Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe o postopkovni kršitvi po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 307,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke (tožnikov) zoper toženo stranko (toženko) zaradi ugotovitve služnostne pravice in mu ugodilo ter razsodilo, da obstoji stvarna služnost v obsegu in v vsebini, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.558,23 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se tožena stranka (toženka) zastopana po skrbniku za posebni primer, po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je podan pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče s sodbo odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Navaja, da je bil s sodbo Temeljnega sodišča v Celju - Enote Šmarje pri Jelšah, opr. št. P 20/80 z dne 20. 10. 1981, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 797/81 z dne 10. 3. 1982 pravnomočno zavrnjen zahtevek pravnih prednikov sedanje toženke na ugotovitev, da tožencu H. H. (tožnik v predmetni pravdi) v korist nepremičnine parc. št. 759 k.o. ... ne pristoji služnostna pravica peš hoje in vožnje preko nepremičnin parc. št. 792 in 790/3 k.o. ... . Iz vsebine sodb je razbrati, da je odločitev temeljila na po vsebini identičnih trditvah strank, kot v predmetnem postopku, sodišče je v takratnem postopku zaslišalo iste priče, postopek se je nanašal na identično dejansko in pravno podlago ter na iste gospodujoče in služeče nepremičnine. Ob dejstvu, da je bil s sodbo zavrnjen tožbeni zahtevek, da ne obstoji služnostna pravica hoje in vožnje preko nepremičnin parc. št. 792 in 790/3 k.o. ..., je edina možna razlaga takšnega izreka sodbe, da služnostna pravica hoje in vožnje obstoji. Drugačna razlaga ni mogoča. V konkretni zadevi tožnika s tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in voženj terjata nekaj, o čemer je bilo že razsojeno. Ker je sodišče prve stopnje ponovno odločilo o že pravnomočno razsojeni stvari, je zato podana navedena absolutna bistvena kršitev. Ta kršitev je bila že zatrjevana v pritožbi zoper prvo sodbo P 73/2017, o kateri je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom Cp 99/2023 z dne 13. 7. 2023 in v njem zavzelo stališče, da med pozitivno in negativno ugotovitveno tožbo, tožbo na ugotovitev obstoja in tožbo na ugotovitev neobstoja stvarne služnosti, obstaja identiteta, vendar ob pogoju, da je podana identiteta zahtevkov, ter prvostopnemu sodišču naložilo dolžnost ponovno se opredeliti do vseh relevantnih ugovorov toženke. V pritožbi nato povzema razloge sodišča prve stopnje v 17. točki in stališča sodišča prve stopnje ocenjuje kot napačna, nelogična in sama s seboj v nasprotju. Če je sodišče ugotovilo, da je sodišče s sodbo P 20/80 pravnomočno zavrnilo zahtevek služnostnega zavezanca, ker je v okviru obravnavanega predhodnega vprašanja ugotovilo, da je postavljen zahtevek za varstvo lastninske pravice neutemeljen, je očitno služnost že takrat obstajala na podlagi priposestvovanja. Če namreč služnost ne bi obstajala, bi bil zahtevek tožnika v postopku P 20/80 brezpredmeten oziroma ga tožnik tudi ne bi postavil. Ob dejstvu, da je bil zahtevek v postopku P 20/80 konkretiziran v smeri vsebine služnosti (hoje in vožnje), je dejstvo, da je bila že takrat obstoječa služnost po obsegu določena. Povsem logično je torej, da se sodišče v postopku P 20/80 ni ukvarjalo z ugotavljanjem obstoja služnosti, saj je zahtevek njen obstoj predpostavljal oziroma ga potrjeval. Če pa bi sodišče obstoj služnosti ugotavljalo, bi zahtevek prekoračilo. Zmotno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da tožnika na podlagi sodbe P 20/80 služnosti nista mogla vpisati v zemljiško knjigo. Tožnika bi na podlagi sodbe P 20/80 služnost lahko vpisala v zemljiško knjigo na podlagi zahtevka zoper lastnika služečega zemljišča, na izdajo oziroma izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se v zemljiško knjigo vknjižila služnostna pravica hoje in voženj po služečih zemljiščih oziroma zemljiščih. Za takšen zahtevek pa ugotovitev obstoja stvarne služnosti ne bi bila potrebna, sploh ob dejstvu, da vsebina sodbe P 20/80 po vsebini vzpostavlja ugotovitev obstoja stvarne služnosti. Tožnika sta imela glede na že razsojen obstoj stvarne služnosti v predmetnem postopku na voljo zgolj in samo zahtevek na izdajo zemljiškoknjižne listine za vpis stvarne služnosti, ki pa sta ga tožnika umaknila. Sodišče prve stopnje je tudi napačno povzelo vsebino sodbe P 20/80 ter na tej napačni ugotovitvi temeljilo stališče, da je tožbeni predlog pri obeh zahtevkih različen. Zahtevek v zadevi P 20/80 je glasil, da ″tožencu H. H. kot lastniku parcele 759 k.o. ... ne pristoji služnost hoje in voženj‶, kar odkazuje na obstoj stvarne služnosti in ne morda na obstoj osebne služnosti, kot bi bilo to mogoče razbrati iz napačne in nepopolne ugotovitve vsebine zahtevka po sodišču prve stopnje. Podana je torej absolutna bistvena kršitev postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Glede subjektivne identitete zahtevkov, ko naj postopka ne bi tekla med istimi osebami, pa pritožba navaja, da stvarna služnost obstoji v korist gospodujoče nepremičnine in v breme služeče nepremičnine in obstoji neodvisno od morebitne spremembe lastništva na gospodujoči ali služeči nepremičnini. Tožena stranka vztraja, da je o predmetnem zahtevku že bilo razsojeno in je podana že navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka. V konkretnem primeru torej prvostopno sodišče v zahtevku na ugotovitev obstoja stvarne služnosti, četudi ni vpisana v zemljiško knjigo, vpis le-te namreč ni konstitutivne narave, ne bi smelo odločati, saj služnost dejansko glede na sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Šmarju pri Jelšah P 20/80 z dne 20. 10. 1981 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 797/81 z dne 10. 3. 1982 obstoji. Nadalje pritožba uveljavlja pritožbena razloga absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, povezanih z obsegom oziroma vsebino služnostne pravice, katere obstoj je sodišče s sodbo ugotovilo. Ob nesporni ugotovitvi, da služnostna trasa poteka preko nepremičnin, ki so v naravi travnik, je časovno neomejena služnost vožnje preko le-tega v direktnem nasprotju z načelom, da se služnost izvršuje na način, da se služeče zemljišče čim manj obremenjuje. Sodišče je razsodilo, da služnost voženj obstoji v vseh letnih časih in ob suhem vremenu, kar pa je obseg, ki nesorazmerno obremenjuje služeče zemljišče in omogoča celo neposredno povzročanje škode tožeči stranki. Če je sodišče obstoj služnosti že ugotovilo, bi moralo to služnost omejiti na zimski in zgodnje spomladanski letni čas, torej na čas, ko trava ne raste in se škoda na pridelku ne povzroča. Sodišče je v tem delu sodbo oprlo na izpovedi A. A. in B. B., vendar je sodišče te izpovedi povsem nekritično povzelo, ne da bi ju tudi dokazno preizkusilo. Izpovedi sta nelogični, saj se ravno poleti zaradi rasti trave z vožnjo na travnik povzroča največ škode. Sodišče s tem v zvezi ni dokazno ocenilo tudi računov in prevzemnic I. z.o.o., ki jih je povzelo v dokazni sklep. Če bi jih dokazno ocenilo, bi lahko razbralo, da je bil les oddan v aprilu 2004 in marcu 2001, kar kaže, da se po aprilu po sporni nepremičnini ni več vozilo. Izpodbijana sodba tudi nima dokazne ocene izpovedi prič C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F. in G. G. Te priče so izpovedale, da se je po sporni trasi vozilo na prošnjo (G. G.), da se v času treh let, ko je sam kosil po travniku, ni vozilo (F. F.), da se je sicer spravljal v les, vendar le pozimi (E. E.), itd., niti nima razlogov o izpovedbah teh prič, torej ali jim je sodišče poklonilo vero ali ne in kakšni zaključki oziroma pravno relevantna dejstva iz njih izhajajo. Po drugi strani pa je sodišče povsem nekritično in brez dokazne ocene sledilo izpovedbam tožnikov ter A. A., sina tožnikov. Pri izpovedi priče Č. Č. je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini njegove izpovedi ter dejansko njegovo izpovedjo, izhajajočo iz prepisa zvočnega posnetka z dne 6. 12. 2022. Priča Č.Č. ni izpovedal, da bi dvakrat vozil po sporni trasi, pač pa, da je dvakrat prišel naložit les, enkrat pa je nalagal v bližini hiše D. D., drugič pa doma na dvorišču pri tožnikih, izpovedal je, da od kod je bil les, ga ni zanimalo, les je izmeril in naložil, o sami sporni trasi pa ni vedel ničesar. Podan je pritožbeni razlog po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev. Navaja, da je sklep o stroških v nasprotju z napotili višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu Cp 99/2023. Pritožbeno sodišče je po razveljavitvi odločitve o stroških sodišču prve stopnje naložilo le opravo primerjave stroškov pravdnih strank, ni pa mu naložilo drugačne odločitve glede uspeha pravdnih strank v postopku. Odločitev sodišča prve stopnje o polovičnem uspehu pravdnih strank ni bila pritožbeno izpodbijana, sodišče prve stopnje zato v izpodbijani sodbi ni imelo podlage, da je o uspehu pravdnih strank v postopku sedaj odločilo drugače. Sodišču je bilo naloženo le opraviti izračun priglašenih stroškov pravdnih strank in nanizati to smerne razloge, nato pa na podlagi opravljenega izračuna ob upoštevanju 50% uspeha pravdnih strank v postopku ugotoviti znesek, ki ga je ena stranka eventualno dolžna povrniti drugi. V nasprotju s tem pa je sodišče uspeh pravdnih strank v postopku sedaj ugotovilo drugače. Napačno seštelo vse stroške postopka pravdnih strank in opravilo izračun glede na novo ugotovljeni uspeh strank v postopku. Prvostopno sodišče je zanemarilo dejstvo, da so toženi stranki nastali stroški v povezavi z obravnavo primarnega tožbenega zahtevka tožnikov, ki ga je tožnika umaknila in je stroške izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke v znesku 557,84 EUR prištelo k ostalim stroškom postopka in ga priznalo skladno z odločitvijo o uspehu v postopku. Takšno stališče je napačno. Stroški za izvedenca so nastali izključno v povezavi s primarnim zahtevkom, ki je bil umaknjen in bi jih moralo sodišče toženi stranki priznati v celoti. Odločitev o stroških je torej napačna, ker sodišče prve stopnje ob neprerekani, pritožbeno neproblematizirani odločitvi o polovičnem uspehu strank v postopku ni imelo pravice in ne podlage, da bi uspeh strank v postopku odločilo drugače kot v sodbi P 73/2017, še zlasti ne ob dejstvu, da se razlogi za odločitev o uspehu strank v postopku niso v ničemer spremenili glede na prejšnjo odločitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev, tožeči stranki pa v vsakem primeru naloži toženi stranki povrniti priglašene stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

3.Tožeča stranka (tožnika) po pooblaščencu v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku na ugotovitev stvarne služnosti z izpodbijano sodbo razsodilo drugič. Prvič je o zahtevku razsodilo s sodbo P 73/2017 z dne 29. 12. 2022, ki je bila po pritožbah pravdnih strank na pritožbeni stopnji razveljavjena s sklepom višjega sodišča Cp 99/2023 z dne 13. 7. 2023 in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe. S sedaj izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo enako in tožbenemu zahtevku na ugotovitev stvarne služnosti v obsegu in vsebini, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe, ugodilo ter znova odločilo tudi o pravdnih stroških (II. točka izreka).

6.Ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi sodbe, je na podlagi v dokaznem postopku izvedenih dokazov zaključilo, da sta tožnika uspešno dokazala, da sta vsaj 10 let dejansko v dobri veri izvrševala zatrjevano in opisano stvarno služnost (prvi odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Zaključilo je še, da vožnjam po trasi, po kateri se je vozilo že 50 let nazaj, ves čas po potrebi, kadar je bilo potrebno iz gozda spraviti les, in je ves čas obstajala (potek katere po ugotovitvi sodišča prve stopnje med pravdnima strankama ni bil sporen), vse do leta 2013 tudi ni bilo nasprotovano. Zato je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja v obsegu in vsebini, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe (218. člen SPZ).

7.Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje skladno z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo v s pritožbo izpodbijanih delih in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti glede absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, opredeljenih v drugem odstavku 350. člena (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena) ZPP in pravilne uporabe materialnega prava.

8.Neutemeljene so pritožbene navedbe o postopkovni kršitvi po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. Ta kršitev ni bila storjena.

Ob pritožbenih navedbah je najprej pojasniti, da je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu sodišču prve stopnje res naložilo, da se mora ponovno opredeliti do relevantnih ugovorov toženke, torej tudi do njenega ugovora že razsojene stvari, kar je logična posledica razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje, ki tako več ne obstaja, pri čemer je sodišče prve stopnje v razlogih sedaj izpodbijane sodbe temu tudi zadostilo in se o ugovoru toženke glede že pravnomočno razsojene stvari (319. člen ZPP) opredelilo in ga zavrnilo.

Kot je bilo že pojasnjeno v razveljavitvenem sklepu sodišča druge stopnje, materialna pravnomočnost sega čez okvir konkretne pravde in povzroči, da se mora zaradi nje v vsaki isti pravdi o istem predmetu med istima strankama upoštevati prejšnja sodba, negativna funkcija materialne pravnomočnosti pa pride do izraza, kadar je pred sodiščem znova vložena tožba o zahtevku, o katerem je že pravnomočno odločeno, pri čemer pravnomočnost ne izključuje samo uveljavljanja istovetnega zahtevka, ampak tudi uveljavljanje zahtevka, ki je z zahtevkom iz prve tožbe v neposrednem nasprotju. Med pozitivno in negativno ugotovitveno tožbo (tožbo za ugotovitev obstoja in tožbo za ugotovitev neobstoja stvarne služnosti) obstaja identiteta, vendar ob pogoju, da je podana istovetnost zahtevkov. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da je aktualni zahtevek, ki glasi na ugotovitev služnosti, v konkretni pravdi širši, kot ga opredeljuje izrek pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Šmarju pri Jelšah P 20/80 z dne 20. 10. 1981. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da ni podana identiteta strank. Trditve tožnikov o izvrševanju stvarne služnosti tudi v obdobju po letu 1980 in izdaji sodbe P 20/80 z dne 20. 10. 1981, ki jih je tožeča stranka podala v trditveni podlagi in predstavljajo dejansko podlago tožbenemu zahtevku v predmetni pravdi, te trditve pa je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku tudi presojalo, pa pokažejo, da gre tudi za različno dejansko podlago (priposestvovalno dobo). Zato ni pritrditi pritožbi, da je sodišče z izpodbijano sodbo odločilo o zahtevku, o katerem je že pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Celju, Enote v Šmarju pri Jelšah, P 20/80 z dne 20. 10. 1981 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 797/81 z dne 10. 3. 1982 stvarne služnosti tožeča stranka tudi ni mogla vpisati v zemljiško knjigo, saj ta sodba, s katero je bil zahtevek na neobstoj stvarne služnosti zavrnjen, podlage za vpis obstoječe stvarne služnosti ne predstavlja. Drži, da vpis v zemljiško knjigo za obstoj stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja nima konstitutivnega učinka. Vendar to ne pomeni, da za takšno ugotovitveno tožbo stranka nima pravnega interesa. Pravni interes za ugotovitveno tožbo na obstoj priposestvovane stvarne služnosti opredeljuje že SPZ v 218. členu, takšna ugodilna sodba pa tudi omogoča vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo. Pravni interes za vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo pa obstaja tudi zaradi izpeljave načela zaupanja v zemljiško knjigo na podlagi drugega odstavka 44. člena SPZ.

Pravni interes za vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo pa obstaja tudi zaradi izpeljave načela zaupanja v zemljiško knjigo na podlagi drugega odstavka 44. člena SPZ. Materialno pravno zmotno je tudi razlogovanje pritožbe, da bi tožnika lahko na podlagi pravnomočne sodbe iz leta 1981 dosegla vpis služnosti v zemljiško knjigo le na podlagi zahtevka zoper lastnika služečega zemljišča za izdajo zemljiškoknjižne listine oziroma zemljiškoknjižnega dovolila, saj sodba, na katero se pri tem toženka sklicuje, ne predstavlja pravnoposlovne podlage oziroma ne gre za pravno poslovno pridobitev služnostne pravice. Sodišče prve stopnje v razlogih v tem delu sodbe tudi ni zagrešilo pritožbeno očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pri povzemanju vsebine sodbe Temeljnega sodišča v Celju - Enote v Šmarju pri Jelšah, kot zmotno navaja pritožba. Za takšno kršitev namreč ne gre v primeru, ko se očitki o napaki sodišča nanašajo na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja (kot v konkretnem primeru), ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnične - prenosne narave. Takšne napake sodišče prve stopnje pri opredeljevanju do vsebine zahtevka iz pravnomočne sodbe ni storilo.

9.Neutemeljena je pritožbeno uveljavljena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšna kršitev je podana takrat, kadar sodbe zaradi napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti, kar je bistvo te postopkovne kršitve. Takšnih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba nima, saj se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe opredelilo do bistvenih vprašanj in tudi ugotovilo pravno pomembna dejstva, ki si medsebojno ne nasprotujejo in tudi ne nasprotujejo odločitvi v izreku.

10.Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe ustrezno dokazno opredelilo tudi do obstoja služnosti v vseh letnih časih in suhem vremenu, kar posebej izpostavlja pritožba in se pri tem neutemeljeno sklicuje, da bi sodišče moralo služnost omejiti na zimski in zgodnjepomladanski čas, da se na nepremičnini (travniku), ki predstavlja služečo nepremičnino, ne bi delala škoda. Bistveno za priposestvovanje stvarne služnosti je dejansko izvrševanje služnosti v vsebini, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju v zakonsko določeni priposestvovalni dobi.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja dokazne ocene in dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotek pritožbenega sodišča in je v dokazni oceni upoštevalo izpovedbe vseh zaslišanih prič ter jih tudi dokazno ocenilo. Zato so neutemeljene ponovljene pritožbene navedbe, da se sodišče do izpovedb v pritožbi naštetih prič ni opredelilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva. Ne temelji le na izpovedih neposredno zaslišanih prič in strank, ampak tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov, tudi listinskih, ki jih izpostavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je dokaze vrednotilo tudi v medsebojni povezavi in v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. V dokazni oceni je upoštevalo tudi izpoved priče Č. Č., pri čemer ni zagrešilo očitane postopkovne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre v razlogih sodbe za vrednotenje njegove izpovedbe, poleg tega pa izpovedba te priče tudi ni edini dokaz, na podlagi katerega temeljijo dokazni zaključki sodišča prve stopnje o pravno odločilnih dejstvih.

11.Sodišče prve stopnje je o povrnitvi stroškov postopka tokrat odločilo drugače kot prvič. Uspeh tožeče stranke je ocenilo z 80 %, tožene stranke pa 20 %, pri čemer je upoštevalo tudi, da je tožeča stranka v tožbi uveljavljeni zahtevek (kasneje primarni zahtevek) na izstavitev listine umaknila. Ob pritožbenih navedbah pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je stroškovno odločitev razveljavilo iz dveh razlogov. Najprej na uspešno pritožbo tožene stranke kot posledico razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje glede glavne stvari, saj je odločitev o povrnitvi stroškov postopka po 154. členu ZPP vedno odvisna od odločitve o zahtevku o glavni stvari, ugodilo pa je tudi pritožbi tožeče stranke, ki je izpodbijala le stroškovno odločitev, ker je bila ta obremenjena s postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razveljavitev stroškovne odločitve po sklepu pritožbenega sodišča v celoti pa pomeni, da noben del stroškovne odločitve ni postal pravnomočen in je torej sodišče prve stopnje o stroških postopka in povrnitvi le-teh lahko odločilo drugače, tudi glede uspeha pravdnih strank v postopku. Zato pritožba nima prav, da je bilo sodišče prve stopnje vezano na v prvi sodbi ocenjen 50 % uspeh strank v postopku. Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotke pritožbenega sodišča in obrazložilo vse priznane potrebne stroške obeh pravdnih strank v skladu s 155. členom ZPP, ki jih pritožba konkretizirano ne izpodbija. Navedlo je tudi sprejemljive razloge za ocenjeni deljeni uspeh strank v postopku, namreč, da je tožeča stranka z obema zahtevkoma zasledovala isti cilj, česar pritožba ne izpodbija. Stroške izvedenca psihiatrične stroke je pravilno upoštevalo kot potrebne stroške postopka na strani tožene stranke. Vendar ta izvedenec ni bil določen le v zvezi z navedbami tožene stranke, s katerimi je nasprotovala primarnemu zahtevku (zahtevku na izstavitev listine), ampak, kot je razvidno iz spisovnega gradiva, tudi zaradi vzpostavljenega dvoma v toženkino poslovno oziroma procesno sposobnost, pri čemer je bil toženki tekom postopka tudi postavljen skrbnik za posebni primer. Ti izvedenski stroški torej niso nastali izključno v zvezi z zahtevkom, ki ga je tožeča stranka tekom pravde umaknila, kot neutemeljeno izpostavlja pritožba.

12.Tako se pritožba tožene stranke po obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Očitanih postopkovnih kršitev po 12., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni storilo, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora svoje priglašene pritožbene stroške na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP kriti sama. Na podlagi istih zakonskih določb pa mora tožeči stranki povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo. Te predstavljajo pravilno priglašeni odvetniški stroški za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 22/1 veljavne OT), materialni stroški 7,5 točk (člen 11/3 OT), vse povečano za 10 % za zastopanje dveh strank (člen 7/1 OT) v višini 38,25 točke, kar skupaj predstavlja 420,75 točke, ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 252,45 EUR, skupaj s priznanim 22 % DDV pa 307,99 EUR. To je tudi znesek potrebnih stroškov odgovora na pritožbo, ki jih mora tožena stranka v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

-------------------------------

1Primerjaj 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

2Glej 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.

3Glej: 3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).

4Drugi odstavek 44. člena SPZ določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo.

5Glej: 5. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1 in 215. člen SPZ.

616. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.

7Pri pravem priposestvovanju še dobra vera priposestvovalca, pri nepravem priposestvovanju pa dejstvo, da način izvrševanja služnosti ni nepošten (217. člen SPZ).

8Točke 13, 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe.

913. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.

10Glej sklep o določitvi izvedenca sodišča prve stopnje z dne 6. 4. 2018 v spisu.

11Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, 13. 12. 2006.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 217, 218 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-12

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.