Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o razrešitvi z delovnega mesta s posebnimi pooblastili in o razporeditvi na drugo delovno mesto. Tožnik se zoper ta del sodbe ni pritožil. Ugodilo pa je zahtevku na plačilo razlike plače in na plačilo odpravnine. Sodišče druge stopnje je v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Po načelih o formalni in materialni pravnomočnosti (333. člen ZPP/77) pravnomočna sodna odločba zavezuje stranke in sodišče. Ker je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da tožnik ni bil nezakonito razrešen z delovnega mesta s posebnimi pooblastili in ker je bil zakonito razporejen na drugo delovno mesto, nima pravice do razlike plače (delovno mesto s posebnimi pooblastili - delovno mesto, na katerega je bil razporejen) in tudi ne do odpravnine in drugih denarnih terjatev, ki bi naj izvirale iz nezakonitih odločitev tožene stranke.

Izrek

Revizija se glede 1. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje, v zvezi s 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, zavrne kot neutemeljena.

Revizija se glede 2. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje, v zvezi z 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

K I. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo iz naslova razlike plače za čas od 1.5.1992 do 7. (pravilno: 27.) 1.1993 znesek 293.142,00 SIT z obrestmi od 19.6.1992 dalje do plačila, skupaj z davki, prispevki in članarino za sindikat (1. točka izreka). Prisodilo mu je tudi razliko odpravnine v znesku 35.835,00 SIT z obrestmi (2. točka izreka) in mu odmerilo stroške postopka (4. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o razrešitvi tožnika in o razporeditvi na drugo delovno mesto z dne 20.5., 21.5. in 16.7.1992 (točka 3. izreka).

Takšno odločitev je sodišče utemeljilo z dokaznim zaključkom, da je bil spremenjen Pravilnik o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev iz delovnega razmerja tožene stranke (v nadaljevanju: Pravilnik) in da je bilo zmanjšano število delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Zato imata sklep o razrešitvi tožnika z delovnega mesta vodje razvojno proizvodnega programa, Strojegradnja in sklep o njegovi razporeditvi, pravno podlago.

Kljub temu je individualna pogodba o zaposlitvi še vedno veljala. Pogodba o zaposlitvi ni bila spremenjena po dogovoru z direktorjem v skladu z 10. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR). Pogodba o zaposlitvi z dne 14.8.1991 določa pogoje za razrešitev pred iztekom štiriletnega mandata v 5. točki. Tožena stranka ni mogla opreti razrešitve tožnika na nobeno od določb navedenega člena pogodbe, zato ima tožnik pravico do razlike plače in do razlike odpravnine z obrestmi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sklep o čakanju na delo doma in sklep o prenehanju delovnega razmerja, ker delo tožnika trajno ni bilo potrebno, nista predmet tega spora.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka.

Tožnik se ni pritožil. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo tako, da je tožbeni zahtevek v točkah 1., 2. in 4. sodbe sodišča prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo. Ugotovilo je, da je dano nasprotje med 1. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, ker je sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo odločeno o zavrnitvi zahtevka na razveljavitev sklepov o razrešitvi in razporeditvi, postala pravnomočna. Tožnik zato nima pravice do razlike odpravnine, nima pa tudi pravice do plačila drugih denarnih zahtevkov.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanjnu: ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Bistvena kršitev določb postopka bi naj bila v tem, ker sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj nima tožnik pravice do razlike plače med 60 % in 100 % po kolektivnih pogodbah. Ker ni bilo odločeno o celotnem tožbenem zahtevku, je bila kršena določba 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Materialno pravo na drugi stopnji je bilo zmotno uporabljeno, ker sodišče ni upoštevalo pogodbe o zaposlitvi z dne 14.8.1991, ki ni bila spremenjena. Sklepi ne morejo veljati za nazaj, zato bi ob njihovem pravilnem razlaganju, bila tudi povečana osnova nadomestila plače. Ni bilo upoštevano, da je tožnik kot nadomestilo plače uveljavljal tudi nadomestilo za čas čakanja na delo in za čas odpovednega roka. V tem času je imel pravico do nadomestila plače po kolektivnih pogodbah.

Revident je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da je sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o razrešitvi tožnika in o njegovi razporeditvi, postala pravnomočna. Predmet delovnega spora niso bili sklepi o čakanju na delo in o prenehanju delovnega razmerja. Ni torej osnove za ugoditev tožnikovim denarnim zahtevkom.

V delu, ki se nanaša na plačilo razlike plače, prispevkov, davkov in sindikalne članarine, revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno in omejeno pravno sredstvo, zato jo je dovoljeno vložiti le v primerih in pod pogoji, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe kršitve iz 10. točke drugega dostavka 354. člena ZPP ni ugotovilo.

Tudi kršitve postopka, ki jih uveljavlja revizija, niso podane. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni pravne podlage za prisojo denarnih zahtevkov, ni bilo dolžno obrazložiti njihove višine. Zato tudi ni sprejemljiv ugovor v reviziji, da ni bilo odločeno o celotnem zahtevku, kar bi naj bila bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Podlaga za uveljavljanje denarnih zahtevkov delavcev iz delovnega razmerja so zakoni, kolektivne pogodbe, individualne pogodbe o zaposlitvi ali individualni akti delodajalca (npr. sklepi o razporeditvi, spremembe pogodbe o zaposlitvi in podobno). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o razrešitvi tožnika z delovnega mesta s posebnimi pooblastili in odgovornostmi in o njegovi razporeditvi na drugo delovno mesto.

Tožnik se zoper ta del sodbe ni pritožil, zato je v tem delu postala pravnomočna (333. člen ZPP). To po načelih, ki jih o formalni in materialni pravnomočnosti ureja navedeni člen ZPP, pomeni, da so stranke vezane na takšno sodbo, nanjo pa je vezano tudi sodišče. Ker je bil navedeni zahtevek pravnomočno zavrnjen, to pomeni, da se šteje, da je bil tožnik zakonito razrešen in tudi zakonito razporejen na drugo delovno mesto. Zato ne more uspešno uveljavljati denarnih zahtevkov, ki bi izvirali iz nezakonitih odločitev delodajalca o njegovi razrešitvi z delovnega mesta s posebnimi pooblastili in odgovornostmi in o razporeditvi na drugo delovno mesto.

Predmet spora na prvi stopnji - kot je sodišče prve stopnje izrecno navedlo - niso bile odločitve tožene stranke o čakanju tožnika na delo in o prenehanju delovnega razmerja, ker delo tožnika trajno ni bilo potrebno. Zato tožnik tudi ne more uveljavljati denarnih zahtevkov, ki bi izvirali iz navedenih morebitnih nezakonitih odločitev.

Revizijske navedbe o prepovedi veljavnosti sklepov za nazaj in o nadomestilu plače za čas čakanja na delo, so zato za odločitev o reviziji nepomembne.

Na odločitev tudi ne more vplivati revizijska navedba, da bi moralo sodišče druge stopnje upoštevati pogodbo o zaposlitvi z dne 14.8.1991, ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bil tožnik zakonito razrešen in razporejen na drugo delovno mesto. Pogodbo o zaposlitvi je zato v zvezi z zahtevki, ki jih uveljavlja tožnik, z dokončnostjo sklepov organov tožene stranke nehala veljati.

Ker niso dani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče v I. točki izreka revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

K II.

Po določbi drugega odstavka 382. člena ZPP (v zvezi z 9. členom Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zahtevkov, Uradni list RS, št. 55/92) revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe ne presega 80.000,00 SIT. Vrednost spornega predmeta pri odpravnini je 35.835,00 SIT, zato je revizijsko sodišče v tem delu na podlagi 392. člena v zvezi z navedeno določbo ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94), kot predpisa Republike Slovenije.