zahtevka tečejo šele odtlej.

Glede odločitve o stroških postopka

23.Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II.1. izreka (tj. v ugodenem delu) spremenilo tako, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v skupnem znesku 22.699,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 18. 1. 2008 dalje (peta alineja 358. člena ZPP), tožbeni zahtevek za plačilo višje zahtevane odškodnine z zahtevanimi zamudnimi obrestmi do 17. 1. 2008 pa se zavrne (353. člen ZPP). V ostalem je pritožbi pravdnih strank zavrnilo.

24.Sprememba odločitve in delna utemeljenost tožničinih očitkov je narekovala spremembo odločitve o stroških postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje. Očitek, da je sodišče prenizko ovrednotilo prvo pripravljalno vlogo, je utemeljen, vendar le glede 25 točk. Upoštevaje vrednost spora je namreč vrednost te vloge 700 točk (in ne 900 točk, kot trdi tožnica). Očitki o zmotnem neupoštevanju vlog, danih v predpravdnem postopku, pa niso utemeljeni. Tožnica namreč v njih ni postavila zahtevka za povrnitev škode, ampak je tri tedne po škodnem dogodku predlagala le izjasnitev toženke o prevzemu odgovornosti za škodo. Ob upoštevanju višje vrednosti prve pripravljalne vloge (25 točk x 0,459 x 1,2 (na račun davka na dodano vrednost) = 13,77 EUR) in neizpodbijanih ugotovitev o višini ostalih potrebnih tožničinih stroškov ti znašajo skupno 4.291,01 EUR, toženkini pa 435,25 EUR. Glede na to, da je tožnica uspela po temelju v celoti, po višini pa približno s polovico zahtevka, ji je toženka dolžna povrniti 75 % njenih stroškov (3.218,26 EUR), sama pa je toženki dolžna povrniti 25 % njenih stroškov (108,81 EUR). Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici povrniti 3.109,45 EUR.

25.Ker je vsaka od pritožnic delno uspela s pritožbo, je tudi o stroških pritožbenega postopka treba odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP (165. člen ZPP). Tožnica je izpodbijala sodbo glede odločitve o zahtevku v skupni višini 5.799 EUR, toženka pa glede temelja, po višini pa glede 7.000 EUR. Tožničin uspeh znaša 22 % (uspeh glede premoženjske škode v višini 1.299 EUR, ne pa glede zvišanja odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 4.500 EUR), toženkin pa 42 % (neuspeh po temelju, 85 % uspeh po višini). Tožničini potrebni pritožbeni stroški znašajo skupaj 211,55 EUR (375 točk za pritožbo, povečano za 20 % davek na dodano vrednost, in 5 EUR za materialne stroške). Ker odgovor na pritožbo ni pomembno prispeval k odločitvi v zadevi, ne gre za potreben strošek. Toženkini potrebni stroški znašajo 558 EUR (548 EUR za takso za pritožbo in 10 EUR materialnih stroškov). Tožnica je torej dolžna toženki povrniti 234,36 EUR, toženka pa tožnici 46,54 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnica dolžna toženki povrniti 187,82 EUR.

26.Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Tožnik je v navedeni zadevi zatrjeval, da mu je spodrsnilo bodisi na spolzkih tleh v trgovini bodisi na bonbonu, ki je bil na tleh in se je pod njegovo težo zmečkal, po stališču sodbe sodišča prve stopnje pa je toženkin zavarovanec s prevzemom opravljanja trgovinske dejavnosti prevzel dolžnost, da tla v trgovini redno vzdržuje. Sodba pritožbenega sodišča, na katero se sklicuje pritožnica, zavzema stališče, da taka dolžnost sicer obstaja, vendar pa niti tožnik niti sodba nista opredelila pravila, ki bi toženkinemu zavarovancu nalagalo, da je čistilka vsak trenutek prisotna ob vsaki prodajni polici, ob vsakem kupcu, za primer, da kaj pade s police ali kupcu iz rok, se razmaže ali polije po tleh. V sodbi je še navedeno, da takega pravila ni in ga tudi ne more biti, ker bi bilo neživljenjsko in v praksi neizvedljivo.

(2) Primerjava po pregledu odločb v bazi IUS INFO – NEGM in v Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2010, pokaže, da so bile v primerih, kjer so oškodovanci utrpeli podobne poškodbe kot tožnica, prisojene odškodnine v razponu med 13 in 23 povprečnimi neto plačami (prim. npr. odločbe VS RS II Ips 582/2007, II Ips 662/2006, II Ips 507/2007, II Ips 435/2006 in II DoR 97/2010 z dne 23. 9. 2010).

(3) Tako je večinsko stališče sodne prakse višjih sodišč (tako npr. VSL II Cp 89/2005, III Cp 1105/2009, III Cp 3001/2010 ter II Cp 1869/2011 in VSK Cp 527/2008 ter Cp 964/2009).