Jedro

Družbenike, ki odgovarjajo za dolgove družbe, izbrisane iz sodnega registra na podlagi ZFPPod, veže pravnomočna sodba, ki se glasi na to družbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v "ponovno sojenje." Pritožnik navaja, da se načeloma strinja z navedbami v obrazložitvi sklepa, vendar pa meni, da je treba upoštevati, da gre kljub vsemu za dva različna pravdna subjekta na pasivni strani in je zato treba izdati novo sodbo, ki se bo glasila na novo pravdno stranko. Pritožnik svoje stališče utemeljuje z namenom pravil Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Namen tega zakona je po pritožnikovem stališču "finančna nedisciplina gospodarskih družb, opuščanje družb z dolgovi brez pravih sankcij, neizterljivi dolgovi, posledično pa zaradi preobremenjenosti organov zastoji in zopet posledično s časom popolna nezmožnost poplačila upnika. Vse navedeno pa je povezano s potekom časa in določenimi zastaralnimi roki." Nadalje navaja, da je zoper pravno osebo že potekal izvršilni postopek. Ta ni bil uspešen, kljub izdanemu sklepu o izvršbi. Njegova izvršljivost pa bi zaradi poteka časa lahko zastarala zaradi različnih ovir (npr. iskanje dolžnika kot fizične osebe, njegovega bančnega računa...). Vse navedeno po pritožnikovem mnenju vodi k zaključku, da je treba upniku omogočiti, da bo pridobil novo sodno odločbo zoper fizične osebe. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in sprejema razloge izpodbijanega sklepa, da gre v obravnavani zadevi za odločanje o tožbenem zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. Sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna (319/1. člen ZPP). Sodišče pa mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (2. odstavek istega člena). V prvem odstavku zakon govori o takoimenovani formalni pravnomočnosti ali neizpodbojnosti. V drugem odstavku pa je govor o materialni pravnomočnosti. Ta se nanaša na vsebino odločbe, kar pomeni, da pravice in dolžnosti, ki so določene z izrekom odločbe, vežejo stranke. Negativna funkcija materialne pravnomočnosti se izraža v pravilu ne bis in idem. Stranke ne smejo ponovno uveljavljati, kar je pravnomočno priznano in izpodbijati, kar je pravnomočno zavrnjeno (tako tudi Juhart, ZPP s pojasnili). V zvezi s tem se nujno zastavi vprašanje, kdaj gre za isti zahtevek in iste stranke. Pritožnik meni, da ne gre za pravnomočno razsojeno zadevo, ker na pasivni strani ne nastopata isti stranki. To njegovo stališče pa je napačno. Staro pravilo "Res iudicata facit ius inter partes" pove, da se tiče pravnomočnost le tistih oseb, ki so bile stranke v pravdi. Pravilo ima korenine še v rimskopravni litiskontestaciji, ko sta se stranki podvrgli sodniku in je kasnejša moč njegove odločbe temeljila prav v tem dogovoru. Ker tretji takšnega dogovora niso sklenili, jih tudi odločba ni mogla vezati (glej tudi Triva: GraĐansko parnično procesno pravo). Razlog, da tudi v današnjem pravdnem postopku sodba praviloma veže zgolj stranke postopka in sodišče, je predvsem v tem, ker tretji niso sodelovali in niso imeli niti možnosti vplivati na tek postopka. Vendar pa od pravila, da velja sodba le za pravdne stranke, velja nekaj izjem kot npr. za univerzalne ali singularne naslednike pravdnih strank, potencialne enotne sospornike ter tiste, na katere se po izrecni zakonski določbi ali pa po naravi samega pravnega razmerja razteza učinek pravnomočnosti, podoben učinek pa ima tudi t.i. intervencijski efekt. V obravnavani zadevi gre za enega izmed takšnih primerov. Podan je namreč položaj, ko so družbeniki pravni nasledniki izbrisane družbe že po samem zakonu. Takšna procesna situacija pa je npr. analogna primeru, ko dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove. Tako kot se učinek pravnomočnosti odločbe, katere stranka je zapustnik, nedvomno razteza tudi na dediče, prav tako se glede na fikcijo iz 4. odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetih - ZFPPod učinek pravnomočnosti odločbe zoper družbo R. d.o.o. razteza na družbenike. Razlog je v tem, ker pravni naslednik vstopi v pravni položaj prednika in torej tudi v pravno razmerje, glede katerega obstaja pravnomočna odločba. Pritožbeno izpodbijanje sklepa sodišča prve stopnje, češ da ne gre za iste stranke na pasivni strani, je zato neutemeljeno. Glede ostalih pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče odgovarja, da določbe ZFPPod res ščitijo pravni položaj upnika, zato ni nikakršnega utemeljenega razloga, da bi sodišče pravila le-tega mimo vsake jezikovne razlage interpretiralo tako, da bi ta predstavljala specialni način pretrganja ali zadržanja zastaranja, kot nakazuje pritožnik. Iz navedenioh razlogov je pritožba neutemljena. Ker niso podani niti razlogi, na katee je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišč izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).