Jedro

Če je po HLA sistemu izključeno očetovstvo toženca, ni potrebno izvajati še preiskav po sistemu DNK (po dezoksiribonukleinski kislini) odtis, ki sicer ugotavlja očetovstvo z veliko stopnjo verjetnosti, toda v pozitivni smeri.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

V tej očetovski pravdi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek naj se ugotovi, da je toženec naravi oče mladoletne tožnice, ki jo je 3.1.1986 rodila tožnica v C., zato pa je tudi zavrnilo preživninski, verzijski in stroškovni zahtevek. Verjelo je tožnici, da je zanosila 10. ali 11.4.1985, ne pa tudi, da je imela takrat spolne odnose s tožencem, pa celo, če bi se ji to dejstvo uspelo zanesljivo dokazati, ne bi bilo mogoče očetovstva zagotovo pripisati tožencu, ker sta ga tipizacija tkiv, opravljeni v Ljubljani in Zagrebu absolutno izključili kot očeta, kar je potrdila tudi analiza krvnih skupin in faktorjev. Antropološka analiza je pokazala prej spornost kot verjetnost toženčevega očetovstva, medtem, ko je toženec odklonil analizo DNA finger printing, za katero pa sicer sodišče šteje, da daje popolnoma zanesljiv odgovor na vprašanje naravnega očetovstva.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo, pri čemer je zavzelo stališče, da absolutni izključitvi toženčevega očetovstva po krvnih skupinah in po faktorjih pomenita, da je sploh odveč antropološka analiza, da ni potrebno zaslišanje zdravnika ginekologa, niti ni razlogov za nadaljnje preiskave po metodi DNA finger print, seveda pa tudi za zaslišanje še dveh predlaganih prič.

Proti pravnomočni sodbi temeljnega (po vsebini pa drugostopenjskega) sodišča, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitve določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe. Sodišču druge stopnje očita, da samo ugotavlja "dejstvo", da je imela tožnica v obdobju, ki bi prišlo v poštev za spočetje spolne odnose z več moškimi, kar ni bilo ugotovljeno nikjer v postopku. Sporna je trditev, da ugotovitev izvedencev ni mogoče izpodbiti. Izsledki znanosti namreč tako napredujejo, da jih je potrebno upoštevati, zlasti pri pojavu homocigotije. "Dejstvo ali toženec in mladoletna tožnica posedujeta posebne oblike znakov ali tihe znake, česar analiza ni zajela, bi bilo potrebno ugotoviti predvsem zato, ker dejstvo, da te znake posedujeta, bistveno vpliva na rezultat, kar izhaja tudi iz strokovne ocene prof. dr. Glonarjeve in enakega mnenja angleške strokovnjakinje. Sodišče ni dopustilo ugotavljanja teh znakov. Graja izvedensko mnenje dr. Jančigaja in se tudi v zvezi s tem sklicuje na mnenja dr. Glonarjeve, ki ga prilaga. Ta priporoča nove raziskave, med drugim tudi DNA. Tožeča stranka je imela pripombe na kvaliteto izdelave HLA priskave izvedenke dr. Bohinjec in dr. Kaštelana, pa jih sodišče ni zaslišalo. Višjemu sodišču očita ugotovitev, da sploh ni bilo potrebno toliko izvedencev, saj je šlo pri njih za različne analize. Opozarja na predloge dr. Brodarjeve, dr. Glonarjeve ter tujih izvedencev dr. g. Gesericka in prof. dr. Mayrja. Vsi ti si ne upajo potrditi tako absolutnih trditev kot dr. Jančigaj. Sodišče je opustilo zaslišanje izvedencev in ni izvedlo pomembnega dokaza - metode DNA Finger Pinding, ki je pozitivna metoda znanosti. Višje sodišče ni upoštevalo tožničinega odgovora na pritožbeni odgovor.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki pa je odgovorila nanjo.

Ta v odgovoru opozarja, da je izvedensko delo pokazalo, da je že po osnovnih faktorjih, skupinah in znakih očetovstvo izključeno in da gre torej za takšne bistvene razlike med mladoletno tožnico in tožencem, da jih tudi "finese", "tihi" znaki ne morejo odpraviti. Iz izjav, priloženih k reviziji, izhaja, da DNA sistemi nimajo absolutne ugotovitve in vrednosti; da ne pokažejo drugačnih rezultatov, če je biološko očetovstvo že izključeno po dosedanjih analizah; da je že dana jasna izključitev, in, končno, da prof. Ljerka Glonarjeva nepove, kaj naj bi bilo pri dosedanjih analizah narejeno narobe. Opozarja na pojasnilo dr. Jančigaja glede izključenosti očetovstva po eni izmed metod.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijski odgovor poudarja, da je mogoče z novo metodo DNA finger pringing brez dvoma dokazati očetovstvo, kar je doslej najvišji znanstveni dosežek na tem področju.

Revizija ni utemeljena.

Očitne procesne kršitve niso podane ali pa jih v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati. Tako ni mogoče pritrditi očitno, da je sodišče druge stopnje samo ugotovilo novo dejstvo, da je imela tožnica v obdobju, ki pride v poštev za zanositev, spolne odnose z več moškimi. Res se je ob tem sodišče nenatančno izrazilo v obrazložitvi svoje sodbe, vendar je očitno, da je šlo tu za hipotetično ugotavljanje dejstva, ki po mnenju drugostopenjskega sodišča samo po sebi ne izključuje toženčevega očetovstva. Pa celo, če bi tako razlagali sporni zapis v izpodbijani sodbi in bi šlo za ugotovitev, ki nima podlage v ugotovitvah sodišča prve stopnje, ne bi šlo za takšno pomanjkljivost, zaradi katere ne bi bilo mogoče sodbe preizkusiti (13. tč. drugega odst. 354. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP), če revizija meri na to kršitev. Že tu naj bo še povedano, da v zvezi s tu obravnavano grajo ni šlo niti za nepravilno uporabo materialnega prava, kar zadeva gestacijsko dobo, saj sodišče druge stopnje takšnih sklepov ni napravilo, ne neposredno, ne posredno. Nadalje graja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ne pomeni kršitve procesnih predpisov. Šlo bi lahko le za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa po tretjem odst. 385. čl. ZPP ni revizijski razlog. Zakon o pravdnem postopku res postavlja pravilo, da mora izvedenec podati mnenje ustno na obravnavi, kar izhaja iz določbe prvega odst. 260. čl. ZPP, ki predpisuje, da sodišče določi ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ju tudi pismeno pred obravnavo, kar pomeni, da je dopuščeno poleg primarnega zaslišanja še podaja pisnega mnenja. V nekaterih primerih bi tu lahko šlo za relativno kršitev po prvem odst. 354. čl. ZPP, če izvedenec ne bi bil zaslišan na glavni obravnavi, vendar pa takšna kršitev, storjena na prvi stopnji ni revizijski razlog (1. in 2. tč. prvega odst. 385. čl. ZPP). Velja pa dodati, da določbe prvega odst. 260. čl. ZPP ne gre tako ozko razlagati, kot je bilo malo prej povedano, zlasti, ko gre za izvedenska mnenja, ki jih podajajo strokovne institucije, nadalje, ko ni pričakovati, da je zaslišanje izvedenca oziroma delavcev institucija sploh potrebno ipd. Če meri revizija na določbe 261. čl. ZPP, kar zadeva zaslišanje postavljenih izvedencev, velja povedati, da so nekateri med njimi sicer uporabljali različne metode za izpolnitev danih jim nalog, vendar se njihova mnenja niso razlikovala med seboj, kar zadeva končni cilj - ugotoviti dejstvo ali je toženec naravni oče mladoletne tožnice. Tako ni bilo razlogov za ukrepanje sodišča po tretjem odst. 261. čl. ZPP. Zopet, tudi če bi šlo za kršitev tega predpisa, te ni mogoče uveljavljati v revizijskem postopku (1. in 2. tč. prvega odstavka 385. čl. ZPP). Končno tudi očitek v zvezi z repliko na pritožbeni odgovor ni utemeljen, saj sodišče druge stopnje res ne sme upoštevati vlog pritožnika, ki so poslane po izteku pritožbenega roka, če v njih navaja karkoli novega v razmerju do pritožbe, torej kaj takšnega, kar bi se dalo upoštevati kot relevantno. Če bi sodišče ravnalo drugače, bi to pomenilo podaljševati pritožbeni rok, ki je prekluzivne narave in torej nepodaljšljiv.

Sodišči nižjih stopenj sta tudi materialno pravo pravilno uporabili. Ko je sodišče presojalo podana izvedeniška mnenja, utemeljeno ni našlo razlogov, da jih ne bi sprejelo kot pravilno. Ne le, kot je bilo že povedano, da se med seboj ne razlikujejo tista, ki so uporabila enake motode oziroma načine ugotavljanja rezultatov (HLA sistem - prof. dr. Mateja Bohinjec in prof. dr. Andrija Kaštelan ter analiza ritrocitnih in serumskih skupin - dr. med. Tomaž Jančigaj in vpogledano izvedensko mnenje dr. Winihfrieda Wagnerja), marveč vsa (poleg teh tudi antropološka analiza - dr. V. Brodar) skupaj izključujejo visoko stopnjo verjetnosti toženčevo naravno očetovstvo ml. tožnice. Tako se po eni strani ne morejo pojavljati dvomi, da preiskave niso bile opravljene strokovno korektno, po drugi strani pa velja posebej izpostaviti dejstvo, da je bila izključitev po HLA sistemu dognana z ugotovitvijo, po dveh med seboj neodvisnih postopkih, da je lahko oče ml. tožnice le moški z dednim zapisom HLA, ki vsebuje haplotit A 2, B 40. To pa po mnenju postavljenih izvedencev (Bohinjec, Kaštelan, Jančigaj) absolutna izključnost očetovstva (kolikor je pač seveda mogoče v znanosti in življenju govoriti o absolutnosti), čemur neposredno ne oporeka niti antropologinja (Brodar) in česar ne zanikajo izjave strokovnjakov, ki jih je tožeča stranka posredovala sodišču bodisi v pritožbenem, bodisi v revizijskem postopku (prof. dr.g. Geserich prof. dr. Wr. Mayr in prof. dr. Ljerka Glonar). Tako ni videti utemeljen večkrat ponovljeni predlog tožeče stranke za ponovitev opravljenih preiskav niti za izvedbo nove po sistemu DNK odtis (po dezoksiridonukleinski kislini), ki z veliko stopnjo verjetnosti ugotavlja očetovstvo v pozitivni smeri, če seveda le-to ni že izključeno po HLA sistemu (Jančigaj, Glonar, Mayr). Po vsem pravkar povedanem pa je glede na zadnje večkrat ponovljeno stališče tožene stranke, da ne želi sodelovati pri nadalnjih preiskavah, sploh odveč govoriti. Ne zakon o pravdnem postopku, ne zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih namreč nimata določb o tem, da morav stranka v očetovski (materinski) pravdi dovoliti posege v svoje telo zaradi različnih preiskav. Če odkloni takšne posege pač sodišče presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima takšna odklonitev (arg. iz drugega odst. 269. čl. ZPP). To pa sta sodišči prve stopnje storili, ko sta zavzeli stališče, da spričo opravljenih preiskav, ki so izključile toženčevo očetovstvo, dejstva, da noče sodelovati pri nadaljnjih preiskavah, kar je utemeljeno obrazložil, ni mogoče razlagati tako, da le dopušča možnost svojega očetovstva ml. tožnice. Tako se pokažejo kot neutemeljene vse revizijske trditve, bodisi o nestrokovnosti oziroma nepopolnosti opravljenih preiskav, bodisi o potrebnosti novih.

Reviziji torej ni bilo mogoče pritrditi v nobenem pogledu, in ker tudi ne gre za razloge, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. čl. ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke temelji na prvem odst. 154. čl. in prvem odst. 166. čl. ZPP, o revizijskih stroških tožene stranke pa na prvem odst. 155. čl. ZPP, saj stroškov odgovora na revizijo, ki ni v ničemer prispeval k odločitvi o njej ni mogoče šteti kot potrebnih pravdnih stroškov.