Jedro

Prenos pojmov evropske ureditve o učinkoviti, sorazmerni in odvračilni odškodnini v ZDR-1 oziroma pojma odvračilnosti, kot ga razume evropsko pravo preko razlage SEU, ne predstavlja posebne in samostojne podlage oziroma kriterija za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru diskriminacije in v našem pravu tudi trpinčenja, ki bi zahteval kaj več kot popolno odškodnino za (v konkretnem primeru) nepremoženjsko škodo žrtvam diskriminacije in trpinčenja. Tako tudi nekoliko drugačna opredelitev ZDR-1 v zvezi z odmero višine denarne odškodnine več ali manj še vedno ostaja v okvirih klasičnega odškodninskega prava in se povezuje z odmero odškodnine po OZ. Zakonodajalec ob prenosu evropske ureditve in prakse SEU v naš pravni sistem kljub nakazanemu namenu v obrazložitvi prvega predloga zakona dejansko ni drugače uredil načela odvračilnosti, kot ga pozna evropska ureditev. Ob navedbah iz predloga zakona o sankcioniranju in priznanju preventivne in kaznovalne funkcije, kar pomeni odstop od pravil splošnega civilnega prava, zakonodajalec tega v tekstu zakona ni ponovil, niti ni nadgradil evropske ureditve, saj v besedilu zakona ni določil odškodnine kot sankcije, temveč odškodnino, ki ostaja v okvirih klasičnega odškodninskega prava. Zakonodajalec tudi ni uvedel posebnih meril, ki bi se morda lahko upoštevala pri odvračilni funkciji odškodnine in na ta način te ureditve ni nadgradil.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.005,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožnici obračuna denarno povračilo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Uradni list RS, št. 21/2013 in nadalj.) v znesku 19.746,72 EUR bruto in ji izplača pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Toženki je naložilo, da tožnici plača tudi znesek odškodnine za diskriminacijo in trpinčenje v višini 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun denarnega nadomestila (pravilno denarnega povračila) v višini 32.911,20 EUR bruto ter izplačilo pripadajočega neto zneska ter plačilo odškodnine v znesku 59.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2018 dalje do plačila (III. točka izreka sodbe). Tožnici je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 5.257,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka) ter sklenilo, da stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 228/2020 z dne 27. 10. 2020 dopustilo revizijo tožnice glede vprašanj: - ali je treba odškodnino zaradi nepremoženjske škode iz naslova diskriminacije in trpinčenja na podlagi 8. člena ZDR-1 šteti kot specialno ureditev odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki zahteva, da se pri odmeri višine drugače kot v drugih primerih nepremoženjske škode iz katerega drugega naslova upošteva in tudi ustrezno finančno ovrednoti namen odvračilnosti ter okoliščine, ki so pomembne za dosego odvračilnega učinka odškodnine; - ali je treba pri odmeri odškodnine zaradi diskriminacije in trpinčenja skladno z 8. členom ZDR-1 in pravom EU za dosego namena odvračilnega učinka ustrezno upoštevati tudi premoženjsko stanje kršitelja.

4. Tožnica v reviziji predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njenemu zahtevku za odškodnino v celoti. Najprej pojasnjuje potek dogajanja v zvezi z njeno zaposlitvijo pri toženki in sporih med tožničino materjo, tožnico in A. A., njegovim sinom in B. B., prenehanjem njenega delovnega razmerja dne 13. 5. 2018 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, uveljavljanjem sodnega varstva in zahtevka za odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi diskriminacije, nadlegovanja in trpinčenja. Iz tega naslova ji je sodišče v ponovljenem sojenju prisodilo zgolj simbolično odškodnino v višini 3.000 EUR. Ta znesek po njenem mnenju ne zadošča standardu odvračilnosti, ki naj bi predstavljal enega od bistvenih namenov odškodnine iz naslova diskriminacije in trpinčenja po 8. členu ZDR-1. Meni, da bi sodišče moralo ustrezno upoštevati število, razpon, intenzivnost, trajanje in večkratno ponavljanje kršitev, stopnjo krivde toženke, tudi premoženjsko stanje in prihodke toženke, saj bi imela za toženko ustrezen odvračilni učinek le primerno visoka odškodnina. S tem v zvezi opisuje tudi dejanja trpinčenja in velikost prihodkov toženke v letih 2016 in 2018. Ne strinja se z višino odškodnine, zlasti z argumentom, da je treba zaradi preventivnega oziroma odvračilnega namena odškodnine le to odmeriti tudi v razmerju do premoženja delodajalca in ne le z upoštevanjem obsega škode in višine odškodnin, prisojenih v primerljivih zadevah. Zavzema se za upoštevanje specialne narave odškodnine zaradi diskriminacije in trpinčenja v odnosu do 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 in nadalj.) in pri tem upoštevanje pomena in cilja prepovedi diskriminacije in trpinčenja v slovenskem in evropskem pravnem redu. Določba 8. člena ZDR-1 naj bi namreč predstavljala implementacijo zakonodaje EU oz. dveh direktiv, pri tem pa naj bi Sodišče EU (v nadaljevanju SEU) razložilo, da mora imeti odškodnina poleg funkcije kompenzacije tudi dejanski odvračilni učinek; pomembno je, da ima specialno ter generalno preventivno vlogo. Opozarja na članke Špelce Mežnar, Klavdije Erjavec in Maruše Varl. Nato navaja, da ji je bila prisojena odškodnina v simboličnem znesku, ki predstavlja zgolj 0,03 % bilančnega dobička toženke; ta odškodnino dojema kot nepomembno oziroma bagatelno. To pomeni, da nima preventivnega niti odvračalnega učinka. Meni, da je neupoštevanje specialnega namena tega inštituta tudi v nasprotju z določbo 179. člena OZ, v katerem naj bi obstajala normativna podlaga za odstop od sodne prakse zaradi zasledovanja kaznovalne funkcije odškodnine (s tem v zvezi se sklicuje na zadevo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1033/2011 z dne 13. 12. 2011). Zavzema se za dodaten učinek odvračilnosti ob upoštevanju premoženja kršitelja oziroma delodajalca in navaja, da se smisel odvračilnosti in preventivnosti delno približa globam zaradi kršitev predpisov zaradi zasledovanja cilja varstva temeljnih ustavnih in mednarodnih pravic, enake obravnave in človekovega dostojanstva. Ker naj sodbi sodišč druge in prve stopnje ne bi vsebovali ustrezne obrazložitve odvračilnega namena, uveljavlja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čelna Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Sklicuje se na Direktivo 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano) in Direktivo Sveta 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, nekatere odločbe SEU, ki naj bi večkrat poudarilo, da morajo ukrepi zagotoviti dejansko in učinkovito pravno varstvo ter imeti za delodajalca dejanski odvračilni učinek. Podrejeno, v primeru ne dovolj jasne prakse, predlaga postavitev vprašanja za predhodno odločanje. Zavzema se za upoštevanje odvračilnega učinka odškodnine, ki naj bi bil pravni standard prava EU, revizijo pa zaključuje s tem, da bi bilo treba pri zagotovitvi odvračilnega namena odškodnine z dvema evropskima direktivama, ki jih navaja, upoštevati tudi premoženje delodajalca.

5. V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Strinja se s tem, da zapis 8. člena ZDR-1 omenja glagol odvračati, vendar bistvo tega ni zviševanje odškodnin, saj gre za odškodninsko odgovornost po splošnih pravilih odškodninskega prava. Glagol odvračati je zato jezikovno sistemsko vpet v generalna pravila odškodninskega prava; sorazmerna odškodnina, ki jo zakon predvideva, dokazuje, da namen zakonodajalca ni bil rušenje dosedanjega enovitega odškodninskega sistema, temveč obratno. Res so odškodnine v našem pravnem sistemu sorazmerno nizke, vendar morajo biti v medsebojni korelaciji; primerja povprečno odškodnino, ki jo roditelj prejme ob smrti otroka in se sprašuje o pravičnosti tega, da bi vodilna delavka, ki naj bi bila diskriminirana in trpela duševne bolečine, prejela višjo denarno odškodnino, kot jo prejme roditelj ob smrti otroka.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Revizija ni bila dopuščena zaradi bistvenih kršitev določb postopka, ki jih revidentka tudi uveljavlja, zaradi česar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni moglo in smelo preizkusiti v tej smeri. Predmet presoje v tej zadevi ni višina prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi diskriminacije in trpinčenja tožnice po vseh kriterijih za odmero te odškodnine, temveč le upoštevanje odvračilnega učinka odškodnine in s tem v zvezi upoštevanja premoženjskega stanja kršitelja (delodajalca).

9. Zaradi omejenega obsega dopuščenih revizijskih vprašanj revizijsko sodišče povzema le za ta vprašanja pomembne dejanske ugotovitve in razloge odločitev sodišč prve in druge stopnje. Iz teh izhaja, da sta bila C. C., mati tožnice, in A. A. ustanovitelja družbe A. d.o.o., ki je večinski družbenik toženke, pri kateri je bila zaposlena tožnica kot izvršna in nato finančna direktorica. Med ustanoviteljema in kasneje tudi novim predsednikom uprave B. B. ter tožnico je prišlo do sporov, predsednik uprave pa je tožnici dne 17. 1. 2018 odpovedal pogodbo o zaposlitvi, sicer pa ji je že pred tem znižal plačo za 38% (česar ni storil D. D., sinu drugega soustanovitelja), ji ukinil pooblastila za dostop do bank, informacij, dal takšna navodila tudi drugim, tožnici vzel naloge, za katere je bila pooblaščena, odvzel pisarno in jo dodelil novi uslužbenki, omaro s finančno dokumentacijo zaklenil, odvzel oddaljen dostop itd. 10. Sodišči sta presodili, da je šlo pri znižanju plače za diskriminacijo tožnice, in sicer zaradi njenega družinskega stanja. Presodili sta, da dejstvo, da je B. B. odvzel tožničino pisarno in jo predal drugi sodelavki, ne kaže na trpinčenje tožnice, glede na to da je večinoma delala od doma, vendar je kot protipravno štelo ravnanje, da ji je odvzemal naloge, ki jih je opravljala kot finančna direktorica, da ji je sistematično od 1. 10. 2016 odvzemal pooblastila, da ji ni odrejal dela, jo obravnaval drugače kot ostale, onemogočil tudi oddaljen dostop itd.1

11. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje upoštevalo škodo, ki jo je tožnica utrpela na nepremoženjskem področju. Oprlo se je na določbi 8. člena ZDR-1 ter drugega odstavka 179. člena OZ. Poudarilo je predvsem, da mora biti odškodnina sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec, da je treba upoštevati tudi višino odškodnine v primerljivih primerih in da ključna okoliščina pri odmeri odškodnine ni višina dobička delodajalca. Upoštevanje tega merila bi v primeru, če delavcu zaradi trpinčenja nastane velika škoda, vendar delodajalec posluje slabo, pomenilo, da je upravičen do nižje odškodnine kot delavec, ki je utrpel manjši obseg škode pri delodajalcu, ki posluje dobro. Kot ključen za odmero odškodnine je sodišče štelo obseg škode in prisojeno odškodnino v primerljivih zadevah. S takšno presojo se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje kljub zahtevi tožnice za odvračilno odškodnino, zavrnilo pa je tudi zavzemanje pritožbe, naj sodišče postavi predhodno vprašanje SEU - le z razlago, da naj bi bili Direktivi 2000/78/ES in Direktiva 2006/54/ES v celoti prevzeti v slovenski pravni red in ju je sodišče upoštevalo.

12. ZDR-1 v 6. členu določa prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov, v 7. členu prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu, v 8. členu pa določa odškodninsko odgovornost delodajalca in denarno odškodnino: v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu je delodajalec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Kot nepremoženjska škoda, ki je nastala kandidatu ali delavcu, se štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavca oziroma diskriminatornega ravnanja delodajalca oziroma zaradi nezagotavljanja varstva pred spolnim ali drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom tega zakona, ki ga je utrpel kandidat ali delavec. Pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se mora upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel kandidat oziroma delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Varovanje dostojanstva delavca pri delu sicer izhaja iz 47. člena ZDR-1 (zagotavljanje delovnega okolja, v katerem delavec ne bo izpostavljen nadlegovanju ali trpinčenju). O odškodninski odgovornosti delodajalca govori tudi 179. člen ZDR-1, ki se v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, sklicuje na povrnitev te škode po splošnih pravilih civilnega prava. Pri tem se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, povzročeno delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.

13. 8. člen ZDR-1 torej določa odškodninsko odgovornost po splošnih pravilih civilnega prava tudi v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu, določa posebna pravila za odmero denarne odškodnine, ki mora biti učinkovita in sorazmerna s škodo ter mora odvračati delodajalca od ponovnih kršitev, obenem pa v 179. členu na splošno, tudi v primeru kršitve pravic iz delovnega razmerja, glede povrnitve škode napotuje na splošna pravila civilnega prava. Ureditev v 8. členu ZDR-1 se torej od splošne ureditve nekoliko razlikuje, saj OZ glede povrnitve nepremoženjske škode pri denarni odškodnini v drugem odstavku 179. člena določa, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom2. 14. Besedilo sedanjega 8. člena ZDR-1 je v našem pravu novo, saj prejšnji zakon takšne določbe ni vseboval. Tudi prvotni predlog ZDR-1 je bil nekoliko drugačen,3 pomembno pa je, da iz obrazložitve k predlogu besedila 8. člena ZDR-1 izhaja, da so posledice tovrstnih kršitev v odškodninski odgovornosti delodajalca, po splošnih pravilih civilnega prava. Pri tem se je predlagatelj zakona skliceval na evropsko zakonodajo in sodno prakso, ki „zahtevata, da morajo biti sankcije zaradi kršitev prepovedi diskriminacije in drugih kršitev osebnostih pravic delavcev učinkovite, sorazmerne in odvračilne. To pomeni, da je tudi denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo primerno in potrebno priznati preventivno in kaznovalno funkcijo, kar pomeni odstop od pravil splošnega civilnega prava.“ 4

15. Predlagatelj zakona in kasneje zakonodajalec je pri oblikovanju sedanjega besedila 8. člena ZDR-1 in kriterijih za odmero višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mora biti učinkovita, sorazmerna in odvračilna, torej izhajal iz evropske zakonodaje in prakse SEU. Zato je tudi razumevanje navedenih kriterijev za odmero višine odškodnine treba prvenstveno iskati v predpisih EU in sodni praksi SEU.

16. Vprašanje odškodnin in ustreznih ukrepov se je v predpisih EU in sodni praksi SEU pojavilo v zvezi s kršitvijo prepovedi diskriminacije in ne trpinčenja. Naš zakon enako določa v obeh primerih.

17. Direktiva Sveta 2000/43/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost v 26. točki preambule določa, da bi države članice morale predvideti učinkovite, sorazmerne in odvračilne ukrepe v primeru kršitve obveznosti iz te direktive in v 9. členu predvideva uvedbo ukrepov, ki so potrebni za zaščito posameznikov pred vsakim neugodnim obravnavanjem ali škodljivimi posledicami ter v 15. členu sankcije, ki lahko zajemajo tudi plačilo nadomestila žrtvi, morajo biti pa učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Direktiva Sveta 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu v 35. točki preambule določa obveznosti držav članic, ki bi morale za kršitev obveznosti na podlagi te direktive zagotoviti učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije, te pa določa še v 17. členu, in sicer da morajo biti sankcije, med katerimi je lahko tudi plačilo odškodnine žrtvi, učinkovite, sorazmerne in odvrnilne. Podobno izhaja iz Direktive Sveta 2004/113/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi, ki v 27. točki preambule govori o učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kaznih, kazni v 14. členu pa lahko vključujejo tudi plačilo odškodnine, in so učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Podobno določa tudi Direktiva Sveta 2006/54/ES o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu, in sicer v 35. točki preambule, ki govori o učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kaznih, nato pa vsebuje posebne določbe v 18. in 25. členu. Pri tem iz 18. člena izhaja, da države članice uvedejo v svoj nacionalni pravni sistem ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev dejanske in učinkovite odškodnine ali povračila, kakor to določijo države članice za izgubo in škodo, ki jo je oškodovana oseba utrpela kot posledico diskriminacije zaradi spola, in sicer na način, ki je odvračilen in sorazmeren z utrpljeno škodo. Takšna odškodnina ali povračilo ne smeta biti omejena z vnaprejšnjo določitvijo zgornje meje, razen v primerih, ko lahko delodajalec dokaže, da je edina škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi diskriminacije v smislu te direktive, zavrnitev upoštevanja njegove prijave za delovno mesto. Direktiva pa v 25. členu govori o kaznih, in sicer da države članice določajo pravila o kaznih za kršitev nacionalnih predpisov in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev njihove uporabe. Kazni, ki lahko vključujejo plačilo odškodnine žrtvi, so učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

18. SEU je vprašanja glede odškodnine za primere diskriminacije oziroma kazni obravnaval v več sodnih odločbah, ki se nanašajo na nekatere od teh direktiv oziroma predhodnih direktiv, na primer v zadevah 14/83 z dne 10. 4. 1984, C-222/84 z dne 15. 5. 1986, C-271/91 z dne 2. 8. 1993, C- 180/95 z dne 22. 4. 1997, C- 327/00 z dne 27. 2. 2003, C-460/06 z dne 11. 10. 2007, C-407/14 z dne 17. 12. 2015 (zadeva Maria Auxiliadora Arjona Camacho). Čeprav gre pri teh zadevah za vprašanje enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu ipd., so zaradi vsebine določil o odškodnini oziroma kazni ter enakih pojmov učinkovitosti, sorazmernosti in odvračilnosti uporabne tudi za razlago določb našega prava, ki kot navedeno povzema evropsko ureditev, vendar se pri tem ne omeji le na diskriminacijo, temveč vključuje tudi trpinčenje.

19. Pri tem je zlasti zadnja citirana odločitev v zadevi C-407/14 nazorna in jasna, se delno navezuje tudi na razloge dotedanjih odločitev in predstavlja acte eclaire.5 Nanaša se na špansko zadevo, v kateri je predložitveno sodišče štelo za dokazano, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice posledica diskriminacije na podlagi spola in spraševalo, ali mora na podlagi 18. člena Direktive Sveta 2006/54/ES, v skladu s katerim je treba odškodnino povrniti na način, ki je odvračilen, tožnici prisoditi odškodnino, ki je višja od povračila celotne škode, ki jo je utrpela, v obliki kaznovalne odškodnine, ki naj služi kot opomin njenemu nekdanjemu delodajalcu in drugim. Pri odločitvi je SEU razlikovalo med 18. členom Direktive, ki govori o odškodnini ali povračilu ter 25. členom Direktive, ki govori o kaznih, čeprav v obeh primerih govori o učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih odškodninah oziroma kaznih. Pri tem je v tej zadevi in v predhodnih zadevah poudarilo, da ustrezna odškodnina predstavlja odškodnino, ki v celoti nadomešča škodo, ki je dejansko nastala zaradi diskriminatorne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (oziroma obravnave), 18. člen navedene Direktive pa državam članicam nalaga, da v notranjem pravnem redu uvedejo ukrepe, ki določajo, da se oškodovani osebi izplača odškodnina, ki mora biti ustrezna, tako da v celoti nadomešča (pokriva) utrpljeno škodo (takšna odškodnina je odvračilna in sorazmerna), vendar ne določa plačila kaznovalne (torej višje) odškodnine. Na drugi strani iz 25. člena Direktive izhaja, da državam daje možnost sprejema ukrepov, s katerimi se tudi sankcionira diskriminacija na podlagi spola v obliki odškodnine žrtvi, vendar tega državam članicam ne nalaga. Le ob predpostavki, da se država članica odloči sprejeti ukrepe, ki omogočajo tudi dodelitev kaznovalne odškodnine diskriminirani osebi, SEU poudarja, da se morajo v nacionalnem pravnem sistemu vsake države določiti tudi merila za ugotavljanje višine kazni, pri čemer pa morata biti spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

20. Učinkovitost, sorazmernost in odvračilnost odškodnine, ki nima kaznovalne narave, torej pomeni uvedbo ukrepov, s katerimi se zagotovi, da se oškodovani osebi plača odškodnina, ki v celoti pokriva utrpljeno škodo. Odškodnina ne sme biti omejena z vnaprejšnjo določitvijo zgornje meje (razen v primerih, ko lahko delodajalec dokaže, da je edina škoda, ki jo je prosilec utrpel zaradi diskriminacije, zavrnitev upoštevanja njegove prijave za delovno mesto - drugi stavek 18. člena Direktive). Tudi sicer evropsko pravo ni naklonjeno kaznovalni odškodnini, kar na primer izhaja iz 32. člena preambule Uredbe (ES) št. 864/2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“), ki kot primer upravičene uporabe pridržka javnega reda na kolizijsko pravnem področju izrecno omenja dodelitev nesorazmerne eksemplarične ali kazenske odškodnine.

21. Še dodatna jasnost teh stališč izhaja iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Paola Mengozzia z dne 3. 9. 2015. Sklicuje se na analizo sodne prakse SEU. Čeprav je SEU ukrep odškodnine že označilo kot „kazen“, pa ni nikdar zahtevalo, da odškodnina presega »ustrezno« povračilo. V sodni praksi SEU je zahteva po odvračilnosti izpolnjena, če je predvideno povračilo »ustrezno.« To je takrat, ko povračilo zagotovi učinkovito sodno varstvo pravic in je sorazmerno z utrpljeno škodo, vendar to ni prava „kazen“ v kaznovalnem pomenu besede. Neustrezne so nacionalne ureditve, ki določajo zgolj simbolično odškodnino žrtvam diskriminacije oziroma zgornjo mejo takšne odškodnine, ustrezne pa so ureditve z odškodnino, ki nadomesti škodo, vključno z nepremoženjsko škodo, pri čemer se upošteva resnost kršitve načela enakega obravnavanja (v tem primeru moških in žensk). Na drugi strani opozarja na to, da pri kaznovalni odškodnini ne gre samo za povračilo, temveč za dodelitev odškodnine poleg popolnega povračila, za katero se upa, da bo s svojim represivnim značajem ne le odvrnila povzročitelja škode od ponovitve diskriminatornega ravnanja, temveč da bo od takšnega ravnanja odvrnila tudi druge. Poudarja nekatere dileme pri uvedbi kaznovalne odškodnine v pravne sisteme držav članic, ki kaznovalne odškodnine ne poznajo, navaja, da SEU v konkretni zadevi nikakor ne bi moglo zavzeti stališča, da se delodajalcu naloži kaznovalna odškodnina in da tudi nacionalno sodišče v odsotnosti določb v nacionalnem pravu ne more naložiti takšne odškodnine.

22. Tako kot v citiranem primeru C-407/14, iz katerega izhaja, da špansko pravo ne pozna inštituta kaznovalne odškodnine na področju diskriminacije, takšna odškodnina ne izhaja niti iz določb našega ZDR-1. Tudi če bi bila uvedena, bi v skladu z navedenimi izhodišči zahtevala dodatna merila za ugotavljanje višine kazni (glej 44. točko sodbe v zadevi C-407/14). Določitev višine odškodnine v ZDR-1 zato kljub uporabi izrazov o učinkovitosti, sorazmernosti in odvračilnosti zahteva le priznanje popolne odškodnine, ki mora ustrezati nepremoženjski škodi, ob ustrezni individualizaciji, ne pa višje odškodnine.

23. Predvidena odškodnina za diskriminacijo in trpinčenje v našem pravu ni primerljiva z določitvijo civilne kazni v 168. Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95), ki pri odločanju o zahtevi za plačilo civilne kazni (gre torej za kazen!) in odmeri njene višine določa, da sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni, česar pa v delovni zakonodaji ni.

24. Ničesar drugega na delovnem področju ne določa niti Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD, Ur. l. RS, št. 33/16 in 21/18), ki govori o varstvu posameznikov pred diskriminacijo glede na številne osebne okoliščine, nato pa ob določbi o pravnem varstvu omogoča diskriminirani osebi, da s tožbo zahteva prenehanje diskriminacije, izplačilo nadomestila zaradi diskriminacije oziroma objavo sodbe v medijih. Pri tem določa višino nadomestila v zneskih od 500,00 EUR do 5.000,00 EUR in upošteva trajanje diskriminacije, izpostavljenost hujšim oblikam diskriminacije in druge okoliščine primera (glej 39. člen tega zakona). Določbe ZDR-1 v razmerju do tega zakona so specialne, sicer pa določba ZVarD govoril o limitiranem denarnem nadomestilu in ne o odškodnini.

25. Glede na navedeno prenos pojmov evropske ureditve o učinkoviti, sorazmerni in odvračilni odškodnini v ZDR-1 oziroma pojma odvračilnosti, kot ga razume evropsko pravo preko razlage SEU, ne predstavlja posebne in samostojne podlage oziroma kriterija za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru diskriminacije in v našem pravu tudi trpinčenja, ki bi zahteval kaj več kot popolno odškodnino za (v konkretnem primeru) nepremoženjsko škodo žrtvam diskriminacije in trpinčenja. Tako tudi nekoliko drugačna opredelitev ZDR-1 v zvezi z odmero višine denarne odškodnine več ali manj še vedno ostaja v okvirih klasičnega odškodninskega prava in se povezuje z odmero odškodnine po OZ. Zakonodajalec ob prenosu evropske ureditve in prakse SEU v naš pravni sistem kljub nakazanemu namenu v obrazložitvi prvega predloga zakona dejansko ni drugače uredil načela odvračilnosti, kot ga pozna evropska ureditev. Ob navedbah iz predloga zakona o sankcioniranju in priznanju preventivne in kaznovalne funkcije, kar pomeni odstop od pravil splošnega civilnega prava, zakonodajalec tega v tekstu zakona ni ponovil, niti ni nadgradil evropske ureditve, saj v besedilu zakona ni določil odškodnine kot sankcije, temveč odškodnino, ki ostaja v okvirih klasičnega odškodninskega prava. Kot navedeno zakonodajalec tudi ni uvedel posebnih meril, ki bi se morda lahko upoštevala pri odvračilni funkciji odškodnine in na ta način te ureditve ni nadgradil. Navedeno tudi pomeni, da je bilo tolmačenje predlagatelja ZDR-1 v zvezi z 6. in 8. členom tega zakona, ki se v zvezi z evropsko zakonodajo in sodno prakso sklicuje na kaznovalno funkcijo odškodnine, napačno. 6

26. Revizijsko sodišče tudi sicer ne ugotavlja, da bi bil v smislu razvoja odškodninskega prava na tem področju in meril za določitev odvračilnega namena odškodnine primeren kriterij prav premoženjsko stanje delodajalca (kršitelja), za kar se zavzema tožnica. Ob siceršnji zahtevi tudi po učinkoviti in sorazmerni denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo, katere namen je še vedno predvsem satisfakcija, in tudi sicer, bi namreč lahko prišlo do večjih razlik med posameznimi oškodovanci, tudi oškodovanci pri istem delodajalcu v različnih časovnih obdobjih, istem oškodovancu glede na čas odločanja o odškodnini zaradi diskriminacije ali trpinčenja7; prišlo bi lahko do večje neenakosti (tudi v primeru zelo različnega trajanja in intenzivnosti diskriminacije in trpinčenja ter njihovih posledic), zelo nepregledne sodne prakse itd.8

27. Glede na navedeno, začrtan obseg dopuščene revizije in v skladu s 378. člena ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Pri tem ponovno poudarja, da se razen v okviru začrtanega okvira dopuščene revizije ni ukvarjalo s tem, ali je višina prisojene odškodnine tudi sicer ustrezna.

28. V posledici navedene odločitve tožnica krije sama svoje stroške revizije, toženki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo. Stroški so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Uradni list RS št. 2/2015 in nadalj.). Glede na vrednost spora pred vrhovnim sodiščem je tožnica dolžna toženki povrniti stroške za odgovor na revizijo v višini 1.350 točk (tarifna št. 15/6), 2% materialnih stroškov do 1.000 točk in 1% nad tem (11. člen OT) ter 22% DDV, kar glede na vrednost točke znaša skupaj 1.005,40 EUR.

29. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Predmet presoje revizijskega sodišča ni pravilnost zaključkov in utemeljenost presoje o obstoju diskriminacije in trpinčenja. 2 Revizijsko sodišče je na primer priznalo specifičnost odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu glede opredelitve posameznih pravno priznanih pojavnih oblik nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ, v smeri enotne odškodnine in izjemoma priznavanja odškodnine za posamezne pravno priznane pojavne oblike nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ (glej na primer sodbi VS RS VIII Ips 127/2018 z 2. 4. 2019 in VIII Ips 7/2019 z 19. 3. 2019). 3 Nepremoženjsko škodo je določal že zaradi samega posega v osebnostno pravico kandidata ali delavca oziroma neenake obravnave ter trpinčenja, vendar je bilo kasneje to besedilo spremenjeno. 4 Glej obrazložitev k 6. in 8. členu predloga ZDR-1. 5 Zato revizijsko sodišče vprašanja za predhodno odločanje ne postavlja, kot je tožnica podrejeno predlagala. 6 Tudi če bi v našem pravu prišlo do spremembe paradigme in uvedbe kaznovalne odškodnine, bi to moralo jasno izhajati iz zakona, merila merila za odmero pa bi morala biti določena (44. točka obrazložitve v zadevi C-407/14). 7 Tožnica je v reviziji navajala podatke o prihodkih toženke in njenem dobičku v letih 2016 -2018, sodišče pa je presojalo o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo leta 2020. 8 To ne pomeni, da nekateri drugi, ustreznejši kriteriji ne bi bili možni.