Jedro

V obravnavani zadevi je izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga, opisanega v osmi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je namreč tožnici utemeljeno očitala odhode iz kraja njenega bivanja brez odobritve osebnega zdravnika. Pri tem so neupoštevne revizijske navedbe, da navodila zdravnika niso bila kršena oz. da se zaradi odhodov iz kraja bivanja tožničino zdravstveno stanje ni poslabšalo. Slednje ni pomembno, ker pogodba o zaposlitvi ni bila izredno odpovedana zaradi nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika.

Tožnica je prerekala trditve tožene stranke o izgubi zaupanja, vendar tudi po oceni Vrhovnega sodišča neutemeljeno. Tožnica je bila javna uslužbenka, pravnica, zaposlena na delovnem mestu svetovalke načelnika, ki se je kršitev zavedala. Že zaradi njenega položaja, pa tudi govoric, ki so se glede njene udeležbe na seji občinskega sveta pojavljale med zaposlenimi, je sodišče prve stopnje, ki se mu je pridružilo tudi sodišče druge stopnje, utemeljeno sledilo načelnikovi izpovedi o izgubljenem zaupanju, ki je v obravnavanem primeru okoliščina, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 11. 2009 v zvezi s sklepom z dne 6. 1. 2010. Prav tako je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnica v času, ko je bila začasno zadržana z dela, večkrat brez odobritve pristojnega zdravnika zapustila kraj svojega bivanja. Zato je presodilo, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po osmi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji). Delovnega razmerja tudi ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je zaključilo, da je odškodninski zahtevek neutemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo. V njej smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in zmotno uporabo materialnega prava. Sodiščema nižje stopnje očita nepravilno uporabo določbe osme alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Meni, da sodišči nista upoštevali namena in smisla citirane zakonske določbe, ki je v tem, da je bolnik čim manj časa v bolniškem staležu. Tožnica tudi navaja, da navodil pristojnega zdravnika ni kršila, zato odpovedni razlog ni podan. Udeležila se je seminarjev na Višjem sodišču v Kopru, vendar ji to ni predstavljalo fizičnega napora. Svojega zdravstvenega stanja ni niti ogrozila niti poslabšala. Sodišči pri uporabi materialnega prava nista upoštevali narave, teže in posledic kršitve. Za pravilno presojo bi morali ugotoviti, ali je bilo tožničino ravnanje takšne narave, da je onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja in zahtevalo takojšen odpust. Do razlogov, ki jih je navajala tožnica in v zvezi z njimi predlagala dokaze, se sodišči nižje stopnje v svojih sodbah nista opredelili.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede na razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se revizija neutemeljeno zavzema za to, da je eno izmed pravno pomembnih dejstev, ali se je tožnici zaradi odhoda iz kraja bivanja poslabšalo zdravstveno stanje. Tožnici je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi odhoda iz kraja bivanja v času odsotnosti zaradi bolezni, brez odobritve pristojnega zdravnika. O tem odpovednem razlogu ima izpodbijana sodba vsa odločilna pravna dejstva in jo je mogoče v celoti preizkusiti, zato je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v tej zvezi neutemeljen.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Tožena stranka je revidentki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po osmi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZJU. Očitala ji je, da je dne 11. 9. 2009, 16. 9. 2009, 17. 9. 2009, 28. 9. 2009 in 30. 9. 2009 brez odobritve pristojnega zdravnika odpotovala iz kraja bivanja, ko se je v okviru sodniškega pripravništva udeležila seminarjev na Višjem sodišču v Kopru. Tožena stranka v odpovedi z dne 19. 11. 2009 tožnici ni očitala kršitve navodila pristojnega zdravnika, zato razlogov pritožbenega organa (Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja) v zvezi s tem ni mogoče upoštevati.

9. Po določbi osme alineje prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, če ta v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika ali pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika ali pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Drugi odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila, Ur. l. RS, št. 79/94 in naslednji) določa, da je za odhod iz kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.

10. Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižje stopnje je bila tožnica v obdobju od 12. 5. 2009 do 30. 10. 2009 odsotna z dela zaradi bolezni, od 31. 10. 2009 do 20. 11. 2009 pa je bila zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno. Tožnica se je dne 11. 9. 2009, 16. 9. 2009, 17. 9. 2009, 28. 9. 2009 in 30. 9. 2009 v okviru sodniškega pripravništva udeležila seminarjev na Višjem sodišču v Kopru, pri čemer za odhode iz kraja bivanja ni imela odobritve osebnega zdravnika.

11. Glede na ugotovljena dejstva Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišč nižje stopnje, da je v obravnavani zadevi izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga, opisanega v osmi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je namreč tožnici utemeljeno očitala odhode iz kraja njenega bivanja brez odobritve osebnega zdravnika. Pri tem so neupoštevne revizijske navedbe, da navodila zdravnika niso bila kršena oz. da se zaradi odhodov iz kraja bivanja tožničino zdravstveno stanje ni poslabšalo. Slednje ni pomembno, ker pogodba o zaposlitvi ni bila izredno odpovedana zaradi nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika.

12. Sodišči sta pravilno zaključili tudi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). V zvezi s tem tožnica ni niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi navajala okoliščin, ki bi kazale na neobstoj tega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj prerekala je trditve tožene stranke o izgubi zaupanja, vendar tudi po oceni Vrhovnega sodišča neutemeljeno. Tožnica je bila javna uslužbenka, pravnica, zaposlena na delovnem mestu svetovalke načelnika, ki se je kršitev zavedala. Že zaradi njenega položaja, pa tudi govoric, ki so se glede njene udeležbe na seji občinskega sveta pojavljale med zaposlenimi, je sodišče prve stopnje, ki se mu je pridružilo tudi sodišče druge stopnje, utemeljeno sledilo načelnikovi izpovedi o izgubljenem zaupanju, ki je v obravnavanem primeru okoliščina, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo.