Jedro

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v času odrejenega čakanja na domu izdelal listino, ki je videti kot soglasje z oznakami občine, s katero je določeni družbi dovolil sečnjo oziroma podiranje dreves na parcelah v lasti in solasti tožene stranke. Tožniku v odrejenem času čakanja na delo nadrejene osebe niso dale nobenih navodil za izdajanje upravnih odločb iz njegove pristojnosti. Poleg tega je tožnik je na listini uporabil skeniran lastnoročni podpis takratnega direktorja občinske uprave, s čimer naj bi ga ponaredil. Sodišče prve stopnje je nepravilno presodilo, da so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po prvem in tretjem odstavku 257. člena KZ-1, saj je subjektivni znak kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 direktni naklep, v obravnavani zadevi pa pri tožniku do sedaj še ni bil ugotovljen. Sodišče se ni opredelilo do vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena KZ-1, ne do tožnikovih navedb, da sebi ali komu drugemu ni pridobil kakšne nepremoženjske ali premoženjske koristi ali prizadejal škode. Poleg tega je preuranjen zaključek sodišča, da tožnik ni imel soglasja direktorja za splošno (generalno) uporabo njegovega skeniranega podpisa v času njegove odsotnosti in je zato preuranjeno zaključilo, da ima kršitev, ki se očita tožniku, vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedi prič, ki sta izpovedali, da so pri toženi stranki uporabljali skenirane podpise. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sprememba tožbe, podana v pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2014, dopusti in zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2014 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 6. 6. 2014, temveč še traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 2. 2008, ter mu za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, ga prijaviti v socialno zavarovanje ter mu obračunati bruto plačo, od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, v mesečnem bruto znesku 1.615,33 EUR in mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plač do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri utemeljitvi sodbe, da je tožnik izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic, v veliki meri prikrojilo dejansko stanje s trditvami, ki so protispisne in v nasprotju z izvedenimi dokazi in celo s trditvami in očitki, ki za tožnika predstavljajo popolno novost. S tem je bila tožniku kršena ustavna pravica do obrambe, istočasno pa tudi kršeno načelo kontradiktornosti. Tako je sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve obrazložilo svoje pojmovanje kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, pri tem pa je povsem prezrlo, da bi moralo sodišče prve stopnje vsak posamezni znak kaznivega dejanja tudi utemeljiti in dokazati. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da je tožnik kot uradna oseba s svojim ravnanjem prekoračil svoja pooblastila in prestopil meje svojih pravic, ko je nepooblaščeno na soglasje dal skeniran podpis direktorja in s tem tretji osebi omogočil pridobitev posla in da to predstavlja elemente kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa in arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1, ne zadošča. Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ-1 stori, kdor v poslovne listine, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ali so namenjena za odločitev v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke in ne napiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi kako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino. Kot je tožena stranka sama trdila tekom postopka, tožniku ni očitala vsebine spornega soglasja, temveč ponareditev podpisa. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da ni verjelo tožniku, da je bila uporaba skeniranega podpisa direktorja v času njegove odsotnosti popolnoma običajna in utemeljena, ker je nelogično, neobičajno, neverjetno in neživljenjsko, da bi direktor svojim podrejenim kar počez prepustil uporabo svojega skeniranega podpisa v času svoje odsotnosti in dopuščal, da ga le-ti neomejeno in samovoljno uporabljajo. Sodišče prve stopnje je sledilo navajanjem tožene stranke, da tožnik ni imel soglasja direktorja za splošno (generalno) uporabo njegovega skeniranega podpisa v času njegove odsotnosti. Navedeni zaključek sodišča pa je povsem pavšalen. Direktor A.A. je izpovedal, da je skeniran podpis dal tožniku na njegovo pobudo v letu 2010 zaradi večjega števila odločb o komunalnih taksah, ki so bile identične, potem pa je na to pozabil in se je spomnil šele, ko je videl sporno soglasje s svojim skeniranim podpisom. Navedeno kaže na to, da očitno direktor ni dal tožniku jasnih navodil, v katerih primerih lahko tožnik uporabi skeniran podpis. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi priče B.B. in C.C., ki sta prav tako izpovedali, da je bila uporaba skeniranih podpisov pri toženi stranki razširjena. Priča A.A. sploh ni tako prepričljivo izpovedal, kot izhaja iz obrazložitve sodbe. A.A. je izpovedal, da je bila po žledu škoda ogromna in zatorej situacija malo drugačna, zaradi česar so se pogovarjali o tem, da bi za tovrstno sečnjo objavili javni razpis. Prav tako je izpovedal, da ne ve, ali je tožnik o tem, da bi naj občina šla v zbiranje izvajalca za sečnjo v vseh gozdovih hkrati, kaj vedel. Ker tega projekta ni vodil on, je vsekakor vprašljivo, ali je tožnik to vedel. Zato bi sodišče ob pravilni presoji izvedenih dokazov moralo šteti, da sta verodostojni in resnični izjavi tožnika in D.D.. Sodišče pa je svojo trditev o tožnikovem ogledu gozda utemeljevalo z izpovedjo tako nezanesljive priče kot se je pokazal gozdar E.E., ki je izpovedal, da se teh dogodkov spominja precej medlo, da so bili urniki teh dni tako natrpani, da se tudi ne more vsega spomniti. Sodišče je tudi zelo poenostavljeno prikazalo stanje glede uporabe skeniranih podpisov. Iz izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da je bila takšna praksa pri toženi stranki povsem običajna. Tudi v realnem življenju je puščanje bianco podpisanih listov oziroma skeniranih podpisov zelo pogosto in običajno, zato sodišče močno pretirava s trditvijo, da je popolnoma nelogično, neobičajno, neverjetno in neživljenjsko, da bi se skeniran podpis uporabljal na način, kot v konkretnem primeru. Pričevanja prič F.F., G.G. in A.A. kažejo na to, da je bila praksa uporabe skeniranih podpisov precej pogosta. Sicer pa sodišče ni upoštevalo, da je delodajalec sprejel kar dve nezakoniti (kasneje v pritožbenem postopku razveljavljeni) odločitvi o suspenzu. Dejstvo, da je delodajalec najprej poskušal tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi domnevno ponarejenega spričevala, kaže na to, da se je delodajalec trudil tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Potem, ko mu vsi nezakoniti postopki niso uspeli, pa se je oprl na domnevno kaznivo dejanje z lažnimi očitki, ki jih tudi izpodbijana sodba ne potrjuje oziroma celo prepričljivo dokazuje, da so neutemeljeni, pa tudi če bi dejansko tožnikovo ravnanje imelo znake kaznivega dejanja, je glede na težo storitve povsem jasno, da je kaznivo dejanje lahko le majhnega pomena, zato sodišče ne bi smelo ugotoviti, da je bilo zaupanje tožene stranke porušeno. Celoten dokazni postopek, predvsem pa izvedeni dokazi, kažejo na to, da je tožnikov zahtevek povsem utemeljen. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, na podlagi izpovedbe priče D.D., da je družba H. d.o.o. dejansko pričela izvrševati posel. Dodatna obrazložitev sodišča ni potrebna, saj je življenjsko logično, da tisti, ki dela izvrši, od naročnika terja tudi plačilo. Skratka, nobenega dvoma ni, da bi toženi stranki lahko nastala škoda. Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo naklepa, ki je edina oblika krivde, s katero je mogoče storiti kaznivo dejanje, ki se očita tožniku. Sodišče prve stopnje je prepričljivo navedlo, da je tožnik vedel, da za uporabo skeniranega podpisa tedanjega direktorja občinske uprave A.A. nima dovoljenja, a ga je na listini kljub temu uporabil, kar kaže na to, da je ravnal z direktnim naklepom. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeni očitek tožnika o kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vendar je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja (prva alineja prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). V izredni odpovedi je tožena stranka zapisala, da tožniku odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z vsemi pripadajočimi aneksi, ker je kršil določbe 93. in 94. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/2007 s spremembami), s tem ko je v času od 17. 2. 2014 in 19. 3. 2014, mimo vednosti in soglasja nadrejenih oseb, izdal oziroma izdelal listino, ki je videti kot soglasje (odločba) z oznakami Občine I. z dne 17. 2. 2014, ta kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je tožnika s sklepom št. ... z dne 17. 2. 2014 napotila na čakanje na delo. Sklep je bil še istega dne ob 8.30 uri vročen tožniku in od tedaj dalje javni uslužbenec ni imel več pravice opravljati delo po pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zapisala, da je dne 19. 3. 2014 opazila nepooblaščeno izvajanje sečnje v svojih gozdovih in izvedela, da je tožnik, v času odrejenega mu čakanja na domu, izdelal listino, ki je videti kot soglasje z oznakami občine, z datumom 17. 2. 2014. S to listino je tožnik družbi H. d.o.o., na osnovi generalne odločbe Zavoda J. dovolil sečnjo oziroma podiranje dreves na parcelah v lasti in solasti tožene stranke. Generalno odločbo o izvedbi saniranja sečnje gozdov je Zavod J. izdal dne 24. 2. 2014. Tožniku v odrejenem času čakanja na delo nadrejene osebe niso dale nobenih navodil za izdajanje upravnih odločb iz njegove pristojnosti. Tožnik je na listini uporabil skeniran lastnoročni podpis takratnega direktorja občinske uprave A.A., s čemer ga je ponaredil. Družba H. d.o.o. je na podlagi tega dokumenta začela izvajati sanacijo gozda in je pri tem domnevno odtujila neznano količino lesa. Te kršitve pa so imele vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008) ter zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1. 7. V prvem odstavku 257. člena KZ-1 je določeno, da kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti. Po tretjem odstavku 257. členu KZ-1 pa stori navedeno kaznivo dejanje uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali pristopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik kot uradna oseba s svojim ravnanjem prekoračil svoja pooblastila in prestopil meje svojih pravic, ko je nepooblaščeno dal na soglasje z dne 17. 2. 2014 skeniran podpis direktorja, zato da je tretji osebi omogočil pridobitev posla in s tem eventualno tudi protipravne premoženjske koristi, pri čemer za izpolnitev znakov kaznivega dejanja ni potrebno, da bi do koristi oziroma škode dejansko prišlo. Navedeni zaključek sodišča prve stopnje pa je napačen. Sodišče prve stopnje je nepravilno presodilo, da so dejansko izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po prvem in tretjem odstavku 257. člena KZ-1, saj je subjektivni znak kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 direktni naklep, v obravnavani zadevi pa pri tožniku do sedaj še ni bil ugotovljen. Iz besedila tretjega odstavka 257. člena KZ-1: „z namenom, da bi sebi ali komu tretjemu pridobil kakšno nepremoženjsko korist …“ jasno izhaja, da je dejanje mogoče storiti le z direktnim naklepom. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo. Storilec izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic, ali ne opravi uradne dolžnosti zato, da pridobi protipravno premoženjsko korist. Kot je Vrhovno sodišče RS že navedlo v odločbah opr. št. VIII Ips 26/2015 z dne 8. 4. 2015, VIII Ips 154/2013 z dne 25. 11. 2013 in VIII Ips 16/2011 z dne 17. 4. 2012 ter VIII Ips 199/2015 z dne 27. 10. 2015, delodajalcu ni treba „kazenskopravno pravilno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb Kazenskega zakonika“, mora pa kršitve navesti oziroma opredeliti tako, da bo mogoča presoja o tem, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja. Okvir materialno pravne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov in obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi.

8. Tožnik utemeljeno navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena KZ-1 in da se ni opredelilo do njegovih navedb, da sebi ali komu drugemu ni pridobil kakšne nepremoženjske ali premoženjske koristi ali prizadejal škode. Ta znak (direktni naklep) bi bil podan, če bi sodišče ugotovilo, da je tožnik kršil delovne obveznosti zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšno nepremoženjsko ali premoženjsko korist ali da bi komu prizadel škodo ali da bi nezakonito povečal lastno premoženje v večji vrednosti. Navedenega pa sodišče sploh ni ugotavljalo.

9. Tožena stranka je tožniku tudi očitala, da ima očitana kršitev delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. V prvem odstavku 259. člena KZ-1 je določeno, da ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva, stori uradna oseba, ki v uradno listino, knjigo ali spis vpiše lažne podatke, ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom ali pečatom potrdi uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino ali s svojim podpisom oziroma pečatom omogoči sestavo uradne listine, knjige ali spisa z lažno vsebino.

10. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da tožniku nikoli ni očitala vsebine spornega soglasja, temveč le ponareditev podpisa. Uporabo skeniranega podpisa tedanjega direktorja občinske uprave A.A. na listini „soglasje“ z oznakami Občine I. z dne 17. 2. 2014, ki jo je izdelal tožnik, je tožena stranka okvalificirala kot kršitev pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja „ponareditve“ ali uničenja uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Tožnik je izpovedal, da je dne 17. 2. 2014 prišel v službo ob 6.45, kot izhaja iz izpisa prihodov (B11), ker je vedno zgodaj prihajal v službo. Pred 8. uro mu je D.D. oddal ponudbo, drugo ponudbo je stranka poslala po elektronski pošti, tretje ponudbe pa ni prejel. Ker je bila ponudba D.D. oziroma H. d.o.o. najugodnejša, je takoj pripravil soglasje in poklical tajnico direktorja, če je direktor že v službi in ko mu je povedala, da direktorja še ni v službi in ne ve, kdaj bo prišel, je tožnik na soglasje odtisnil direktorjev skeniran podpis in soglasje izročil D.D.. Med strankama v postopku listina „soglasje z dne 17. 2. 2014“ po vsebini ni bila sporna, sporna je bila le uporaba skeniranega podpisa direktorja A.A..

11. Tožnik se v pritožbi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki ni verjelo tožniku, da je bila uporaba skeniranega podpisa direktorja v času njegove odsotnosti običajna in utemeljena, ker je nelogično, neobičajno, neverjetno in neživljenjsko, da bi direktor svojim podrejenim kar počez prepustil uporabo svojega skeniranega podpisa v času svoje odsotnosti in dopuščal, da ga le ti neomejeno in samovoljno uporabljajo. Zaključek sodišča, da je sledilo prepričljivim, logičnim in dokazno podprtim navajanjem tožene stranke, da tožnik ni imel soglasja direktorja za splošno (generalno) uporabo njegovega skeniranega podpisa v času njegove odsotnosti, je preuranjen. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izpoved direktorja A.A., ki je izpovedal, da je tožniku skeniran podpis dal na njegovo pobudo v letu 2010 zaradi večjega števila odločb o komunalnih taksah in da je potem pozabil na skeniran podpis ter se je nanj spomnil šele, ko je videl sporno soglasje s svojim skeniranim podpisom. Na podlagi navedenega pričanja pa je sodišče preuranjeno zaključilo, da ima kršitev, ki se očita tožniku, vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ-1. 12. Pravilno opozarja tožnik v pritožbi, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi B.B. in C.C., ki sta izpovedali, da so pri toženi stranki uporabljali skenirane podpise. Sodišče prve stopnje je zaključek, da tožniku ni verjelo, ker je popolnoma nelogično, neobičajno, neverjetno in neživljenjsko, da bi direktor svojim podrejenim kar počez prepustil faksimile svojega podpisa za čas svoje odsotnosti in dopuščal, da ga le-ti neomejeno in samovoljno uporabljajo, je brez trditvene podlage tožene stranke. Sodišče prve stopnje se bo glede uporabe skeniranega podpisa direktorja moralo opredeliti tudi do ravnanja direktorja, ki je izročil skeniran podpis tožniku in morda še kateremu od drugih delavcev, glede na izpoved C.C., da so bili v uporabi pri toženi stranki skenirani podpisi direktorja A.A. in župana. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, ali je direktor A.A. ravnal skrbno v zvezi s podajo skeniranega podpisa in ali je dal jasna navodila, v katerih primerih in koliko časa je sploh možno njegov skeniran podpis uporabljati. V kolikor ni bilo jasnih navodil glede uporabe in časovnega trajanja uporabe skeniranega podpisa, tožniku ni mogoče pripisati hujše kršitve delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja po 259. členu KZ-1. 13. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožnika in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek in zlasti ugotoviti dejstva, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi svoje odločbe. Po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, torej podana v skladu z določbami ZDR-1. 14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).