Jedro

Tožnica je imela status višje upravne delavke, saj je bilo njeno delovno mesto sistemizirano znotraj ministrstva. Na tem delovnem mestu, se ji je plača določila skladno z Uredbo o količniku za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade RS in v upravnih organih (Uredba). Ko je tožnica pridobila status funkcionarja, ji je delodajalec plačo pravilno določil skladno z 3. čl. Zakona o funkcionarjih v državnih organih. Zato ni več upravičena do dodatkov iz 6. in 8. čl. Uredbe.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 2. in 3. tč. izreka) spremeni tako, da glasi: "Zahtevek tožnice A. Č., da ji je tožena stranka Republika Slovenija dolžna za čas od meseca oktobra 2000 do aprila 2002 obračunati razliko v plači, od bruto zneskov odvesti predpisane davke ter ji izplačati razliko nadomestila plače v neto znesku 1.133.042,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi: za mesec znesek SIT zakonite zamudne obresti - oktober 2000 60.196,00 od 05.11.2000 - november 2000 59.163,00 od 05.12.2000 - december 2000 59.474,00 od 05.01.2001 - januar 2001 61.021,00 od 05.02.2001 - februar 2001 61.017,00 od 05.03.2001 - marec 2001 60.703,00 od 05.04.2001 - april 2001 60.574,00 od 05.05.2001 - maj 2001 59.771,00 od 05.06.2001 - junij 2001 60.160,00 od 05.07.2001 - julij 2001 60.918,00 od 05.08.2001 - avgust 2001 60.919,00 od 05.09.2001 - september 2001 60.966,00 od 05.10.2001 - oktober 2001 61.315,00 od 05.11.2001 - november 2001 61.241,00 od 05.12.2001 - december 2001 61.650,00 od 05.01.2002 - januar 2002 63.766,00 od 05.02.2002 - februar 2002 73.720,00 od 05.03.2002 - marec 2002 63.051,00 od 05.04.2002 in - april 2002 23.417,00 od 05.05.2002, se zavrne.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku

137.700,00 SIT, v roku 8 dni.

Tožnica sama krije svoje stroške postopka." Pritožba tožnice se zavrne in se potrdita sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 1. tč. izreka) ter sklep sodišča prve stopnje o nedovolitvi spremembe tožbe.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 10.11.2000 in 5.2.2001 ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto plačo in tožnici izplačati za čas od meseca oktobra 2000 do aprila 2002 neto razlike plače v posameznih mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe (1. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je ugodilo podrednemu dajatvenemu zahtevku tožnice, da ji je tožena stranka za čas od meseca oktobra 2000 do aprila 2002 dolžna obračunati razliko v plači, od bruto zneskov odvesti predpisane davke ter ji izplačati razliko plače v neto znesku 1.133.042,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe (2. tč.

izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 34.360,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni (3. tč. izreka). Poleg tega je odločilo, da se zaradi prihoda strank na obravnavo v Novo mesto iz sredstev sodišča povrne strankama del stroškov in sicer tožnici stroške v znesku 16.320,00 SIT, toženi stranki pa stroške v znesku

20.320,00 SIT (4. tč. izreka). Nadalje sodišče s sklepom ni dovolilo spremembo tožničine tožbe z dne 5.6.2003 glede zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko odpravnine v znesku 245.584,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5.5.2002 dalje do plačila.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo v delu zavrnitve zahtevkov ter zoper odločitev v sklepu o nedovolitvi spremembe tožbe iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 1. in 3.tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. V pritožbi se strinja s priznanjem zahtevanih dodatkov v višini 2 x 15 %, ne pa tudi z priznanjem plače s količnikom 8.00. Nerazumljivo je, da se ji je z izpodbijanima odločbama zmanjšal količnik plače glede na dejstvo, da je imela predhodno po odločbi z dne 16.10.1996 in v skladu z določbo 65. čl. Zakona o delavcih v državnih organih primerljivo plačo z glavnim republiškim gradbenim inšpektorjem kot funkcionarjem. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo uporabo 16. čl. Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo (pravilno: nedopustitvijo) razširitve tožbe zaradi izplačila razlike v odpravnini ob upokojitvi. Gre za čisti denarni zahtevek, katerega uveljavljanje ni zastaralo. Poleg tega navaja, da bi moralo sodišče, v kolikor je ugodilo podrednemu dajatvenemu zahtevku, ugoditi takšnemu zahtevku v celoti ter razveljaviti izpodbijani odločbi o razvrstitvi v plačilni razred. Nadalje ne soglaša z odločitvijo o stroških, ki bi jih moralo sodišče glede na dejanski uspeh v sporu priznati v višjem znesku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo in sklep tako, da zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu, v katerem je bilo ugodeno tožničinim zahtevkom iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za priznanje tožnici zahtevanih dodatkov v skupni višini 30 %. Zmotno je verjelo zgolj tožničini izpovedbi, da je poleg nalog glavnega republiškega inšpektorja opravljala tudi operativna dela. Če je sodišče zavzelo stališče, da je tožnica za enako delo upravičena do enakega plačila, bi ji moralo priznati razliko v plači le do zneska, ki bi ga prejemala, če ne bi bila funkcionar. Plača s tako visokim količnikom 9.00 je bila predhodno tožnici določena iz razloga, ker je opravljala tudi funkcionarska dela. Tožnica je izpovedala, da se ji je v spornem obdobju izplačeval dodatek na delovno uspešnost variabilno.

Pravilno bi bilo, da bi vtoževala razliko med priznanim dodatkom v višini 1,60 in dejansko izplačanim dodatkom. Poleg tega se ne strinja z odločitvijo o stroških, saj je tožnica v sporu uspela z manj kot polovico vrednostjo vtoževanih zahtevkov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe spremeni odločitev tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz.

podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnice ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu se z odločitvijo v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbe v celoti strinja z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Poleg tega se strinja z odločitvijo o nedovolitvi razširitve tožbe. Sodišče prve stopnje v tem obsegu odločitve tudi ni storilo nobenih bistvenih kršitev postopka, ki bi vplivale na pravilnost sodbe. Vendar pa pritožbeno sodišče ne soglaša z materialnopravnimi razlogi v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na ugoditev tožničinemu podrednemu dajatvenemu zahtevku, kar vse utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bila tožnica z odločbo Vlade R Slovenije z dne 16.10.1996 kot pomočnica glavnega republiškega inšpektorja v Republiškem gradbenem inšpektoratu, zaradi opravljanja dolžnosti glavnega republiškega inšpektorja z vsemi pooblastili in pristojnostmi, do imenovanja novega glavnega republiškega gradbenega inšpektorja razporejena v plačilni razred s količnikom v višini 9.00. Tožnici je bila z navedeno odločbo priznana pravica do dveh dodatkov po 15 % iz določbe 6. in 8. čl. Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade R Slovenije in v upravnih organih (Uredba, Ur.l. RS, št. 35/96 - 5/98). Odločlno za presojo je dejstvo, da je imela tožnica na navedenem delovnem mestu status višje upravne delavke, in ne funkcionarja v upravnem organu.

Njeno delovno mesto je bilo zgolj sistemizirano znotraj Ministrstva za gospodarske dejavnosti. Ko pa je bila tožnica z odločbo Vlade R Slovenije z dne 14.9.2000 imenovana za glavno republiško gradbeno inšpektorico, je s takšnim imenovanjem pridobila status funkcionarja. V tej zvezi se ji je z izpodbijanima odločbama določila osnovna plača v skladu z določbo

3. čl. Zakona o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO, Ur. l. RS, št. 30)90 - 18/94 in določbo 4.čl. Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ, Ur.l. RS, št. 18/94 in 36/96) v količniku 8.00 in še dodatek za delovno uspešnost v višini 1.60. Ker tožnica ni imela več statusa višjega upravnega delavca, temveč funkcionarja, ni bilo podane pravne podlage za priznanje že navedenih dveh dodatkov iz Uredbe. Poleg tega pri tožnici ni šlo za nikakrkšno napredovanje na višje delovno mesto, zaradi česar v skladu z določbo 16. čl. ZRPJZ ni bilo podanih razlogov za obdržanje količnika plače v višini, ki ga je imela pred imenovanjem na funkcionarsko delovno mesto. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bila tako tožnici z izpodbijanima odločbama pravilno določena osnovna plača z dodatkom za delovno uspešnost. Zato je bilo potrebno v tem obsegu zavrniti njeno pritožbo.

Neutemeljena je pritožba tožnice, da bi moralo sodišče odločiti o razveljavitvi izpodbijanih odločb o uvrstitvi v plačilni razred, kar je tožnica zahtevala v podrednem zahtevku. Iz tožbe in pripravljalne vloge o modifikaciji tožbe je razvidno, da je tožnica enak zahtevek postavila tudi v primarnem zahtevku, kar je sodišče prve stopnje obravnavalo in zahtevek za razveljavitev navedenih odločb zavrnilo. Zato ni bilo potrebe, da bi sodišče prve stopnje navedeno ponovno obravnavalo (in zavrnilo) tudi v okviru podrednega zahtevka.

Neutemeljena je pritožba tožnice, ki se nanašana odločitev o nedopustitvi razširitve tožbe zaradi plačila odpravnine ob upokojitvi. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev sprejelo iz razlogov smotrnosti postopka, o čemer v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Utemeljena je pritožba tožene stranke zoper ugodilni del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje priznalo tožnici dodatka k osnovni plači v skupni višini 30 % in sicer zaradi prepovedi opravljanja posameznih del izven državnega organa ter za vrednotenje posebnih pogojev dela in posebne odgovornosti delavcev s pooblastili in odgovornostmi. V tej zvezi pritožbeno sodišče ponovno navaja odločilno dejstvo, da je tožnica z imenovanjem na funkcijo glave republiške gradbene inšpektorice izgubila status višje upravne delavke, zaradi česar v tem svojstvu do zahtevanih dodatkov v spornem obdobju ni upravičena.

Na takšno ugotovitev ne more vplivati dejstvo, da je do upokojitve po vsebini še vedno izvajala operativna dela iz delokroga upravnih delavcev.

Poleg tega pritožbeno sodišče opozarja na ZRPJZ, ki je v določbi

29. čl. predpisal, da z dnem uveljavitve ZRPJZ prenehajo veljati tiste določbe ZFDO, ki se nanašajo na osnovo za določanje plač, tarifne skupine, količnike za določanje plač, uspešnost in dodatke, ki so v nasprotju z ZRPJZ. Zakonodajalčev cilj sprejema takšnega predpisa je bil v uskladitvi tistih elementov v sistemu obračunavanja plač iz državnega proračuna, ki so do takrat povzročile razlike v določevanju količnikov plač in dodatkov. V skladu z navedenimi pravnimi razlogi predstavlja po določbi 19. čl. ZRPJZ edini dodatek k plači funkcionarja, dodatek za delovno dobo, ne glede na ostale dodatke, ki se pojavljajo občasno in niso upoštevani v vrednotenju delovnega mesta, to je dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času in drugi dodatki, določeni s kolektivno pogodbo, zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom. Navedeno je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi opr. št. U-I-274/97 z dne 29.6.2000, ko je presojalo vprašanje skladnosti določbe 2. alinee 1. odst. 29. čl. ZRPJZ z Ustavo.

Čeprav je šlo pri navedeni ustavni zadevi za presojo iz področja lokalne samouprave, je potrebno sprejeto stališče upoštevati tudi pri odločanju dodatkov v državni upravi.

V skladu z navedenimi pravnimi razlogi je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici priznalo zahtevana dodatka k osnovni plači in v tej zvezi prisodilo zahtevano razliko nadomestila plače. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP izpodbijano odločitev v 2. tč. in 3. tč. izreka sodbe spremenilo tako, da je tožničin podredni dajatveni zahtevek stroškovno zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Glede na to, da tožnica v sporu tako s primarnim kot s podrednim zahtevkom ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka, ki so ji nastali v zvezi z zastopanjem po pooblaščencu.

Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške na podlagi predloženega stroškovnika ter jih priznalo toženi stranki v skladu z dejansko potrebnimi stroški za opravljena procesna dejanja njenega pooblaščenca in veljavno odvetniško tarifo. Tako ji je priznalo za odgovor za tožbo 300 točk, za pripravljalno vlogo z dne

28.4.2003 300 točk, za zastopanje na naroku dne 6.5.2003 250 točk, za pripravljalno vlogo z dne 22.5.2003 300 točk, za zastopanje na naroku dne 9.6.2003 150 točk, za trajanje naroka 50 točk in za administrativne stroške 27 točk, to je skupaj 1377 točk, kar ob vrednosti 100,00 SIT za točko (Ur. l. RS, št. 78/01), veljavne v času odločanja sodišča prve stopnje, znaša

137.700,00 SIT stroškov tožene stranke, ki bremenijo tožnico, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Ker tožnica v sporu ni uspela, sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločilo, ker jih stranka v pritožbi ni priglasila. Na drugi strani je tožnica v pritožbi zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov. Ker pa s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).