Jedro

Stranki sta s sodno poravnavo celovito uredili medsebojna razmerja glede skupnega premoženja, v tem sklopu pa tudi vprašanje uporabnine za nepremičnine za preteklo obdobje. Pravdo o uporabnini, to je predmetu, ki je vsebovan v sodni poravnavi, zato ni mogoča in je zavrženje tožbe utemeljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je vložila tožbo za plačilo uporabnine za uporabo nerazdruženega skupnega premoženja, ker je toženec, ki je bil lastnik 1/2 oziroma 3/4 skupnih nepremičnin, v času od 18.4.2000 do 5.10.2004 te nepremičnine v celoti uporabljal. Sodišče prve stopnje je tožničino tožbo zavrglo, ker je presodilo, da je predmet tožbe uporabnina za uporabo dela skupnega premoženja, glede katere sta stranki sklenili sodno poravnavo opr. št. N 4/98 z dne 5.10.2004. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je bil namen strank poravnave rešiti sporna razmerja glede razdružitve skupnega premoženja, nikakor pa predmet poravnave ni bila rešitev vprašanja uporabnine. S poravnavo stranki nista v celoti rešili vseh spornih razmerij. Niti z eno besedo med nepravdnim postopkom ni bila postavljeno vprašanje uporabnine. Če bi tožnica štela, da je s poravnavo vse urejeno, ne bi vlagala tožbe. Sodišče druge stopnje je nedopustno širilo pogodbeno voljo in namen strank. Sodno poravnavo se tolmači tako, kot vsako drugo pogodbo, tako, kot se glasi in kot je zapisana. Zapisano pa je, da je rešeno le sporno razmerje razdelitve skupnega premoženja in nobeno drugo. Uporabnina je samostojen pravni institut, neodvisen od vprašanja razdružitve skupnega premoženja.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99-2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Upoštevaje dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, preizkušene v izpodbijanem sklepu, revizijsko sodišče sprejema in pritrjuje razlogom obeh sodišč, da sodna poravnava pravdnih strank opr. št. N 4/98 z dne 5.10.2004 vsebuje tudi sporazum strank v zvezi z uporabnino za uporabo dela skupnega premoženja za preteklo obdobje. Stranki sta s sodno poravnavo celovito uredili medsebojna razmerja glede skupnega premoženja, ne samo z dogovorom o fizični delitvi nepremičnin, temveč tudi o parcelaciji, o postavitvi ograje, o nadaljnjem najemu najemnikov in predvsem izrecno, da iz naslova skupnega premoženja nimata druga proti drugi nobenih zahtevkov več. Ni zanemarljiva tudi ugotovitev, da je tožnica med nepravdnim postopkom pred sklenitvijo sodne poravnave v svojih vlogah opozarjala na toženčevo izključno korist, češ da najemnino za uporabo skupne hiše prejema toženec. Taka ugotovitev nižjih sodišč demantira revizijsko navedbo, da med nepravdnim postopkom niti z eno besedo ni bilo postavljeno vprašanje uporabnine.

Sodna poravnava je v materialnopravnem smislu pogodba (1050. člen Obligacijskega zakonika) (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001). Veljajo torej pravila o razlagi pogodb (82. člen OZ). Določila pogodbe se res uporabljajo tako, kot se glasijo, vendar se v primeru nejasnosti, kot v obravnavanem primeru, ni treba držati dobesednega pomena uporabljanih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Ugotovitev prave pogodbene volje in s tem vsebine pogodbe je dejansko vprašanje, ugotovitev pomena in učinka pogodbe pa pravno vprašanje. Nižji sodišči ugotavljata, da je bil namen strank s poravnavo celovito urediti vsa medsebojna razmerja glede skupnega premoženja in da je bilo predmet poravnave tudi vprašanje uporabnine za uporabo skupnega premoženja. Na take dejanske zaključke je revizijsko sodišče vezano, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na navedeno dejansko stanje pa je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna materialnopravna odločitev nižjih sodišč, da je zaradi take sodne poravnave pravno razmerje med strankama glede skupnega premoženja popolnoma urejeno in da spada v ta sklop tudi ureditev glede uporabnine za preteklo obdobje, ki je v tem, da tožnica zahtevka za plačilo uporabnine nima več. To pa ima za posledico, da pravda o tem predmetu, uporabnini, ki je vsebovan v sodni poravnavi, ni mogoča in je zavrženje tožbe utemeljeno (308. člen ZPP). Tako se izkažejo revizijske trditve, da vprašanje uporabnine ni rešeno, kot zmotne in revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava kot neutemeljen. Glede na to revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).