Jedro

Dejstvo je, da gre pri navedbi drugega odstavka 205. člena ZKP za pomoto, saj ni dvoma, da je preiskava že zaključena in da je državna tožilka podaljšanje pripora predlagala po vloženi obtožbi. Svoj predlog je v tej smeri tudi vsebinsko utemeljila, zaradi česar je imelo sodišče prve stopnje podlago, da je odločalo o njenem predlogu. Tudi kolikor zakonske podlage ne bi izrecno navedla, to ne predstavlja ovire, da sodišče o predlogu ne bi moglo odločati. Kadar je zakonska podlaga za določeno procesno dejanje podana že v samem zakonu, ni potrebno, da se ob vlogi strank le-ta izrecno navede.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženegase kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče je z izpodbijanim sklepom obdolženemu pripor iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo po vloženi obtožbi.

2. Zoper sklep se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožuje obdolženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžencu pripora ne podaljša ter mu pripor nemudoma odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je obdolžencu pripor podaljšalo po vloženi obtožbi, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Podan je utemeljen sum, da naj bi storil očitano mu kaznivo dejanje, kakor tudi okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi na prostosti pobegnil in se s tem izognil uspešni izvedbi kazenskega postopka. Glede na to, da je po oceni sodišča pripor neogibno potreben zaradi poteka kazenskega postopka in tudi sorazmeren obdolženčevi pravici do osebne svobode, je predlogu ugodilo. Ker je navedene ugotovitve v sklepu zelo podrobno in argumentirano obrazložilo, se sodišče druge stopnje z izpodbijano odločitvijo v celoti strinja.

5. Obdolženčev zagovor ne izpodbija obstoja pripornih razlogov, pač pa meni, da je bil pri podaljšanju pripora kršen postopek s strani državne tožilke. Ta je namreč ob vložitvi obtožbe predlagala, da sodišče obdolžencu pripor podaljša na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP, kar pa ne pride v poštev glede na to, da je preiskava že zaključena. Podlaga za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi je namreč podana v drugem odstavku 272. člena ZKP in sodišče ni imelo pravice, da bi samo spremenilo pravno podlago za podaljšanje pripora. Ker je to storilo, je prekršilo načelo enakopravnosti strank iz 16. člena ZKP. Ker torej podaljšanje pripora ni bilo podano na pravilni pravni podlagi, sodišče predlogu ne bi smelo ugoditi.

6. Na navedene pritožbene očitke je odgovorilo že sodišče prve stopnje in k temu, kar je obrazloženo v 10. točki sklepa, ni moč ničesar novega dodati. Dejstvo je, da gre pri navedbi drugega odstavka 205. člena ZKP za pomoto, saj ni dvoma, da je preiskava že zaključena in da je državna tožilka podaljšanje pripora predlagala po vloženi obtožbi. Svoj predlog je v tej smeri tudi vsebinsko utemeljila, zaradi česar je imelo sodišče prve stopnje podlago, da je odločalo o njenem predlogu. Tudi kolikor zakonske podlage ne bi izrecno navedla, to ne predstavlja ovire, da sodišče o predlogu ne bi moglo odločati. Kadar je zakonska podlaga za določeno procesno dejanje podana že v samem zakonu, ni potrebno, da se ob vlogi strank le-ta izrecno navede. Zgolj za primerjavo, tudi obdolženčev zagovornik se ob vložitvi predmetne pritožbe ni skliceval na določbo prvega odstavka 399. člena ZKP, ki določa pravico strank do pritožbe zoper sklepe, ki so izdani na prvi stopnji. Opustitev tega seveda ne pomeni, da do vložene pritožbe ni bil upravičen, ker mu to podlago, kot že rečeno, daje že zakon sam. Zato zatrjevana kršitev postopka ni podana.

7. Pritožnik tudi nima prav, ko navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu trajanje pripora po vloženi obtožbi ni časovno opredelilo. Tudi v tem primeru je časovna opredelitev podana v zakonu, konkretno v petem odstavku 207. člena ZKP s tem, da mora sodišče, po poteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu, ponovno odločati o obstoju pripornih razlogov in sprejeti ustrezno odločitev. Zato ob podaljšanju pripora po vloženi obtožbi v izreku ni treba navesti, da sme ta trajati dva meseca.

8. Ker torej glede na vse obrazloženo pritožba obdolženčevega zagovornika ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo,