Jedro

Po vpogledu v priloge k ugovoru (konkretno v oba REK-2 obrazca, vlogo za izdajo potrdila z dne 8. 1. 2020 ter potrdilo FURS-a z dne 10. 1. 2020) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil znesek 450,00 EUR v letu 2018 plačan dne 30. 5. 2018, v letu 2019 pa dne 25. 1. 2019, ter vsled temu zaključuje, da je s temi plačili bila izpolnjena izterjevana obveznost pred vložitvijo predloga za izvršbo, saj je bil izterjevani znesek poravnan osebi, ki jo določa zakon v imenu in za račun upnika.

Pri tem ni mogoče slediti trditvam upnika ter razlogom sodišča prve stopnje, da bi zaradi načela formalne legalitete ta razlika do zneska 2.000,00 EUR morala biti plačana na upnikov TRR, ker tako izhaja iz izvršilnega naslova. Davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane namreč v trenutku izplačila dohodka. V izvršilnem naslovu zato o tej obveznosti še ni bilo mogoče odločiti. Ker gre za dejstvo, ki je nastopilo po izdaji izvršilnega naslova in se nanaša na samo terjatev, ga lahko dolžniki uveljavljajo z opozicijskim ugovorom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej glasi: ″Ugovoru se ugodi, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju 0119 I 920/2019 z dne 5. 12. 2019 se razveljavi ter predlog za izvršbo zavrne in se razveljavijo vsa opravljena izvršilna dejanja.

Upnik je dolžan v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti dolžnikom 219,26 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila.

Upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor.″

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo ugovor (I. točka izreka), dolžniku naložilo, da v 8 dneh povrne upniku 149,33 EUR nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (II. točka izreka), ter sklenilo, da dolžnik sam trpi svoje stroške ugovornega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje so se pravočasno po skupnem pooblaščencu pritožili dolžniki z vsebinsko identično pritožbo ter pri tem uveljavljali vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zatrjujejo, da so v predmetnem postopku izterjevano terjatev že poravnali, in sicer je solidarni dolžnik T. d.o.o. skladno z zakonodajo v imenu in za račun upnika plačal akontacijo dohodnine. Vsled temu izpostavlja, da je iz predloženega REK-2 obrazca razvidno, da je bila tako v letu 2018 kot v letu 2019 dohodnina plačana od osnove 2.000,00 EUR, da davčni odtegljaj znaša 450,00 EUR ter da je zato upniku vsako leto nakazal le neto znesek 1.550,00 EUR. Poudarja, da je zgolj ravnal v skladu z davčno zakonodajo ter njenimi kogentnimi predpisi, ki določajo, da v primeru, ko je plačnik prihodka pravna oseba, le ta odmeri in odvede akontacijo dohodnine za prejemnika prihodka – fizično osebo. Izpostavlja, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da gre za dohodek upnika od premoženja, ki je po davčni zakonodaji obdavčljiv. Glede na to zatrjuje, da je bilo ravnanje dolžnika T. d.o.o. pravilno in skladno z zakonodajo, ko je namesto upnika v njegovem imenu in za njegov račun obračunal in plačal akontacijo dohodnine, razliko pa plačal upniku neposredno. Zatrjuje, da je povsem jasno, da dolžniki pogodbeno niso prevzeli kakršnihkoli dodatnih davčnih obveznosti, ki so po samem zakonu breme upnika, ter da to povsem jasno izhaja iz izvršilnega naslova. Vsled navedenemu poudarja, da zgolj tehnična izvedba plačila ustreznih davkov od obdavčljivega prihodka ne bi smela vplivati na samo višino obveznosti in razlikovati med posameznimi solidarnimi zavezanci (glede na to, da fizična oseba ne bi bila plačnik davka, za razliko do pravne), saj kaj takega iz izvršilnega naslova ne izhaja. Sodišču očita, da se neutemeljeno sklicuje na načelo formalne legalitete, saj je vezano in dolžno upoštevati tudi zakon. Sklicuje se na sodno prakso ter izpostavlja odločbo VS RS II Ips 313/2015, VIII Ips 226/2017, II Ips 264/2017, VIII Ips 526/2008, sodbo VSL II Cp 1301/2019 ter I Cp 1745/2017. Očita nerazumljivost razlogov sodišča prve stopnje, da sodna praksa, ki jo je navedel dolžnik, ne obravnava istega primera, ter zatrjuje, da gre za popolnoma pavšalno obrazložitev, ki je ni mogoče preveriti. Predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru dolžnika ugodi ter sklep o izvršbi razveljavi.

3. V odgovoru na pritožbo upnik nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške vloženega odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Razlogi sodišča prve stopnje o dejstvih, ki jih je štelo za pravno relevantna, so konkretni, jasni in prepričljivi, si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku, zato so pritožbeni očitki o obremenjenosti sklepa z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, neutemeljeni. V kolikor pa se pritožba z razlogi ne strinja, pa lahko to predstavlja le pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava1. 6. Sklep o izvršbi z dne 5. 12. 2019 je bil v konkretni zadevi izdan na predlog upnika na podlagi izvršilnega naslova – sodne poravnave Okrajnega sodišča v Celju P 297/2017 in M 119/2017 z dne 11. 4. 2018, iz katere izhaja, da morajo dolžniki plačati na TRR upnika 2.000,00 EUR letno za koriščenje parkirnih prostorov. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Pri tem navedena določba ZIZ še določa, da mora v ugovoru dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova so pravno pomembna dejstva tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma navedena v prvem odstavku 55. člena ZIZ.

7. Glede na podatke spisa je pritrditi pritožbi, da upnik izterjuje glavnico 900,00 EUR, in sicer 450,00 EUR kot premalo plačano nadomestilo za koriščenje parkirnih prostorov v letu 2018 ter 450,00 EUR kot premalo plačano nadomestilo za koriščenje parkirnih prostorov v letu 2019, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je v ugovornem postopku bilo zatrjevano, da je terjatev upnika prenehala zaradi izpolnitve, saj so dolžniki izterjevani znesek tako v letu 2018 kot v letu 2019 morali ob plačilu dogovorjene odmene upniku plačati državi (FURS-u).

8. Skladno z določbo 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ je ugovor mogoče vložiti, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave.

9. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odmena, ki izhaja iz izvršilnega naslova, obdavčljiv dohodek, v predmetnem postopku ni bila sporna. Razlogi izpodbijanega sklepa, da se zaradi načela formalne legalitete zatrjevana izpolnitev obveznosti dolžnikov v obliki obračuna davkov in nakazila davkov in prispevkov v višini 2 x po 450,00 EUR v imenu upnika in na račun upnika ne more upoštevati kot izpolnitev obveznosti po predmetnem izvršilnem naslovu, ki se v celoti in nedvoumno glasi na denarno obveznost, ki jo je potrebno poravnati na upnikov TRR, niso pravilni, kar pritožba utemeljeno opozarja.

10. Utemeljene so namreč pritožbene trditve, da je skladno s tretjim odstavkom 125. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) plačnik davka oseba, ki izplačuje dohodke, obdavčljive po tem zakonu, če ni z zakonom, ki ureja davčni postopek, drugače urejeno. Trditvam dolžnikov, da so za upnika v letu 2018 ter 2019 plačali tudi davek od oddajanja premoženja v najem, upnik ni nasprotoval, zatrjeval je le, da to ne pomeni izpolnitve ter da bi moral na svoj TRR vsako leto prejeti znesek 2.000,00 EUR (in ne zgolj 1.550,00 EUR), od katerega bi se potem plačal davek.

11. Po določbi prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika (OZ) mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Glede na navedeno torej ne pomeni, da bi prisojeni znesek nadomestila, da bi imela izpolnitev za posledico prenehanje obveznosti, v vsakem primeru moral biti plačan neposredno upniku na njegov transakcijski račun. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje2. V postopku ni bilo sporno, da je bil v imenu upnika s strani dolžnikov plačan davek 450,00 EUR v letu 2018 ter 450,00 EUR v letu 2019. Po vpogledu v priloge k ugovoru (konkretno v oba REK-2 obrazca, vlogo za izdajo potrdila z dne 8. 1. 2020 ter potrdilo FURS-a z dne 10. 1. 2020) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil znesek 450,00 EUR v letu 2018 plačan dne 30. 5. 2018, v letu 2019 pa dne 25. 1. 2019, ter vsled temu zaključuje, da je s temi plačili bila izpolnjena izterjevana obveznost pred vložitvijo predloga za izvršbo3, saj je bil izterjevani znesek poravnan osebi, ki jo določa zakon v imenu in za račun upnika. Pritrditi je zato pritožbi, da so ugovorne trditve glede izpolnitve izterjevane obveznosti bile utemeljene.

12. Pri tem ni mogoče slediti trditvam upnika ter razlogom sodišča prve stopnje, da bi zaradi načela formalne legalitete ta razlika do zneska 2.000,00 EUR morala biti plačana na upnikov TRR, ker tako izhaja iz izvršilnega naslova. Davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane namreč v trenutku izplačila dohodka. V izvršilnem naslovu zato o tej obveznosti še ni bilo mogoče odločiti4. Ker gre za dejstvo, ki je nastopilo po izdaji izvršilnega naslova in se nanaša na samo terjatev, ga lahko dolžniki uveljavljajo z opozicijskim ugovorom. Kot je namreč pojasnilo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 313/2015, tudi znesek davčnega odtegljaja ekonomsko in pravno gledano dejansko pripada davčnemu zavezancu – upravičencu, le v neposredno razpolaganje ga zaradi davčne obveznosti ne bo dobil. Da pa bi dolžniki morali za svoj račun kriti še upnikove davčne obveznosti, pa iz izvršilnega naslova, kot utemeljeno zatrjujejo dolžniki, ne izhaja.

13. Ker pritožba utemeljeno opozarja, da je bil ugovor dolžnikov po 8. točki prvega odstavka 55. člena utemeljen, ji je višje sodišče ugodilo in izpodbijani sklep v zvezi z odločitvijo o ugovoru spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo ter razveljavilo opravljena izvršilna dejanja (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in četrti odstavek 58. člena ZIZ).

14. Ker so po spremembi dolžniki bili v ugovornem postopku uspešni, so upravičeni tudi do stroškov ugovornega postopka, saj jim jih je upnik povzročil neutemeljeno. Sodišče druge stopnje jih je odmerilo po stroškovniku skladno z veljavno Odvetniško tarifo (OT) ter jim na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ priznalo stroške v zvezi z nagrado za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi v višini 200 točk (6. točka tar. št. 27 v zvezi s 1. točko tar. št. 18 OT), za poročilo stranki 20 točk (tar. št. 39 OT), 2 % materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve (4,4 točke (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV (49,37 točk) ter sodno takso v višini 55,00 EUR, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znese 219,26 EUR stroškov ugovornega postopka, ki jim jih mora v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti upnik, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ). Nagrade za pregled dokumentacije in posvet s stranko pritožbeno sodišče ni priznalo, saj je ta storitev zajeta že v nagradi za pravno sredstvo.

15. Sodišče druge stopnje je zato ob ugoditvi pritožbi spremenilo tudi odločitev o stroških ugovornega postopka tako, kot to izhaja iz tretjega odstavka I. točke izreka sklepa sodišča druge stopnje (3. točka 365.člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Ker je bil dolžnik v ugovornem postopku uspešen, upnikovi stroški odgovora na ugovor za predmetno izvršbo niso bili potrebni, zato jih mora kriti sam (peti odstavek 38. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato ob ugoditvi dolžnikovi pritožbi ter spremembi odločitve o ugovoru odločilo, da te stroške krije upnik sam (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Ker je dolžnik s pritožbo uspel, upnikovi stroški odgovora na pritožbo za predmetni postopek niso bili potrebni, zato jih krije upnik sam (peti dostavek 38. člena ZIZ).

1 Primerjaj tudi: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 309. 2 Glej: VSRS sodba II Ips 264/2017. 3 Iz dne 27. 11. 2019 vloženega predloga za izvršbo izhaja, da upnik predlaga izvršbo zaradi izterjave glavnice v višini 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 450,00 EUR od dne 1. 6. 2018 dalje ter od zneska 450,00 EUR od 1. 2. 2019 dalje. 4 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018, VSRS sklep II Dor 32/2020 z dne 22. 5, 2020.