Jedro

Razbremenitev plačila carinskega dolga je mogoča le v primerih, ki jih zakon izrecno določa, tatvina blaga pa praviloma ne predstavlja razbremenilnega razloga.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodno je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 6. 2003, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Nova Gorica z dne 4. 1. 2001. S slednjo odločbo je bila tožeča stranka zavezana k plačilu carine in davka na dodano vrednost v skupnem znesku 82.549.173,00 SIT za 500 kosov telefonskih govorilnic s telefoni, s centralo in rezervnimi sestavnimi deli, v skupni vrednosti 1.059.441,00 USD, ki so bili po enotni carinski listini (v nadaljevanju ECL) z dne 31. 5. 2000 v okviru tranzitnega carinskega postopka napoteni s carinske Izpostave A. na Izpostavo B., a tja v danem roku niso prišli. Sodišče prve stopnje je takšni odločitvi pritrdilo, saj tožeča stranka, ki je bila glavni carinski zavezanec, vpisan v polje št. 50 ECL, ni izpolnila obveznosti, ki jih zavezancu nalaga Carinski zakon (v nadaljevanju CZ), saj blaga ni predložila namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku, ker je bilo to ukradeno in s tem odstranjeno izpod carinskega nadzora. Iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka, ne izhaja, da je predmetno blago dejansko prestopilo carinsko črto, poleg tega pa iz 492. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (v nadaljevanju UICZ) izhaja, da se o pravilnosti izvedbe tranzitnega postopka lahko predložijo le listine, navedene v tem členu, česar pa tožeča stranka ni storila. Ugovor glede višine davčnega dolga je ocenilo kot nedovoljeno novoto.

2. V reviziji, prej pritožbi, tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izpodbijani akt odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Stališče sodišča prve stopnje, da je kraja carinskega blaga predvidljiv dogodek, ki se lahko prepreči, je neživljenjsko in nelogično. Prav zaradi tega CZ (158. člen) in UICZ (665. člen) predvidevata, da se za ukradeno blago carinski dolg odpusti, kar mora veljati tudi za primere, ko se ukradeno blago ne najde v Republiki Sloveniji, ampak kje drugje. Smisel carine je v tem, da se obremeni tuje blago, ki se pri nas tudi dejansko uporabi. Morali bi biti izvedeni predlagani dokazi, pridobljeni v okviru kazenskega postopka, ki se vodi v zvezi s tatvino predmetnega blaga, iz katerih izhaja, da se blago zagotovo več ne nahaja v Republiki Sloveniji. Na to je mogoče sklepati tudi iz narave blaga, saj se zaradi nekompatibilnosti s slovenskim telefonskim omrežjem niti ne bi moglo uporabiti. Zato tudi posebno varstvo ob njegovem tranzitu ni bilo potrebno. Odločitev o teku zamudnih obresti od zahtevanega carinskega dolga je v neskladju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004. Delavka tožeče stranke, ki je podpisala ECL ni imela pooblastila v smislu 475. člena UICZ in je zato lahko izpolnjevala samo deklaracije za pošiljke, ki so spadale v redno poslovanje tožeče stranke, sporna pošiljka pa zaradi njene velike vrednosti to ni bila. V dopolnitvi revizije, prej pritožbe, tožeča stranka opozarja, da je tožena stranka izhajala iz dejstva, da tožeča stranka ni izpolnila ene od dolžnosti tranzitnega carinskega postopka, sodišče prve stopnje pa, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora. V slednjem primeru bi moral biti glede na 145. člen CZ carinski dolžnik tisti, ki je ukradel blago. Po prvem odstavku 146. člena CZ carinski dolg ne nastane, če napake stranke pri izvrševanju carinskega postopka, niso pomembno vplivale na pravilno izvajanje carinskega postopka. Odgovornost za carinski dolg je torej odvisna od subjektivne odgovornosti za nezakonito ravnanje, česar pa carinski urad ni ugotavljal. Pri zastopanju stranke v carinskem postopku bi moral imeti delavec špedicije pooblastilo stranke in pooblastilo direktorja špedicije. Delavko tožeče stranke, ki je podpisala ECL carinski organ ni smel šteti za pooblaščenko po zaposlitvi, saj Zakon o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tega instituta ne pozna. Ker carinski organ ne bi smel sprejeti carinske deklaracije, je do neplačila carine prišlo zaradi napake carinskega organa, zato carinski dolg ne bi smel biti naknadno obračunan (točka (a) petega odstavka 154. člena CZ). Delavec carine ni imel pooblastila predstojnika carinskega urada, saj to ne more biti podeljeno z internim aktom, kot je bilo to storjeno v obravnavnem primeru. Kljub predlagani glavni obravnavi, ta ni bila opravljena, ne da bi bilo pojasnjeno zakaj.

3. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 6. Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavanem primeru glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Tožeča stranka je kot carinski deklarant prevzela obveznost, da blago v tranzitu prepelje do namembne carinarnice. Ker tega ni storila, je kršila prvi odstavek 125. člena CZ, ki določa, da mora carinski zavezanec (glavni zavezanec) predložiti blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku. V primeru kršitve te obveznosti nastane po sili zakona tudi carinski dolg, kar izhaja iz točke (a) prvega odstavka 146. člena CZ, ki določa, da carinski dolg pri uvozu blaga nastane tudi z neizpolnitvijo ene od dolžnosti, ki v zvezi z carinskim blagom izhajajo iz odobrenega carinskega postopka. Nepredložitev blaga namembni carinarnici po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja kršitev bistvene dolžnosti, ki izhaja iz tranzitnega carinskega postopka. V takšnih primerih je carinski dolžnik oseba, ki bi glede na okoliščine posameznega primera morala izpolniti predpisane obveznosti, ki izhajajo iz odobrenega carinskega postopka (tretji odstavek 146. člena CZ), torej tožeča stranka, ki je bila glavni zavezanec. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na 145. člen CZ svojo odločitev delno oprlo na neustrezno pravno podlago, a to po presoji Vrhovnega sodišča ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. V 145. členu CZ je določeno, da so carinski dolžniki tudi osebe, ki blago odstranijo izpod carinskega nadzora, kar pomeni, da so v obravnavanem primeru carinski dolžnik tudi osebe, ki so blago protipravno odtujile. Na obveznost tožeče stranke, ki izhaja iz 146. člena CZ, pa to ne vpliva.

8. Odločilno vprašanje v obravnavanem primeru je, ali se carinskega zavezanca lahko razbremeni plačila carinskega dolga, če je bilo blago v tranzitu ukradeno. Razbremenitev plačila je mogoča le v primerih, ki jih zakon izrecno določa, tatvina blaga pa praviloma ne predstavlja razbremenilnega razloga, kar izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (glej npr. sodbe U 1455/93, U 1385/94, U 1606/94, U 56/95, sklep I Up 76/2000, sodbi I Up 370/2001 in I Up 824/2001, sklep I Up 1215/2002). Razbremenitev carinskega dolga ni mogoča na podlagi prvega odstavka 146. člena CZ. Ta določa, da carinski dolg zaradi neizpolnjevanja dolžnosti iz odobrenega carinskega postopka ne nastane, če je ugotovljeno, da te napake niso imele pomembnega vpliva na izvajanje carinskega postopka. V 2. točki drugega odstavka 626. člena UICZ, kjer so te napake podrobneje opredeljene, je za primere, ko je rok za predložitev tranzitnega blaga namembnemu organu prekoračen, sicer določena razbremenitev plačila, vendar pod pogojem, da je bilo blago naknadno predloženo carinskemu organu. Do tega pa v obravnavanem primeru ni prišlo. Razbremenitev carinskega dolga ni mogoča na podlagi točke (c) prvega odstavka 148. člena CZ. Ta določa, da carinski dolg v primerih iz točke (a) prvega odstavka 146. člena CZ ne nastane, če oseba v skladu s predpisom vlade dokaže, da obveznosti odobrenega carinskega postopka niso bile izpolnjene zaradi popolnega uničenja ali nepovratne izgube blaga, ki so posledica narave blaga, nepredvidljivih okoliščin, višje sile ali dovoljenja carinskih organov. Po presoji Vrhovnega sodišča tatvina blaga v obravnavanem primeru ni bila ne nepredvidljiva okoliščina ne višja sila. Tatvino tovornjaka je mogoče predvideti in na strani prevoznika je, da tovornjak in blago ustrezno zavaruje. To še posebej velja za primere, ko je blago v tranzitu velike vrednosti (v obravnavanem primeru več kot milijon USD) in ko je prevoznik oseba, ki se poklicno ukvarja s špediterstvom. Zato tatvina tovornjaka tudi ne predstavlja višje sile (v smislu drugega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) za katero gre, ko dejanje tretjega ni pričakovano niti se njegovim posledicam ne da izogniti oziroma jih odstraniti. Razbremenitev carinskega dolga ni mogoča na podlagi 1. točke enajstega odstavka 158. člena CZ. Ta določa, da se plačani carinski dolg povrne ali plačilo odpusti tudi v primeru, če okoliščine posameznih primerov, ki jih določi vlada, ne kažejo na prevaro ali veliko malomarnost dolžnika in so izpolnjeni tudi posebni pogoji, ki jih določi vlada. Te okoliščine so določene v točki (a) prvega odstavka 665. člena UICZ, kjer je določeno, da se dolg odpusti, če je bilo blago ukradeno, a le pod pogojem, da je ukradeno blago nemudoma najdeno in zanj ponovno vzpostavi carinski status. Do tega v obravnavanem primeru ni prišlo. Razbremenitev carinskega dolga tudi ni mogoča na podlagi 4. točke prvega odstavka 156. člena CZ. Ta določa, da obveznost plačila carinskega dolga ugasne, če je blago pred prepustitvijo deklarantu uničeno oziroma nepovratno izgubljeno zaradi narave blaga, nepredvidljivih okoliščin ali višje sile. Glede na to, da je bilo blago v obravnavanem primeru blago že prepuščeno deklarantu, ta določba ne pride v poštev.

9. Ugovori, s katerimi tožeča stranka oporeka svoji pasivni legitimaciji, niso utemeljeni. Tožeča stranka je družba, ki se ukvarja s špedicijo zato njeno za opravljanje dejanj v carinskem postopku izhaja iz same špediterske pogodbe. Oseba, zaposlena pri špediterju je lahko pooblaščenec po zaposlitvi (glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 131/2003 in X Ips 1197/2005), kot takšno pa je treba šteti tudi osebo, ki je v obravnavanem primeru za tožečo stranko podpisala ECL, in sicer iz razlogov, ki jih je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ni utemeljen niti revizijski ugovor v zvezi s pooblastilom uradne osebe carinskega organa, ki je sprejela predmetno ECL. Posledično tudi ni utemeljen revizijski ugovor, da je dolg nastal zaradi napake organa. Gre za pavšalno zatrjevanje (na kar kaže tudi to, da je bil ta ugovor prvič izpostavljen šele v dopolnitvi revizije, prej pritožbe), s katerim se zatrjuje kršitev pravil postopka izdaje upravnega akta, kar pa ne more biti predmet presoje v reviziji.

10. Ni utemeljen ugovor glede zamudnih obresti. Kot izhaja iz prvostopenjske carinske odločbe začnejo zamudne obresti za odmerjen dolg teči šele 30 dni po vročitvi odločbe. Takšna odločitev je v skladu s stališčem Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004, po katerem lahko začnejo zamudne obresti teči šele z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Dejanski obračun obresti sicer ni predmet odmernega postopka, ki se obravnava v tem upravnem sporu.

11. Ni utemeljen niti ugovor, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se neizvedba glavne obravnave šteje za bistveno kršitve pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožeča stranka je v tožbi sicer ugovarjala ugotovljenemu dejanskemu stanju in predlagala izvedbo določenih dokazov (izvedbe glavne obravnave sicer ni predlagala), vendar to glede na (zgoraj pojasnjene) materialnopravne podlage, ki jih je bilo treba uporabiti v obravnavanem primeru, ne bi vplivalo na drugačno odločitev. Kršitev določb ZUS-1 zato po presoji Vrhovnega sodišča ni podana, do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje.

12. Glede na navedeno po presoji vrhovnega sodišča v obravnavnem primeru niso podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.