Jedro

Tožnica tudi, če bi res z dolžnikom sklenila ustni dogovor o prenosu lastninske pravice na preostali polovici sporne nepremičnine, nikakor ne bi mogla uspeti z tožbo za nedopustnost izvršbe. Tožnica bi sicer s tako pogodbo pridobila obligacijsko pravico do izpolnitve pogodbe, vendar pa vse do izpolnitve pogodbe stvar ostaja v premoženju prodajalca in prodajalčeva sposobnost razpolaganja s to stvarjo ni omejena. Tožnica bi lahko uspela le, če bi bila na podlagi ustnega dogovora lastninska pravica nanjo prenešena tudi že z vknjižbo v zemljiško knjigo.

Obligacijska pravica lahko utemelji ugovor tretjega le v primeru, ko se izvršba vodi na stvar, ki ne spada v premoženje dolžnika, pač pa ima dolžnik stvar le npr. v najemu, depozitu, na posodo. V takih primerih ima nasprotna stranka iz obligacijske pogodbe pravico do vrnitve stvari in na tej podlagi lahko uspešno uveljavi ugovor tretjega, tudi če sicer ni lastnik stvari. Terjatev iz naslova povračila izdatkov zaradi preživljanja skupnega otroka pa nikakor ne more predstavljati podlage za ugovor tretjega za nedopustnost izvršbe.

Izrek

Revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo od sodišča zahtevala, naj razsodi, da je v celoti nedopustna izvršba upnice R. S. na nepremičnini, vpisani v vl. št. 485 k.o. ..., ki je v lasti dolžnika B. M.. Zatrjevala je, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje, ker je bila pridobljena med trajanjem zunajzakonske skupnosti tožnice in dolžnika B. M., da pa se je z dolžnikom tudi dogovorila, da ji nepremičnina pripada na račun s strani dolžnika neplačane preživnine za sina K., oziroma ji pripada zaradi pobotanja njenih terjatev iz naslova preživljanja skupnega otroka.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo glede ½ nepremičnine, v ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in je v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj zaradi sklenjenega dogovora oziroma pobotanja s tožničino terjatvijo iz naslova preživljanja skupnega otroka ni ugodilo zahtevku za nedopustnost izvršbe tudi glede druge polovice nepremičnine. Tožnica poudarja, da ni res, da ni zneskovno opredelila verzijskega zahtevka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v tem delu njen zahtevek zavrnilo. Tožnica pa tudi meni, da je sodišče zmotno odločilo o pravdnih stroških. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu, v katerem se nanaša na odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Po petem odstavku 128. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 50/2010, v nadaljevanju ZPP) se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep. Revizija zoper sklep pa je omejena (384. člen ZPP). Dovoljena je zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Med take sklepe pa sklep o pravdnih stroških ne sodi. Zato revizija zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena. Revizijsko sodišče je tako zavrglo revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP in prvim odstavkom 384. člena ZPP).

7. Glede na 64. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 do 28/2009, v nadaljevanju ZIZ) je zahtevek za ugotovitev, da je izvršba nedopustna, utemeljen v primeru, ko tožnik dokaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Izvršbo pa preprečuje predvsem lastninska pravica tretjega. Sodišče prve stopnje je tako tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo le do ½, ker je ugotovilo, da je bila sporna nepremičnina kupljena v času trajanja zunajzakonske skupnosti med tožnico in dolžnikom in da tožničin delež na tem skupnem premoženju znaša ½. V preostalem je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnica namreč tudi, če bi res z dolžnikom sklenila ustni dogovor o prenosu lastninske pravice na preostali polovici sporne nepremičnine, nikakor ne bi mogla uspeti z tožbo za nedopustnost izvršbe. Tožnica bi sicer s tako pogodbo pridobila obligacijsko pravico do izpolnitve pogodbe, vendar pa vse do izpolnitve pogodbe stvar ostaja v premoženju prodajalca in prodajalčeva sposobnost razpolaganja s to stvarjo ni omejena. Tožnica bi lahko uspela le, če bi bila na podlagi ustnega dogovora lastninska pravica nanjo prenešena tudi že z vknjižbo v zemljiško knjigo.

8. Neutemeljen pa je tudi zahtevek tožnice, da je izvršba nedopustna zaradi pobota njenih terjatev iz naslova plačevanja preživnine za sina. Po 5. točki 316. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 do 40/2007, v nadaljevanju OZ) terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, sploh ne more prenehati s pobotom. Poleg tega obligacijska pravica praviloma sploh ne more utemeljiti ugovora tretjega za nedopustnost izvršbe. Obligacijska pravica lahko utemelji ugovor tretjega le v primeru, ko se izvršba vodi na stvar, ki ne spada v premoženje dolžnika, pač pa ima dolžnik stvar le npr. v najemu, depozitu, na posodo. V takih primerih ima nasprotna stranka iz obligacijske pogodbe pravico do vrnitve stvari in na tej podlagi lahko uspešno uveljavi ugovor tretjega, tudi če sicer ni lastnik stvari(1). Terjatev iz naslova povračila izdatkov zaradi preživljanja skupnega otroka pa nikakor ne more predstavljati podlage za ugovor tretjega za nedopustnost izvršbe.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka za nedopustnost izvršbe glede druge polovice nepremičnine, obrazložitev v odločbah sodišč prve in druge stopnje pa glede na povedano zadostna. Zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločitev, da tožnica sama krije stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP) in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.

Op. št. (1): A. Galič, Pravice kot podlaga za ugovor tretjega v izvršilnem postopku, Izbrane teme civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo Pravne fakultete v Ljubljani, 2006, str. 166.