Jedro

Ker v konkretnem primeru ne gre za denarno terjatev, ki bi jo upnik lahko uveljavljal na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti, se postopek zoper drugo toženko ne bo nikoli več mogel nadaljevati. Ob ugotovitvi, da je drugo toženka z izbrisom iz sodnega registra prenehala in nima pravnih naslednikov, tožnik tako nima več pravnega interesa za pritožbo, ker zoper drugo toženko ne more več doseči ugodnejšega izida, kot je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Čeprav sta toženki enotni sospornici, pa se lahko v razmerju do prvo toženke še vedno odloča o pritožbi, saj ima tožnik kljub prenehanju obstoja drugo toženke še vedno interes, da se odloči o njegovem zahtevku in posledično tudi o njegovi pritožbi.

Z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja oziroma neobstoja dejstev.

Pri presoji ničnosti je treba ugotavljati, ali bo z ničnostjo vzpostavljeno stanje, ki ga (moralna oziroma zakonska) norma želi in v primeru, da ničnost ne pripomore k rešitvi nedovoljenega stanja, poiskati v okviru zakonskih možnosti drugo primerno rešitev. Čeprav je glede na potek sklepanja kupoprodajne pogodbe in vrsto indicev celoten posel nemoralen, bi ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe zaradi kršitve moralnih načel ustvarila več negativnih posledic, kot bi jih odpravila, zaradi česar izrek ničnostne sankcije ne bi bil smiseln.

Izrek

I. Pritožba glede drugo tožene stranke se zavrže. II. Pritožba glede prvotožene stranke se zavrne in se potrdita sklep in sodba v zvezi s popravnim sklepom sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka).

III. Pritožba zoper dopolnilni sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom v zvezi s popravnim sklepom odločilo, da se sprememba tožbe, s katero je tožeča stranka postavila dodatni ugotovitveni zahtevek, ne dovoli (1. točka izreka) in se tožbeni zahtevek zavrne (2. točka izreka). Prav tako je zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo (3. točka izreka), tožeči stranki pa je naložilo, da v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe drugo toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 5.933,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila (4. točka izreka). Poleg tega je z izpodbijanim dopolnilnim sklepom odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške pristopa na narok za glavno obravnavo dne 20.5.2011. 2. Zoper 1., 2. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa v zvezi s popravnim sklepom je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložil pritožbo tožnik in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pri čemer naj 4. točko izreka spremeni tako, da prvo tožena in drugo tožena stranka nosita stroške postopka tožnika na prvi stopnji. Priglasil je tudi pritožbene stroške. Prav tako je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP zoper izpodbijani dopolnilni sklep in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani dopolnilni sklep razveljavi. Tudi glede dopolnilnega sklepa je tožnik priglasil pritožbene stroške.

3. Pritožba zoper izpodbijano sodbo in sklep v zvezi s popravnim sklepom je bila vročena tako prvo kot drugo toženki. Prav tako je bila prvo toženki vročena pritožba zoper izpodbijani dopolnilni sklep, medtem ko ta zaradi izbrisa drugo toženke iz sodnega registra drugo toženki ni bila (pravilno) vročena. Toženki na nobeno od pritožb nista podali odgovora.

4. Pritožba glede druge toženke ni dovoljena, pritožba glede prve toženke zoper izpodbijano sodbo in sklep pa neutemeljena. Pritožba zoper dopolnilni sklep ni utemeljena.

Glede drugo toženke

5. Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bila drugo toženka dne 21.12.2011 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, in sicer na podlagi sklepa o obstoju izbrisnega razloga Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 2011/45005 z dne 30.11.2011, ki je postal pravnomočen dne 17.12.2011. 6. Po določilu 80. člena ZPP mora (tudi pritožbeno) sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka.

7. Zakon o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (Ur. l. RS, št. 87/2011- 36/2012, ZPUOOD) v 18. členu ureja položaj, ko je bila družba izbrisana po njegovi uveljavitvi (po 17.11.2011). Navedeni člen določa, da z dnem uveljavitve tega zakona (17. 11. 2011) prenehajo veljati določbe od 6. do 10. odstavka 442. člena in 496. člena ZFPPIPP, ki so urejale odgovornost aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisane družbe. Po uveljavitvi tega zakona torej aktivni družbeniki izbrisane pravne osebe ne odgovarjajo več za izpolnitev njenih neplačanih obveznosti. Ne glede na to pa izbris iz sodnega registra po 1. odstavku 442. člena ZFPPIPP ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe zahtevati plačilo njegove terjatve do te pravne osebe od osebno odgovornih družbenikov ali od drugih družbenikov na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti (8. člen ZGD-1) in na njegovo pravico zahtevati povrnitev škode od članov poslovodstva ali organa nadzora izbrisane pravne osebe. Ker v konkretnem primeru ne gre za denarno terjatev, ki bi jo upnik lahko uveljavljal na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se postopek zoper drugo toženko ne bo nikoli več mogel nadaljevati oziroma v zvezi s predmetno terjatvijo ponovno/na novo začeti. Ob ugotovitvi, da je drugo toženka z izbrisom iz sodnega registra prenehala in nima pravnih naslednikov, tožnik tako nima več pravnega interesa za pritožbo, ker zoper drugo toženko ne more več doseči ugodnejšega izida, kot je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Glede na navedeno je zato pritožbeno sodišče pritožbo glede drugo toženke zavrglo (352. člen ZPP).

Glede prvo toženke

8. Čeprav sta toženki v konkretnem primeru enotni sospornici, kar pomeni, da lahko pritožbeno sodišče sprejme zgolj enako odločitev v razmerju do obeh pravdnih strank, pritožbeno sodišče meni, da lahko v razmerju do prvo toženke še vedno odloča o pritožbi, saj ima tožnik kljub prenehanju obstoja drugo toženke še vedno interes, da se odloči o njegovem zahtevku in posledično tudi o njegovi pritožbi.

9. Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožnika enkrat že odločalo in ji je ugodilo, razveljavilo je sodbo in sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (I Cpg 502/2009 z dne 3.11.2009). Presodilo je, da izpodbijana odločba glede ničnostnih razlogov kupoprodajne pogodbe ni imela razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

10. Tožnik je s prvotno tožbo zahteval, da se ugotovi ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 9.8.2005 in da drugo toženka prvo toženki v roku 15 dni izroči listino, na podlagi katere se bo na nepremičnini parc. št. 9/1, vl. št. 1723, k.o. X, na ime prvo toženke opravila vknjižba bremen proste lastninske pravice. V vlogi z dne 13.4.2006 je navedel, da je po vložitvi tožbe prišlo do vknjižbe lastninske pravice, zato je primarno in dodatno sodišču predlagal, da poleg ničnosti kupoprodajne pogodbe ugotovi tudi, da je vknjižba lastninske pravice v korist drugo toženke, opravljena pod Dn. 5102/2005, neveljavna, zaradi česar naj se vzpostavi prvotno zemljiškoknjižno stanje. Sodišče prve stopnje je s sklepom VIII Pg 398/2005-35 z dne 13.4.2006 spremembo tožbe iz razloga smotrnosti dopustilo. Nato je tožnik dne 28.11.2008 ponovno predlagal spremembo tožbe in postavil dodatni vmesni ugotovitveni zahtevek, da naj sodišče prve stopnje ugotovi tudi, da listina, ki vsebuje soglasje tožnika glede prodaje nepremičnine parc. št. 9/1, k.o. X, drugo toženki, overjena dne 25.7.2005 pod št. OV-1512/05 v notarski pisarni notarke M. , ni pristna in zato nima nobenih pravnih učinkov proti tožniku, pri podrejenem zahtevku pa ni več vztrajal. Obe toženki sta spremembi tožbe nasprotovali, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano odločbo (1. točka izreka) ni dovolilo.

11. ZPP v 186. členu napotuje na dolžnost dovolitve spremembe tožbe v dveh primerih, in sicer ko nastopijo spremembe po vložitvi tožbe ter v primeru iz 3. odstavka 181. člena ZPP. Slednja določba določa, da če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, lahko tožnik poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka. V primeru vmesnega ugotovitvenega zahtevka tožniku ni treba posebej izkazovati pravnega interesa, saj je ta izkazan že s tem, da je odločitev o tem zahtevku prejudicialnega pomena za odločitev o sporu. Gre za vprašanje, ki bi ga sodišče v vsakem primeru moralo rešiti, vendar bi o njem odločalo le kot o predhodnem vprašanju – z učinkom samo v konkretni pravdi. Z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom tožnik doseže, da sodišče o tem odloči z učinkom pravnomočnosti, vendar to niti za sodišče niti za nasprotno stranko ne pomeni dodatne obremenitve. Drugače kot po 1. odstavku 181. člena, ki predvideva možnost ugotovitvene tožbe tudi v primeru pristnosti oziroma nepristnosti kakšne listine, je vmesni ugotovitveni zahtevek po 3. odstavku predviden le v primeru ugotovitve obstoja oziroma neobstoja pravice in pravnega razmerja, torej z njim ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja oziroma neobstoja dejstev (tako tudi VS RS sklep II Ips 508/95 z dne 16.101997). Posledično je zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za vmesni ugotovitveni zahtevek, v primeru katerega bi šlo za privilegirano spremembo tožbe, za katero privolitev nasprotne stranke ni potrebna, povsem pravilen. Pritožbena navedba, da je tožnik poleg ugotovitve nepristnosti listine zahteval tudi ugotovitev, da ponarejeno soglasje nima pravnih učinkov proti tožniku, pri čemer v tem primeru ne gre za ugotavljanje dejstva, pač pa pravice, je neutemeljena, saj je po naravi stvari slednja ugotovitev vezana na ugotavljanje dejstva (ne)pristnosti listine, s katero je ta v vzročno-posledični zvezi. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da iz istega razloga ugotavljanje dejstva kot je (ne)pristnost listine tudi ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP, kot je napačno navedlo sodišče prve stopnje (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 121).

12. V konkretnem primeru gre torej za navadno spremembo tožbe po 184. členu ZPP, pri kateri se vprašanje dovolitve spremembe v skladu s 1. odstavkom 185. člena ZPP presoja glede na smotrnost dokončne ureditve razmerja med strankama in načelom ekonomičnosti postopka. V tem oziru ima pritožba prav, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo s smotrnostjo dovolitve novega tožbenega zahtevka, kar predstavlja edino merilo pri odločanju o (ne)dovolitvi spremembe tožbe. Se je pa sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo s pravnim interesom, ki je procesna predpostavka za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka po 1. odstavku 181. člena ZPP, čeprav je nepravilno zaključilo, da ta ni podan zato, ker tožnik nima aktivne legitimacije v postopku oziroma je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 154). Po mnenju pritožbenega sodišča bi sodišče prve stopnje moralo posebej ugotavljati pravni interes v smislu, ali ima tožnik kakšno korist od vložitve ugotovitvenega zahtevka, nato pa v primeru, da bi odločilo, da je ta podan, presoditi, ali je dovolitev spremembe smotrna. Ker pa je sodišče prve stopnje vseeno pravilno odločilo, da je zahtevek tožnika v celoti neutemeljen (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), kršitev uporabe navedenega člena pa je zgolj relativne narave, napačni potek odločanja sodišča prve stopnje in njegova morebitna napačna odločitev nista vplivala na siceršnjo zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje (1. odstavek 339. člena ZPP).

13. V predmetni zadevi je tožnik družbenik prvo toženke (prilogi A2 in A5), pri čemer je njegov stvarni vložek v prvo toženki predstavljala nepremičnina parc. št. 9, k.o. X, kasneje razdeljena v parc. št. 9/2 in parc. št. 9/1, k.o. X. Slednja nepremičnina je bila dne 9.8.2005 prodana drugo toženki (kupoprodajna pogodba na prilogi A4). Tožnik v postopku zatrjuje ničnost kupoprodajne pogodbe, saj je bila kupnina za nakup nepremičnine porabljena za plačilo fiktivnih terjatev in poplačilo zasebnega dolga družbenika I. B., dalje zato, ker je pogodba del širše poslovne goljufije, katere namen je bil zvabiti tožnika kot družbenika v prvo toženko z namenom graditi bencinski servis na njegovi nepremičnini, kar pa se nikoli ni uresničilo; prav tako pa meni, da je kavza pogodbe nedopustna oziroma da je bila pogodba sklenjena z nedopustnim nagibom ter da nasprotuje morali in kogentnim določbam 430. člena in 431. člena ZGD.

14. V skladu z 2. odstavkom 40. člena OZ je pogodba nična, če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti.

15. Tožnik v postopku navaja, da je drugo toženka vedela oziroma bi morala vedeti, da je nedopusten nagib – plačilo fiktivnih terjatev (kot npr. družbi T., d.o.o. – prilogi B7 in B8), zlasti plačilo zasebnega dolga I. B. (prilogi A7 in A8) in odvajanje kupnine preko fiktivne posojilne pogodbe s T. S. v korist B. B. (prilogi A17 in A18) - vplival na odločitev prvo toženke za sklenitev kupoprodajne pogodbe. Dolg iz 3. alineje 1. člena pogodbe v višini 108.500,00 EUR (dolg družbenika I. B.) namreč v času sklenitve pogodbe še ni zapadel v plačilo, pri čemer je plačevanje nedospelih obveznosti v poslovnem svetu neobičajno. Prav tako obveznosti prvo toženke iz 4. do 8. alineje 1. člena pogodbe predstavljajo obveznosti prvo toženke iz nepravnomočnih sodnih odločb, za kar je drugo toženka zagotovo izvedela ob podpisu pogodbe (pogodba in vpisane predznambe v zemljiškoknjižnem vložku št. 1723 k.o. X). Poleg tega je bila pri sporni nepremičnini še pred sklenitvijo sporne kupoprodajne pogodbe dne 9.8.2005 vpisana zaznamba prepovedi odsvojitve in obremenitve do pravnomočno končanega pravdnega in izvršilnega postopka In 40/2005 pred Okrajnim sodiščem v Kranju (priloga A15).

16. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da plačevanje nedospelih terjatev ni nič neobičajnega v poslovnem svetu, pač pa kvečjemu pokazatelj dobre vere, prav tako za plačilo dolgovanih zneskov ni treba čakati na pravnomočnost sodnih odločb. Pritožbena navedba, da je M. S. izpovedal, da so skupaj s prodajalci pregledali osnutek pogodbe in ker je bila za prodajo zainteresirana zlasti hipotekarna upnica V., d.d., je bil v osnutku zagotovo opredeljen dolg I. B. do nje, kar bi moralo biti drugo toženki znano tudi iz vpogleda v javno dostopne podatke v zemljiški knjigi in sodnem registru, pa ne predstavlja le neupoštevne pritožbene novote po 1. odstavku 337. člena ZPP, pač pa tudi sicer ne uspe vnesti dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da drugo toženka ni vedela oziroma ni bila dolžna vedeti, da je šlo pri plačilu kupnine v resnici za plačilo zasebnega dolga. Navedeno namreč ne izhaja iz kupoprodajne pogodbe (1. člen na prilogi A4 navaja zgolj upnika V. K. S., ne pa tudi dolžnika), osnutka pa tožnik ni predlagal oziroma predložil kot dokaz, pri čemer I. B. tudi v zemljiški knjigi ni naveden (kot dolžnik) (priloga A3). Poleg tega se je drugo toženka kot lastnica uspela vpisati v zemljiško knjigo, pri čemer pritožbeno sodišče po vpogledu v zemljiško knjigo ugotavlja, da je bila v času sklenitve kupoprodajne pogodbe sicer pri predmetni nepremičnini res vpisana zaznamba prepovedi odsvojitve in obremenitve do pravnomočno končanega pravdnega in izvršilnega postopka In 40/2005, vendar pa je bila ta dne 9.12.2005 izbrisana na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 196/2005 z dne 2.12.2005. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da soglasje tožnika, overjeno dne 25.7.2005 pod št. OV-1512/05 v notarski pisarni notarke M., dano glede na določila družbene pogodbe in postopek I Pg 157/2004 pred Okrožnim sodiščem v Kranju (del priloge A4), za samo prodajo nepremičnine ni bilo potrebno. Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da se je ponarejeno soglasje tožnika nanašalo na postopek ugotavljanja ničnosti družbene pogodbe (priloga A6) in ne na soglasje za prodajo nepremičnine zaradi tožnikovega zahtevka na vrnitev nepremičnine v primeru izstopa iz prvo toženke (iz 16. točke pogodbe o ustanovitvi d.o.o. namreč izhaja, da ima v tem primeru ta zgolj pravico do odpravnine – priloga A5), kot je napačno navedeno v kupoprodajni pogodbi. Iz dopisa notarke (priloga A9), ki mu toženki nista oporekali, sicer izhaja, da soglasje tožnika v resnici ni bilo overjeno v omenjeni notarski pisarni, zato tožnik sedaj zatrjuje, da je bilo soglasje ponarejeno, kar kaže na slabovernost obeh toženk; z navedenim pa se pritožbeno sodišče ne strinja, saj ponarejeno soglasje še ne pomeni, da je bila drugo toženka slaboverna, torej da je vedela ali bi morala vedeti, da je bilo soglasje tožnika v resnici ponarejeno. Iz pogodbe namreč izhaja, da je tožnik v celoti soglašal s sklenitvijo te pogodbe, pri čemer je notarsko overjeno soglasje priloga k pogodbi (str. 3 na prilogi A4). Da zakonitemu zastopniku drugo toženke M. S. fiktivnost terjatev in spor v zvezi z nepremičnino sploh nista bila znana, pa je potrjeno ne le z izpovedbo samega zakonitega zastopnika, pač pa tudi z izpovedbami vseh ostalih prič, kot so B. B., I.B., U. J. in J. P. Čeprav je J. P. izpovedal, da je bila banka X d.d., pred sklenitvijo pogodbe seznanjena s tožnikovim zahtevkom za vrnitev nepremičnine (kar izhaja tudi iz kupoprodajne pogodbe), ni relevantno, da P. o tem ni obvestil drugo toženke, ker je ravno iz tega razloga banka X d.d., zahtevala notarsko overjeno soglasje tožnika, s čimer je odpadel razlog za dvom o pravilnosti in zakonitosti navedenega posla, s tem pa tudi morebitna slaba vera drugo toženke, saj se je ta upravičeno smela zanesti na resničnost in verodostojnost tistega, kar je potrjevala ta javna listina.

17. Po 430. členu ZGD se premoženje, ki je potrebno za ohranitev osnovnega kapitala, ne sme izplačati družbenikom. Po 1. in 2. odstavku 431. člena ZGD je treba plačila, ki so opravljena v nasprotju s prejšnjim členom, družbi vrniti; če pa je bil prejemnik v dobri veri, je mogoče vračilo zahtevati le, če je to nujno za poravnavo obveznosti upnikom družbe. V slednjem primeru ima družba samostojen korporacijskopravni vrnitveni zahtevek po 230. členu ZGD, pri čemer se v določenih primerih ta pravica oziroma procesna legitimacija priznava tudi upnikom družbe (2. odstavek 230. člena ZDG), manjšinskim delničarjem družbe (tretji stavek 1. odstavka 230. člena ZGD) in stečajnemu upravitelju (2. odstavek 230. člena ZGD). Ti vložijo zahtevek v svojem imenu, a za račun družbe. Družba ima zahtevek za vračilo prepovedanih plačil tako v primeru odkritih kot tudi v primeru prikritih vračil vložka. Glede usode pravnega posla, ki je podlaga za odkrito vračilo vložka, je v literaturi stališče o ničnosti tako zavezovalnega kot razpolagalnega pravnega posla enotno. Glede pravnega posla, ki je podlaga za prikrito vračilo vložka, pa obstajata dve različni stališči. Po prvem stališču je takšen pravni posel v celoti ničen, po drugem – bolj sprejetem pa je ničnost prehuda sankcija in se njegovi zagovorniki zavzemajo za veljavnost pravnega posla (Maša Daneu: Zahtevek družbe za vrnitev prepovedanih plačil, Podjetje in delo, 2011, št. 4, str. 464).

18. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prodaja sporne nepremičnine kot edinega premoženja prvo toženke drugo toženki, ko je bil del kupnine posredno nakazan I. B. (družbeniku) in del B. B.(zakonitemu zastopniku) namesto prvo toženki, pomenila poseg v osnovni kapital družbe, ni predmet pritožbenega izpodbijanja in je kot taka nesporna. Se pa pritožba zavzema, da kršitev kogentne določbe o ohranjanju osnovnega kapitala ni bila sanirana z odpravo kršitve, predvideno v 431. členu ZGD, in tudi ne z izdajo pravnomočne sodbe proti T. S., kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je stečajna upraviteljica prvo toženke vložila tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika in vrnitev kupnine v stečajno maso prvo toženke, pri čemer je sodba v tej zadevi zoper T. S. že pravnomočna. Ker iz zamudne sodbe v zvezi s popravnim sklepom (prilogi A17 in A18) izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravno dejanje asignacijskega poplačila, dogovorjeno v predmetni kupoprodajni pogodbi, nima pravnega učnika proti stečajni masi prvo toženke in da je T. S. znesek 120.180,27 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi dolžan vrniti v stečajno maso, tudi pritožbeno sodišče meni, da bi bil izrek delne ničnostne sankcije v tem primeru sam sebi namen. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je bila fiktivna posojilna pogodba sklenjena z B. B., torej zakonitim zastopnikom prvo toženke in ne s kakšnim od njenih družbenikov, kar pomeni, da določilo 430. člena ZGD, ki se uporablja zgolj v primeru družbenikov, sploh ne pride v poštev. Podobno tudi izrek ničnosti kupoprodajne pogodbe v delu, v katerem je prvo toženka plačala zasebni dolg I. B., ne bi dosegel namena tožnika. Upnik V. K. S. je namreč pridobil zakonito zastavno pravico na navedeni nepremičnini še v času, ko je bil njen lastnik tožnik (zastavna pogodba na prilogi A8), zaradi česar morebitna ugotovljena ničnost kupoprodajne pogodbe ne bi vplivala na veljavnost upnikovega naslova za poplačilo; brez postavitve dodatnega zahtevka zoper I. B. za vrnitev plačila po 431. členu ZGD, pa tožnik za ugotovitev delne ničnosti kupoprodajne pogodbe v tem kontekstu niti nima pravnega interesa, saj ne more doseči stanja, ki ga kogentna norma o ohranitvi osnovnega kapitala želi.

19. Po 1. odstavku 86. člena OZ je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, razen če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pri tem je treba ugotavljati, ali bo z ničnostjo vzpostavljeno stanje, ki ga (moralna oziroma zakonska) norma želi in v primeru, da ničnost ne pripomore k rešitvi nedovoljenega stanja, poiskati v okviru zakonskih možnosti drugo primerno rešitev (VS RS sodba II Ips 284/1995 z dne 26.3.1997). Sodišče prve stopnje je glede na potek sklepanja kupoprodajne pogodbe in celo vrsto indicev pravilno zaključilo, da je celoten posel nemoralen. Kljub takšnemu zaključku pa je presodilo, da bi ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe zaradi kršitve moralnih načel ustvarila več negativnih posledic, kot bi jih odpravila, zaradi česar izrek ničnostne sankcije ne bi bil smiseln. Pritožba zgolj pavšalno napada tak zaključek sodišča prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje, ki temelji na tehtanju interesov strank, zlasti interesa tožnika po vrnitvi svoje nepremičnine v naravi, ki je mogoča zgolj na podlagi razveze družbene pogodbe, saj sama družbena pogodba ne predvideva vrnitve nepremičnine tožniku v primeru njegovega izstopa (16. točka na prilogi A5) in njegovega položaja kot izločitvenega upnika, ki v primeru izreka ničnostne sankcije ne bi bil v ničemer spremenjen, ter interesa dobroverne drugo toženke, katere interesi bi bili z izrekom ničnostne sankcije močno prizadeti (str. 11-14 obrazložitve sodišča prve stopnje).

20. Iz vpogleda v zemljiško knjigo izhaja, da je pri sporni nepremičnini vpisana zaznamba predmetne izbrisne tožbe z učinkom od dne 20.4.2006, A. V., d.o.o., pa se je v zemljiško knjigo kot novi lastnik nepremičnine vpisala kasneje - z učinkom od dne 19.8.2008. Po 3. odstavku 80. člena ZZK-1 v zvezi z 2. odstavkom 245. člena ZZK-1 vsi vpisi, ki začnejo učinkovati po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora o ugotoviti obstoja lastninske pravice (zaznamba izbrisne tožbe), in so bili dovoljeni proti vknjiženemu lastniku oziroma proti nadaljnjim pridobiteljem pravic, pridobljenih glede na vknjiženo lastninsko pravico, učinkujejo pod razveznim pogojem, ki nastopi, če je dovoljena vknjižba pridobitve lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora in preneha, če je zaznamba spora izbrisana, razen če je bila izbrisana zaradi vknjižbe pravice v vrstnem redu zaznambe spora. Navedeno pomeni, da pritožba utemeljeno zatrjuje, da kasnejša odtujitev nepremičnine učinkuje pod razveznim pogojem, kar pomeni, da v kolikor bi naslovno sodišče kupoprodajno pogodbo spoznalo za nično in ugodilo tudi zahtevku tožnika na neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist drugo toženke in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, bi takšna odločitev učinkovala tudi proti sedanjemu zemljiškoknjižnemu lastniku A. V., d.o.o. 21. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da kupoprodajna pogodba kot zavezovalni pravni posel ni nična, prav tako pa tudi (še) ni ugotovljena ničnost družbene pogodbe, zaradi česar posledično predmetna izbrisna tožba ni utemeljena, se pritožbenemu sodišču z vprašanjem aktivne legitimacije tožnika za izbrisno tožbo ni bilo treba posebej ukvarjati.

22. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene, prav tako pa tudi razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo v zvezi s popravnim sklepom sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper dopolnilni sklep

23. Tožnik je v pritožbi z dne 24.10.2011, ki jo je sodišče prve stopnje smiselno štelo kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, predlagal, da sodišče prve stopnje stroške tožnika, ki jih je priglasil za pristop na narok v višini 300 točk, 2% materialnih stroškov in 20% DDV naloži v plačilo priči J. P. V dopolnilnem sklepu je nato sodišče prve stopnje odločilo, da tožnik priglašene stroške nosi sam. J. P. se namreč ni udeležil naroka z dne 20.5.2011; ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni bilo izkazano, da je bil pravilno vabljen, in posledično ni moglo zaključiti, da je neupravičeno izostal iz naroka, kar tudi ni predmet pritožbenega izpodbijanja, mu separatnih stroškov ni naložilo v plačilo.

24. Ker o stroških tožnika ni odločalo po načelu krivde, je v skladu z načelom uspeha v pravdi pravilno odločilo, da priglašene stroške nosi tožnik sam. Na ta način ni prekoračilo tožbenega zahtevka (2. člen ZPP), saj zavrnitev zahteve tožnika za povračilo separatnih stroškov v tej fazi postopka (dopolnilni sklep) inherentno vsebuje tudi odločitev o tem, kdo nosi te stroške, pri čemer v primeru, da separatnih stroškov sodišče ne naloži priči oziroma tistemu, po čigar krivdi so nastali, jih nosi tisti, ki v pravdi propade. Ker je v konkretnem primeru v pravdi tožnik v celoti propadel, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik dolžan sam nositi stroške pristopa na narok, ne glede na to, da bi sicer sodišče prve stopnje v takšnem primeru in v kakšni drugi fazi postopka moralo zgolj zavrniti zahtevo po naložitvi plačila separatnih stroškov priči in o stroških nato – kot pravilno poudarja pritožba - odločati ob koncu pravde skupaj z ostalimi stroški glede na načelo uspeha.

25. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper dopolnilni sklep zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

26. Ker tožnik ni uspel s svojima pritožbama, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP in 1. odstavek 165. člena ZPP).