Jedro

Tožnik kot član sveta delavcev glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni užival posebnega varstva pred odpovedjo, saj ni ravnal v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

V zakonu ni določeno, da mora biti delavcu med prejemom pisne obdolžitve in zagovorom zagotovljen določen minimalen čas za pripravo na obrambo. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala po tem, ko je tožniku glede očitane kršitve (odklonitev dela v zvezi z usposobitvijo knjigomata, neopravičeni izostanek z dela, opustitev vodenja evidence o opravljenem delu) določila petdnevni rok za pripravo na zagovor, je zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 27.1.2005 nezakonita ter da mu delovno razmerje za nedoločen čas ni prenehalo in še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 28.1.2005 dalje plačati plačo, kot če bi delal, ga prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter plačati davke in prispevke od bruto zneska plače, ki bi jo prejemal ter mu povrniti stroške postopka. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Navaja, da je napačen zaključek, da niso podane postopkovne kršitve v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, preden se je iztekel 8-dnevni rok po določilu 84. člena ZDR. Napačno je stališče, da ne gre za posebno varstvo tožnika kot člana sveta zavoda po 113. členu ZDR. Opravljal je delo telefonista – vratarja pri info pultu in ne dela računalniškega operaterja. Glede roka za podajo zagovora navaja, da je bila priprava na zagovor (v bistvu 4 dni od vabila) okrnjena, kar ob daljšem roku zagotovo ne bi bila. Dokazno breme, kdaj je bila vročitev opravljena, je na strani tožene stranke. Tožnik je prejel odpoved 16.2.2005. Tožena stranka ni dokazala, da je bila v pošiljki, ki jo je poslal odvetnik S.K. na naslov pooblaščenke tožnika z dne 28.1.2005, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče potrjuje, ko zapiše, da je pooblaščenka dejala, da je bila pošiljka prazna, saj iz zapisnika izhaja, da v pošiljki ni bilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tej pošiljki je bil pisni predlog tožniku (nepodpisan) za sporazumno prekinitev in plačilom odškodnine. Pooblaščenka tožnika je prejela odpoved 16.2.2005. Tožena stranka ni dokazala, da je vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku pred 16.2.2005, kar pomeni, da jo je izdala prepozno. Sodišče ni obrazložilo, zakaj bi tožena stranka še enkrat pošiljala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z delovno knjižico. Navaja, da pisna obdolžitev ni skladna z zakonom in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni skladna s pisno obdolžitvijo, sodišče pa meni, da s tem ni podana kršitev določb ZDR. Razlogi iz pisne obdolžitve so prej disciplinske narave po 174. členu ZDR oziroma razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ni kršil, ker je ni imel. Napačen je zaključek sodišča, da je naklepoma odklonil dela v zvezi z usposobitvijo knjigomata. Delo mu ni bilo dano in jasno odrejeno. Trditev direktorja, da je prejel pisno odredbo, ne drži, direktor je hotel le skonstruirati situacijo, da ga odpusti. Direktor tožene stranke ni dajal jasnih in odločnih odredb, zato je to zahteval pisno. Zaključek sodišča prve stopnje glede neopravičenih izostankov je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Priča O.Z. je jasno povedala, da je vlogo izročila direktorju, zato ni razumljivo od kod sodišču ugotovitev, da je priča izjavila, da je direktorju ni predložila, ker ni bila podpisana s strani nadrejenega vodje. Priča je jasno povedala, da delavec ne prejme potrjene vloge za dopust, temveč se je dolžan pozanimati, če je dopust odobren. Priča ni znala pojasniti, zakaj je tožniku beležila dopust, če mu ta ni bil odobren. Glede kršitve opustitve vodenja evidence o opravljenem delu navaja, da ga direktor ni nikoli zadolžil, da naj vodi dnevnik in da naj ga kadarkoli da na vpogled. Ni mu odredil vodenje evidence o opravljenem delu, temveč plan dela. To nima podlage v 32. členu ZDR. Tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne navaja, pojasni in obrazloži druge predpostavke za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Te predpostavke se ne more nadomestiti v sodnem postopku. Sodišče bi moralo ugotoviti, da te druge predpostavke ni obravnavala. Predsednici senata in senatu očita pristranskost in v primeru razveljavitve predlaga, da se obravnava opravi pred drugim senatom. Sodišču prve stopnje očita, da listinskih dokazov na obravnavi 8.6.2005, ki se je začela znova, ni prebralo, niti ni v soglasju s strankami štelo za prebrano. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 – 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi s pritožbenim očitkom o bistvenih kršitvah določb postopka iz 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo napačno, ko je na naroku za glavno obravnavo dne 8.6.2005 sprejelo sklep, da se „listine vpogledajo in prečitajo“, dejansko pa jih ni prebralo, niti jih ni v soglasju s strankami štelo za prebrano. Vendar navedena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 42/2002). Tožniku je očitala storitev hujših kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma ali iz hude malomarnosti. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita le tedaj, če so izpolnjeni pogoji iz 82. člena ZDR/02 (utemeljen razlog za odpoved), iz 1. odstavka 110. člena ZDR/02 (možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka) in 111. člena ZDR/02 (razlogi za izredno odpoved).

Poleg tega morajo biti izpolnjene druge zahteve, ki so namenjene varstvu pravic delavca: vročitev pisne obdolžitve in omogočen zagovor delavca (2. odstavek 83. člena ZDR/02), obvestilo sindikatu, katerega član je delavec ob uvedbi postopka – če delavec tako zahteva (1. odstavek 84. člena ZDR/02), pisna oblika izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (86. člen ZDR/02) in spoštovanje subjektivnega oziroma objektivnega roka, v katerem je mogoče podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. odstavek 110. člena ZDR/02).

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih kršitev postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je tožena stranka izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, preden je potekel 8-dnevni rok iz 2. odstavka 84. člena ZDR/02. Tožena stranka sicer ni počakala na mnenje sindikata, vendar mnenje, ki ga v skladu s citiranim členom poda sindikat delodajalca ne zavezuje in na potek odpovedi nima neposrednega vpliva.

Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 113. člena ZDR/02, ker naj bi kot član sveta zavoda užival posebno varstvo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da posebno pravno varstvo pred odpovedjo uživa član sveta le v primeru, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je šteti razumen rok za pripravo za zagovor rok 15 dni. Temeljna predpostavka za zagotovitev pravice do primernega časa in možnosti za pripravo zagovora je, da je delavec seznanjen, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu očitajo, kar pomeni, da mora biti seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo. Zakon o delovnih razmerjih nima podrobnih določil niti glede časa, niti glede kraja zagovora. Zakon torej ne določa, da bi moral biti delavcu zagotovljen določen – niti minimalen – čas za pripravo obrambe. To pa pomeni, da 2. odstavek 83. člena v zvezi s 1. odstavkom 177. člena ZDR/02 ne določa formalne oblike delavčevega zagovora. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da je 5-dnevni rok za pripravo na zagovor glede na vsebino kršitev zadosten, pravilno.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pooblaščenka tožnika prejela dne 31.1.2005, sam tožnik pa 14.2.2005. Pritožbene navedbe v zvezi z vsebino pošiljke, ki jo je prejela pooblaščenka tožnika dne 31.1.2005 so pritožbena novota, ki jo pritožbeno sodišče glede na določbo 337. člena ZPP ne more upoštevati, če pritožnik ni zadostil pogojem iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Tožena stranka je sprejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi 27.1.2005, pooblaščenec tožene stranke jo je poslal tožniku in njegovi pooblaščenki dne 28.1.2005. Kot izhaja iz listin v spisu (priloga B16), tožnik ni sprejel pošiljke, temveč njegova svakinja dne 2.2.2005, pooblaščenka pa je pošiljko sprejela 31.1.2005. Ni bistveno, da je tožena stranka tožniku ponovno poslala odpoved pogodbe o zaposlitvi skupaj z delovno knjižico, saj v primeru, kadar ima stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v zakonu drugače določeno (137. člen ZPP). Ker je v času odpovedi tožnik imel pooblaščenko, je bila vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljena pravilno.

Ob presoji ali so podani vsebinski razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot jih je navedla tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR/02. Po tej določbi se delavcu izredno odpove pogodba o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto računalniški operater. Tožniku se očita kršitev delovnih obveznosti, in sicer, da je neopravičeno izostal z dela od 3.1.2005 do 7.1.2005, da je odklonil delo v zvezi z usposobitvijo knjigomata ter da je opustil vodenje evidence o opravljanju dela.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene obveznosti. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da tožnik ni kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ker je ni imel. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo z dne 29.9.2000, po kateri je bil tožnik razporejen na delovno mesto računalniški operater in za katero je dobival tudi naloge. Kakšne so bile njegove naloge v okviru delovnega mesta, pa izhaja iz opisa del in nalog za navedeno delovno mesto.

Pritožbene navedbe v zvezi z odklonitvijo dela v zvezi z usposobitvijo knjigomata so neutemeljene. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je bil seznanjen z ustno odredbo, da mora opravljati delo v zvezi z usposobitvijo knjigomata. Naloga je sodila v okvir delovnega mesta računalniški operater, tožnik pa je delo odklonil, ker je menil, da ta dela ne sodijo v njegov delokrog. Kot izhaja iz izpovedi tožnika, kot tudi priče O.Z. in direktorja tožene stranke, je tožnik zahteval izdajo pisne odredbe, direktor je odredbo dne 27.12.2004 izdal, vendar je tožnik ni hotel prevzeti. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik naklepoma kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja pravilna.

Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožnik kršil delovne obveznosti, ker je z dela neopravičeno izostal od 3.1.2005 do 7.1.2005. Iz izvedenega dokaznega postopka je razvidno, kakšen je bil postopek odobritve za koriščenje letnega dopusta, ki ga je tožena stranka uvedla pred spornim dogodkom (približno dva meseca pred tem). Iz izpovedi prič izhaja, da mora delavec naprej pridobiti dovoljenje neposrednega vodje in ko le-ta prošnjo odobri, jo podpiše še direktor. Tožnik je brez odobritve neposrednega vodje oddal prošnjo v tajništvo, direktor prošnje ni podpisal, tožnik pa se tudi ni pozanimal, ali mu je bil dopust odobren ali ne, saj povratne informacije o odobritvi dopusta ni. Dejstvo, da je priča O.Z. tožniku beležila dopust v spornih dneh, ne pomeni, da mu je bil dopust dejansko odobren. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku mogoče očitati, da je iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti, pravilen. Delavec mora vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (31. člen ZDR/02).

Po določbi 32. člena ZDR/02 mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je opustil vodenje evidence o opravljenem delu za čas od 5.10.2004 do 17.1.2005 in je ni predložil direktorju na vpogled, ko je to dne 17.1.2005 zahteval. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da direktor tožene stranke tožniku ni naložil vodenje evidence o opravljenem delu, temveč plan dela. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz dopisa (priloga A10) nedvoumno izhaja, kaj je bilo tožniku naročeno, da si zapisuje v zvezek – to je evidenco opravljenega dela in ne plan dela. Ker tožnik ni spoštoval navodil, je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana kršitev delovne obveznosti, pravilen.

Glede na ugotovitev, da je tožnik naklepoma in iz huje malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, je tožena stranka imela pravico, da mu odpove pogodbo o zaposlitvi. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa mora biti ob z zakonom določenih razlogih izpolnjen tudi pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi ta pogoj. Ob takih kršitvah delovnih obveznosti, do katerih je tožnik nekritičen, od tožene stranke ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo delovno razmerje nadaljevala do izteka odpovednega roka. Zato je pritožbena navedba, da tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne obrazloži te predpostavke, neutemeljena. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ima povsem jasne razloge zakaj nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka ni mogoče. Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglasil pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam.