Jedro

Skladno s 737. členom OZ shranjevalec nima pravice do plačila za svoj trud, razen če je bilo plačilo dogovorjeno, če se shranjevalec ukvarja s sprejemanjem stvari v hrambo ali če je bilo plačilo mogoče pričakovati glede na okoliščine posla.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) za plačilo v višini 6.085,00 EUR s 6 % letnimi pogodbenimi obrestmi za čas od 1. 9. 2020 do 31. 12. 2023 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2024 do plačila (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki (v nadaljevanju toženec) v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.540,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno, po pooblaščenki, pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da med strankama ni nesporno, da je toženec hranil dva skuterja v prostoru tožnice. Dva skuterja je v svoji delavnici za toženca hranila tožnica. Ne drži, da sta bila zakoniti zastopnik tožnice in toženec poslovna partnerja ali celo prijatelja. Sodišče se ni opredelilo do okoliščine, zakaj iz zapisov pogovorov med zakonitim zastopnikom tožnice in tožencem ne izhaja, da bi toženec zakonitega zastopnika tožnice pozival, da mu vrne oba skuterja, tožnica pa je izkazala, da je toženca pozivala k prevzemu skuterjev. Prav tako se sodišče ni opredelilo do navedb tožnice, da bi lahko toženec kadarkoli prišel po skuterja in da je zakoniti zastopnik tožnice v delavnici vsak dan do 22.00 ure, čeprav gre za odločilna dejstva, zaradi česar je podana kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je stališče sodišča, da med strankama ni bila dogovorjena odplačna hramba. Kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da račun, ki ga vtožuje tožnik, ni fiktiven, je zaključilo, da je bil izdan po tem, ko so se odnosi med pravdnima strankama poslabšali. Ali so se odnosi resnično poslabšali in kaj je bil temu razlog sodišče ni navedlo, zato je dokazna ocena sodišča pomanjkljiva. Pri celotni zadevi je šlo za storitev hrambe, račun je bil izdan po opravljeni storitvi, ki jo je zakoniti zastopnik tožnice smatral za opravljeno po tem, ko ga je toženec krivo ovadil. Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico za toženca.

3.Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Opravljen preizkus ni pokazal niti po uradni dolžnosti upoštevnih niti pritožbeno uveljavljanih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba prav tako nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank, izpodbijano sodbo je zadostno obrazložilo, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

7.Tožnica s tožbo zahteva plačilo zneska 6.085,00 EUR s 6 % letnimi pogodbenimi obrestmi za čas od 1. 9. 2020 do 31. 12. 2023 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2024 do plačila. Zatrjuje, da sta s tožencem sklenila dogovor o hrambi skuterjev, po katerem je bil toženec po štirinajstih dneh brezplačne hrambe nadaljnjo hrambo dolžan plačati v znesku 5,00 EUR/dan.

8.Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o shranjevalni pogodbi. Skladno s 737. členom OZ shranjevalec nima pravice do plačila za svoj trud, razen če je bilo plačilo dogovorjeno, če se shranjevalec ukvarja s sprejemanjem stvari v hrambo ali če je bilo plačilo mogoče pričakovati glede na okoliščine posla.

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil odnos med zakonitim zastopnikom tožnice in tožencem bližje poslovnemu partnerstvu kot bežnemu poznanstvu, da dogovor o odplačni hrambi ni bil sklenjen in da je tožnica storitve hrambe obračunala šele po tem, ko so se odnosi med strankama poslabšali. Takšne dejanske zaključke je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi zaslišanja toženca, prič A. A., B. B. in C. C. ter na podlagi listinskih dokazov - korespondence med strankama o najemu in urejanju delavnice (pod B4), posameznih plačilih vezanih na delavnico (pod B4), grafični ureditvi delavnice (pod B5 in B6) ter reklamacijskih zahtevkih glede opreme v delavnici (pod B7). Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, ker je štelo, da ni uspela dokazati, da je bilo dogovorjeno plačilo za njen trud (hrambo skuterjev). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna v pravnem in dejanskem pogledu ter ji v celoti pritrjuje.

10.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice, da bi lahko toženec kadarkoli prišel po skuterja. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ti pritožbeni razlogi predstavljajo sklicevanje na kršitev pravice do izjave (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ne pa kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, (tudi) ta pa v obravnavani zadevi ni podana.

11.Sodišču prve stopnje se ni treba opredeliti do vseh navedb stranke, temveč le do tistih, ki so pravno pomembne za odločitev v zadevi. Upoštevaje tožbeni zahtevek tožnice in pravno podlago, na kateri ga utemeljuje (shranjevalna pogodba z dogovorjenim plačilom za trud shranjevalca) v obravnavani zadevi ni pravno pomembno, kakšne so bile okoliščine glede prevzema skuterjev (ali je imel toženec možnost kadarkoli prevzeti skuterja, ali/kdaj/koliko krat je tožnica toženca pozivala toženca, naj prevzame skuterja in podobno). Ker tožnica tožbeni zahtevek utemeljuje (izključno) na pogodbeni podlagi, je pravno pomembno le, ali sta se stranki dogovorili, da bo toženec za hrambo skuterjev plačal. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice, da bi lahko toženec kadar koli prišel po skuterja, torej ni poseglo v načelo kontradiktornosti, niti ni storilo postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12.Iz enakega razloga, tj. iz razloga pravne nepomembnosti, sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba raziskovati in se opredeljevati, kaj je bil razlog, da so se odnosi med zakonitim zastopnikom tožnice in tožencem poslabšali. Tožnica sama v pritožbi poslabšanih odnosov ne zanika in navaja, da je smatrala storitev hrambe za opravljeno, ko je toženec krivo ovadil zakonitega zastopnika tožnice, račun pa je izdala po opravljeni storitvi. Navedeno je skladno z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica storitve hrambe obračunala po tem, ko so se odnosi med strankama poslabšali.

13.V zvezi z očitkom sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do trditve tožnice, da je zakoniti zastopnik tožnice v delavnici vsak dan do 22.00 ure, sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnica to trditev prvič podaja šele v pritožbi, zato se sodišče prve stopnje do nje niti ni moglo opredeliti. Ker tožnica ne pojasni, zakaj te trditve ni mogla podati pravočasno, gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati.

14.V obravnavani zadevi tudi sicer ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov (razumnosti), kar je vsebinski kriterij. V obravnavanem primeru so sodba in njeni razlogi v formalnem smislu razumljivi in omogočajo preizkus razumnosti sprejete odločitve.

15.T.i. protispisnost (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 339. člena ZPP) je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Gre za napako, ki je povsem tehnične narave, saj pri tem sodišče napačno prenese nek podatek o odločilnem dejstvu, ta pa je nato predmet nadaljnje dokazne ocene. Navedena kršitev ni del uradnega preizkusa, zato jo lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Tožnica v pritožbi konkretizirano ne navaja, vsebina katerih listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov naj bi bila v izpodbijani sodbi (tehnično) napačno prenesena. Tožnica s sklicevanjem na ta pritožbeni razlog v resnici graja dokazno oceno izvedenih dokazov.

16.Tožnica se zavzema za drugačno dokazno oceno izpovedi zakonitega zastopnika tožnice in listinskih dokazov (korespondence med zakonitim zastopnikom tožnice in tožencem), kar je povezano z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Sodišču druge stopnje se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je razumna, prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, zato z njo v celoti soglaša. Tožnica v pritožbi zgolj ponavlja svoje tožbene trditve o obstoju dogovora, da bo tožnica po štirinajstih dneh hrambo skuterjev zaračunala, pri čemer se z izčrpnimi in pravno argumentiranimi argumenti sodišča prve stopnje ne sooči. Sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju dokazno oceno iz 13. točke izpodbijane sodbe v celoti sprejema kot pravilno.

17.V zvezi z očitkom tožnice, da je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo dejstvo, ki ni nesporno, ker je navedlo, "da je toženec hranil dva svoja skuterja v prostoru tožnika", čeprav je bila tožnica tista, ki je hranila skuterja za toženca, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pri navajanju nespornih dejstev res nekoliko nerodno in neposrečeno izrazilo, vendar je iz konteksta besedila jasno, da je bil namen sodišča kot nesporno poudariti zgolj dejstvo, da sta se toženčeva skuterja nahajala v delavnici na naslovu (naslov 1), tj. lokacijo skuterjev. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil med strankama sklenjen dogovor o odplačni hrambi, je očitno izhajalo iz stališča, da sta bila skuterja v hrambi tožnice. V kolikor bi sodišče prve stopnje štelo, da skuterja sploh nista bila v hrambi tožnice, bi bilo namreč to vprašanje povsem brezpredmetno in bi odločanje o njem v celoti odpadlo.

18.Upoštevaje vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1Glej J. Zobec v Ude, Galič (ur.) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 309.

2VSRS sodba II Ips 54/2015 z dne 19. 3. 2015.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 737

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.