Jedro

Izvršljiv notarski zapis ima enak učinek kot pravnomočna sodba ali sodna poravnava. Kot v poravnavi tudi v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa ne more biti dvoma o obstoju terjatve. Terjatev z notarskim zapisom, ki je izvršilni naslov, dobi novo pravno naravo. Vprašanje o iztožljivosti enako, kot pri poravnavi, ne more biti več aktualno. Ker ima torej izvršljiv notarski zapis enak učinek kot pravnomočna sodba ali sodna poravnava, gre dejansko za že razsojeno stvar, zato je bilo napadeno sodbo razveljaviti, tožbo pa zavreči.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (tč. I. in II. izreka sodbe) razveljavi tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 10359/2011 z dne 31. 1. 2011 razveljavi še v 1. in 3. točki izreka in se tožba zavrže. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (III. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 10359/2011 z dne 31. 1. 2011 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. izreka sodbe). Sklep o izvršbi je v I. točki izreka razveljavilo za znesek 22.400,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 26.085,34 EUR za obdobje od 25. 11. 2004 do 27. 1. 2011 ter postopek v tem delu ustavilo (točka II. izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki plača 2.997,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do notarskega zapisa, ki ga je predložila k dopolnitvi tožbe in se nanj izrecno sklicevala. Terjatve ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom zastarajo v 10-letnem zastaralnem roku. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 75/2006. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo vrne v ponovno obravnavanje prvostopnemu sodišču. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sklep in sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tožene stranke za odgovor na pritožbo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka je dne 27. 1. 2011 vložila predlog za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine. Kot tako listino je označila terjatev iz naslova kreditne pogodbe z dne 21. 6. 2002. Tožena stranka je kot prvo ugovarjala zastaranje terjatve, ker je od dne 9. 11. 2004 (tedaj je upnik odstopil od pogodbe), ko je imel upnik možnost vložiti tožbo, do vložitve predloga za izvršbo, že potekel splošni 5-letni zastaralni rok (346. člen OZ). Prvo sodišče je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da je terjatev zastarana.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta 28. 6. 2002 pri notarju M. K. pod opr. št. SV 1539/02 v obliki notarskega zapisa sklenili sporazum o zavarovanju denarne terjatve, katerega sestavni del je tudi kreditna pogodba z dne 21. 6. 2002. Stranki sta sporazumu izrecno priznali lastnost izvršilnega naslova (4. člen ZN). Tožena stranka kredita ni vračala, zato je tožeča stranka od pogodbe odstopila. Terjatev toženke je zato v celoti zapadla v plačilo, notarski zapis pa je postal glede obveznosti toženke, neposredno izvršljiv (točka 6. sporazuma). Izvršljiv notarski zapis ima enak učinek kot pravnomočna sodba ali sodna poravnava. Kot v poravnavi tudi v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa ne more biti dvoma o obstoju terjatve. Terjatev z notarskim zapisom, ki je izvršilni naslov, dobi novo pravno naravo. Vprašanje o iztožljivosti enako, kot pri poravnavi, ne more biti več aktualno. Ker ima torej izvršljiv notarski zapis enak učinek kot pravnomočna sodba ali sodna poravnava, gre dejansko za že razsojeno stvar, zato je bilo napadeno sodbo razveljaviti, tožbo pa zavreči. V posledici sprejete odločitve je bilo razveljaviti tudi sklep o izvršbi v točki 1. in 3. in predlog za izvršbo zavrniti.

6. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka stroškov ni priglasila, odgovor na pritožbo, ki ga je dala tožena stranka pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, bil je nepotreben.