Jedro

Glede na to, da je tožnik opravljal delo preko polnega delovnega časa v okviru določb takratnega statuta delodajalca v smislu posebnega delovnega pogoja, je utemeljeno zahteval, da se ugotovljena izplačila za delo preko polnega delovnega časa v letu 1970 in 1971 upoštevajo med dohodke, ki se upoštevajo v njegovi pokojninski osnovi.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke, št. 21-1.011.122 z dne 28. 10. 2002 in št. P-1011122 z dne 27. 1. 2003 ter toženi stranki naložilo izdajo novega upravnega akta o odmeri tožnikove invalidske pokojnine, ob upoštevanju njegove plače iz naslova dela preko polnega delovnega časa v letu 1970 v znesku 2.401,63 takratnih din in v letu 1971 v znesku 1.497,74 takratnih din. Ugotovilo je, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa, ki je bilo podlaga za gornja izplačila plače, v smislu takratnih zakonskih določb in določb statuta delodajalca, opravljal kot posebni delovni pogoj.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Ob ugotovitvi, da je tožnik sicer opravljal delo v podaljšanem delovnem času v skladu z določbami takratnega statuta delodajalca, je presodilo, da določbe statuta niso bile v skladu s takratno zakonsko ureditvijo dela preko polnega delovnega časa, ki je takšno delo dopuščala le izjemoma in v omejenem obsegu. Zato se tožnikovo delo preko polnega delovnega časa ni moglo šteti za delo v okviru zakonsko opredeljenih posebnih pogojev dela in zato tožena stranka plačila za tako opravljeno nadurno delo utemeljeno ni upoštevala pri ugotavljanju tožnikove pokojninske osnove in odmeri pokojnine.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je glede na dejanske ugotovitve o specifiki dela tožnika, kot voznika – skakača, v organizaciji, ki je opravljala javni avtobusni prevoz, sodišče zmotno presodilo, da tožnik odrejenega dela preko polnega delovnega časa, kljub ustrezni ureditvi v internih aktih delodajalca ni opravljal v smislu posebnega delovnega pogoja, oziroma da je bila izrecna interna ureditev tega posebnega delovnega pogoja pri delodajalcu nezakonita. Navaja, da je upoštevanje plačila za opravljeno delo preko polnega delovnega časa pri odmeri pokojnine uveljavilo več njegovih sodelavcev, voznikov avtobusa pri istem delodajalcu, ki so delo opravljali v enakem ali podobnem režimu, tako da presoja sodišča o delu preko polnega delovnega časa v smislu posebnega delovnega pogoja odstopa od presoje v primerih njegovih sodelavcev.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po ugotovitvah sodišča, na katere je revizijsko sodišče vezano (člen 370/3 ZPP), je bil tožnik s 25. 5. 2000 invalidsko upokojen na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Ob odmeri invalidske pokojnine niso bila upoštevana plačila za delo preko polnega delovnega časa, ki ga je opravljal kot voznik – skakač v letih 1970 in 1971 pri takratnem avtobusnem podjetju I. C., ki je opravljalo javni avtobusni prevoz. Takoj po pridobitvi podatkov o višini plače za delo preko polnega delovnega časa, ki je bilo pri tožnikovem delodajalcu opredeljeno in vodeno kot posebni delovni pogoji, je tožnik dne 25. 10. 2002 zahteval novo odmero invalidske pokojnine, kar je tožena stranka zavrnila.

7. Na podlagi 407. člena ZPIZ-1 se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal do 31. 3. 1992 (do uveljavitve Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja – Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami), upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot posebni delovni pogoj.

8. V letih 1970 in 1971 je delo preko polnega delovnega časa urejal Temeljni zakon o delovnih razmerjih (TZDR – Ur. l. SFRJ, št. 43/66 s spremembami), ki je v drugem odstavku 44. člena določal, da je delavec dolžan delati več kot poln delovni čas tudi v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšno materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, ali da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih. V teh primerih sme delo nad polnim delovnim časom trajati samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice. V tretjem odstavku istega člena je TZDR uvedbo dela, daljšega od polnega delovnega časa tudi v navedenih primerih vezal na ureditev v statutu delovne skupnosti. V 45. členu pa je TZDR določal, da se čas, ki ga je v teh primerih delavec prebil na delu preko polnega delovnega časa, šteje za poseben delovni pogoj.

9. Na podlagi določb 44. in 45. člena TZDR je takratni tožnikov delodajalec I. C. v 72. členu svojega statuta določil, kdaj so delavci dolžni delati dalj kot poln delovni čas. Med drugim je bilo v drugi alineji to posebej določeno za vozno osebje (šofer, sprevodnik), če je delavec dodeljen na progo, ki mora obratovati po voznem redu do končne postaje, v primerih, kadar zaradi višje sile ni bilo mogoče normalno razporediti voznega osebja, zaradi večjega izpada vozil iz prometa, zaradi nepredvidenih dogodkov – okvar, kadar zahteva splošna javnost povečanje prometa in kadar obratovanje dodatnih vozil zahteva gospodarska nujnost. V 73. členu Statuta je bilo določeno, da sme delo preko polnega delovnega časa v gornjih primerih trajati le toliko časa, da se prepreči gospodarska škoda, da se odvrne okvare na vozilih oziroma dokler ne pride do zamenjave s strani delavca, ki bi po razporedu moral delavca zamenjati, oziroma dokler ni nujno delo končano.

10. Upoštevaje dejavnost tožnikovega delodajalca, ki je opravljal javni avtobusni prevoz, na katerega so bili v spornem obdobju vezani tudi številni delavci v zvezi s prihodom na delo in dijaki, je imel tožnikov delodajalec za tako opredelitev občasnega dela, daljšega od polnega delovnega časa, v smislu posebnega pogoja dela nedvomno podlago v navedenih določbah TZDR. Glede na to je sodišče zmotno presodilo, da ureditev v statutu ni upoštevala ureditve, v takrat veljavnih predpisih in da je takšna ureditev pomenila spreminjanje zakonskega predpisa. Nasprotno, šlo je za izvedbo določb 44. in 45. člena TZDR, kot je bilo v tem zakonu izrecno predvideno.

11. Tožnik utemeljeno opozarja, da je bilo na istih (in kasnejših) podlagah plačilo za delo preko polnega delovnega časa ob enakih pogojih dela všteto v pokojninsko osnovo večim njegovim sodelavcem – voznikom tudi na podlagi pravnomočnih sodnih odločb (sodba Psp 139/97 z dne 22. 1. 1998 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje Ps 259/96 z dne 14. 5. 1997, sodba Psp 125/99 z dne 16. 3. 2001, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje Ps 881/94 z dne 14. 4. 1999, sodba Ps 819/96 z dne 21. 9. 2001 in sodba Ps 1893/99 z dne 21. 5. 2003). Ni resnih razlogov, da bi iste pravne podlage (izpred skoraj 40 let) sedaj razlagali drugače. 12. Glede na navedeno in glede na to, da je bilo pred sodiščem ugotovljeno, da je tožnik sporno delo preko polnega delovnega časa sicer opravljal v okviru določb takratnega statuta delodajalca, je tožnik utemeljeno zahteval, da se ugotovljena izplačila za delo preko polnega delovnega časa v letu 1970 in 1971 upoštevajo med dohodke, ki se upoštevajo v njegovi pokojninski osnovi.

13. Na podlagi prilog tožnikove odločbe o priznanju invalidske pokojnine z dne 5. 10. 2000 izhaja, da so bili za odmero pokojnine kot najugodnejši upoštevani podatki o tožnikovih prejemkih v letih od 1974 do 1983. Dohodki iz leta 1970 in 1971 torej niso bili upoštevani pri odmeri pokojnine in ni gotovo, ali bi prišli v poštev tudi v primeru, da bi tožena stranka ustrezno upoštevala ugotovljena izplačila iz naslova dela preko polnega delovnega časa. To bi se zgodilo le v primeru, če bi ob dopolnjenih podatkih povprečje tožnikovih valoriziranih dohodkov, ki jih je potrebno vštevati v pokojninsko osnovo, v obdobju od leta 1970 do 1979 oziroma od leta 1971 do 1980 preseglo višino za tožnika ob upokojitvi ugotovljenega najugodnejšega povprečja v obdobju od leta 1974 do 1983. Le v tem primeru bi bil tožnikov tožbeni zahtevek po novi odmeri invalidske pokojnine z upoštevanjem dohodkov za leto 1970 in 1971, vključno z izplačili za delo preko polnega delovnega časa, utemeljen (člen 39 v zvezi s členom 406 ZPIZ-1).

14. Ker v navedenem delu utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka v dosedanjem postopku še ni bila preverjena, je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in ob razveljavitvi izpodbijane sodbe zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v ustrezno dopolnitev postopka.

15. Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.