Jedro

Tožnik zahteve za vpis v vodno knjigo, ki je predmet izpodbijanega sklepa, ni bil upravičen podati. Za upravno zadevo gre namreč, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, kar v tem primeru, kot rečeno, v ZV-1 in Pravilniku o vodni knjigi, kot relevantnih področnih predpisih, ni določeno.

ZV-1 pridobitve vodne pravice na način, kot to zahteva tožnik (z neposrednim vpisom v vodno knjigo na podlagi sklicevanja na že pridobljeno vodno pravico s strani njegovih pravnih prednikov, kar dokazuje z vpisom v vodno knjigo Avstroogrske in v vodni kataster Avstroogrske iz leta 1913 ter z ostalimi listinami, predloženimi v tem postopku, med drugim s soglasjem Elektra ... za priključitev št. 539649), ne omogoča. Ali je pravna kontinuiteta v zvezi s pridobitvijo vodne pravice podana, kar zatrjuje in s prej navedenimi listinami dokazuje tožnik v tem postopku, je torej lahko zgolj stvar presoje v takšnem (posebnem) postopku pridobitve vodne pravice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožnika za prenos vodne pravice v vodno knjigo. V obrazložitvi pojasnjuje, da se vpis v evidenco o podeljenih vodnih pravicah z uveljavitvijo Zakona o vodah (ZV-1) in Pravilnika o vodni knjigi (Pravilnik) opravi po uradni dolžnosti. Ker v konkretnem primeru ne gre za ustrezno podlago, določeno s 157. členom ZV-1 in 5. členom Pravilnika, organ vodne pravice ne more vpisati po uradni dolžnosti. V trenutno veljavnem materialnem predpisu (to je ZV-1) tako ni mogoče najti pravne podlage za odločanje o prenosu vodne pravice v vodno knjigo, prav tako v tem zakonu ni pravne podlage za vpis vodne pravice na podlagi predloga stranke. To pomeni, da upravni organ o tožnikovi zahtevi ne more odločati, saj ne gre za upravno stvar. Zato je skladno s 1. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) njegovo vlogo zavrgel. 2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi zatrjuje pridobitev vodne pravice na podlagi pravnega nasledstva ter na podlagi pridobljenega soglasja družbe Elektro ... za priključitev objekta HE ... na vodotoku ... na distribucijsko omrežje električne energije št. 539649 z dne 24. 5. 2010. Dejstvo, da je bilo predmetno soglasje izdano, po tožnikovem mnenju kaže na obstoj vodnih pravic, kar potrjuje odločba Ustavnega sodišča U-1-32/95-20 z dne 30. 6. 1995. V zvezi s trditvijo, da so vodno pravico pridobili že njegovi pravni predniki, se sklicuje na uradne evidence in akte, kot so vodna knjiga Avstroogrske, vodni kataster Avstroogrske iz leta 1913, seznam vodnopravnih spisov OLO Škofja Loka, zapisnik Občine Škofja Loka z dne 26. 3. 1971, mnenje Republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanja prostora z dne 16. 6. 1986, vabilo Občine Škofja Loka z dne 18. 5. 1992 in zapisnik Občine Škofja Loka z dne 3. 6. 1992. Ti akti po prepričanju tožnika potrjujejo, da so bili njegovi pravni predniki imetniki vodne pravice ter da bi bilo treba na njihovi podlagi zgolj izvršiti prenos obstoječe pravice v novo vodno knjigo na podlagi 204. člena ZV-1. S tem v zvezi predlaga svoje zaslišanje in vpogled v navedene listine. Prepričan je, da je evidenco vodnih pravic treba enačiti z zemljiško knjigo, saj gre za javno knjigo oziroma evidenco, za katero velja načelo javnosti in zaupnosti ter da je treba ugotoviti, da obstoji kontinuiteta vodne pravice. S tem v zvezi se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 650/2009 z dne 18. 10. 2010. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Med strankama je sporna odločitev organa o zavrženju tožnikove zahteve z dne 1. 12. 2017 za prenos vodnih pravic v vodno knjigo.

7. Vodna pravica je po 35. točki 7. člena ZV-1 pravica do posebne rabe vodnega ali morskega javnega dobra ali naplavin, razen vodnega zemljišča, ki jo je po prvem odstavku 119. člena ZV-1 mogoče pridobiti na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije v skladu s tem zakonom.

8. ZV-1 vodno knjigo in vodni kataster opredeljuje v 8. poglavju II. dela tega zakona, ki ureja upravljanje z vodami. V prvem odstavku 154. člena je določeno, da vodno knjigo sestavlja evidenca o podeljenih vodnih pravicah in izdanih vodnih soglasjih ter zbirka listin, ki jo skladno s četrtim odstavkom tega člena sestavljajo izdana vodna dovoljenja, odločbe o izboru koncesionarja in koncesijske pogodbe ter izdana vodna soglasja. Po prvem odstavku 156. člena ZV-1 vodno knjigo in vodni kataster vodi ministrstvo kot javni knjigi. V 9. poglavju VI. dela tega zakona, ki vsebuje prehodne določbe, je v prvem odstavku 204. člena določeno, da se obstoječa vodna knjiga in obstoječi vodni kataster preoblikujeta v skladu z določbami tega zakona v enem letu od dneva njegove uveljavitve. Skladno z drugim odstavkom te določbe se v vodno knjigo in vodni kataster prenesejo vsi podatki iz obstoječe vodne knjige, vodnega katastra in drugih evidenc, ki jih vodi ministrstvo, in vsebujejo podatke, za katere ta zakon določa, da se vodijo v vodni knjigi in vodnem katastru.

9. Način vodenja vodne knjige je opredeljen v Pravilniku, ki v prvem odstavku 4. člena določa, da agencija (sedaj, skladno z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o organih v sestavi ministrstev - Uradni list RS, št. 62/15, prvostopenjski organ) vodi vodno knjigo tako, da po uradni dolžnosti opravlja vpise v evidenco o podeljenih vodnih pravicah in v evidenco o izdanih vodnih soglasjih, vodi zbirko listin, izdaja izpise iz evidenc in prepise listin iz zbirke listin ter skrbi za uresničevanje načela javnosti vodne knjige. Skladno s prvim odstavkom 5. člena Pravilnika se vpis v evidenco o podeljenih vodnih pravicah opravi na podlagi 1. pravnomočne odločbe o izboru oziroma določitvi koncesionarja; 2. sklenjene koncesijske pogodbe in aneksov h koncesijski pogodbi; 3. pravnomočnega vodnega dovoljenja; 4. pravnomočne odločbe, s katero se ugotovi, da je koncesija prenehala delno ali v celoti; 5. pravnomočne odločbe s katero se ugotovi, da je vodno dovoljenje prenehalo delno ali v celoti; 6. pravnomočne odločbe, s katero se odvzame koncesija oziroma vodno dovoljenje; 7. pravnomočnega sklepa, s katerim se koncesijska pogodba razdre; 8. drugih aktov, ki vplivajo na izvajanje vodne pravice.

10. Iz citirane določbe prvega odstavka 4. člena Pravilnika jasno izhaja, da prvostopenjski organ vodi vodno knjigo tako, da opravlja vpise v evidenco o podeljenih vodnih pravicah po uradni dolžnosti. To pomeni, da tožnik zahteve za vpis v vodno knjigo, ki je predmet izpodbijanega sklepa, ni bil upravičen podati. Za upravno zadevo gre namreč, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo1, kar v tem primeru, kot rečeno, v ZV-1 in Pravilniku, kot relevantnih področnih predpisih, ni določeno. Zato je organ ravnal pravilno in zakonito, ko je ob upoštevanju 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP2 njegovo vlogo zavrgel. 11. V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče še pojasnjuje, da ZV-1 pridobitve vodne pravice na način, kot to zahteva tožnik (z neposrednim vpisom v vodno knjigo na podlagi sklicevanja na že pridobljeno vodno pravico s strani njegovih pravnih prednikov, kar dokazuje z vpisom v vodno knjigo Avstroogrske in v vodni kataster Avstroogrske iz leta 1913 ter z ostalimi listinami, predloženimi v tem postopku, med drugim s soglasjem Elektra ... za priključitev št. 539649), ne omogoča. ZV-1 kot rečeno pridobitev vodne pravice omogoča (le) na podlagi vodnega soglasja ali koncesije v skladu s tem zakonom3. Ali je pravna kontinuiteta v zvezi s pridobitvijo vodne pravice podana, kar zatrjuje in s prej navedenimi listinami dokazuje tožnik v tem postopku, je torej lahko zgolj stvar presoje v takšnem (posebnem) postopku pridobitve vodne pravice. Ne more pa tožnik z vlogo za prenos vodne pravice v vodno knjigo, kar je zahteval pri prvostopenjskem organu v tem postopku, doseči vpisa vodne pravice v vodno knjigo v skladu z ZV-1 in Pravilnikom.

12. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na 204. člen ZV-1 se sodišče pridružuje stališču pritožbenega organa v drugostopenjski odločbi, da ta določba državnemu organu nalaga zgolj prenos vseh podatkov iz obstoječih evidenc v novo nastavljene evidence. Tožnikova vodna pravica pa pred uveljavitvijo ZV-1 v letu 2002 ni bila vpisana v evidenco organa, saj tega tožnik niti ne zatrjuje.

13. Prav tako mu je že pritožbeni organ pravilno pojasnil, da se ne more uspešno sklicevati niti na mnenje Republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 16. 6. 1986 v zvezi z razlago 79. člena Zakona o vodah, saj se nanaša na Zakon o vodah (ZV) iz leta 1981, ki je prenehal veljati z uveljavitvijo ZV-1 v letu 2002. 14. Pravno zavezujoči za odločitev organa pa tudi niso članek z naslovom „Vodne pravice“, objavljen v Pravni praksi 5. 7. 2007, ter tolmačenje Ministrstva za okolje in prostor z naslovom „Vodne pravice za neposredno rabe vode“ z dne 19. 8. 2004 in 23. 8. 2004, na katere se tožnik sklicuje.

15. V zvezi s sklicevanjem tožnika na odločbi Ustavnega sodišča U-I-32/95 z dne 30. 6. 1995 in U-I-64/96 z dne 30. 9. 1999 sodišče ugotavlja, da se ti nanašata na tedaj veljavno pravno ureditev, torej na tedaj veljavni Zakon o varstvu okolja (ZVO) in ZV. ZV-1, ki je začel veljati 10. 8. 2002, pa je pravno ureditev gospodarjenja za vodami zaradi prilagoditve novim usmeritvam na področju varstva okolja uredil drugače. Tako je določil, da je posebna raba vodnega javnega dobra mogoča samo na podlagi vodnih dovoljenj ali koncesij ter ob izpolnitvi drugih pogojev, ki jih določajo zakoni in drugi predpisi. V ta namen je v prehodnih določbah (195. – 199. člen ZV-1) uredil prilagoditev pridobljenih vodnih pravic, torej pravic, ki so bile pridobljene na podlagi ZVO in ZV. Takšno razlago vsebuje tudi sodba Upravnega sodišča I U 650/2009 z dne 18. 10. 2010. Tožnik pa, kot že rečeno, niti ne zatrjuje, da bi vodne pravice pridobil na podlagi ZVO in ZV.

16. Ker je po povedanem tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

17. V zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnik kot dokaz predlaga svoje zaslišanje in listinske dokaze, ki jih je sodišče presodilo v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega sklepa, sicer pa glede na to, da tožnik zahteve za vpis v vodno knjigo sploh ni bil upravičen podati (kot obrazloženo v 10. točki te sodbe), predlagani dokazi nosi pomembni za odločitev.

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej: drugi odstavek 2. člena ZUP. 2 Po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ vlogo najprej preizkusi in jo s sklepom zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. 3 Glej: 6. poglavje II. dela ZV-1 (členi 119 do 149).