Jedro

Zagovornik ne konkretizira, katere kršitve iz 371. člena ZKP uveljavlja v pritožbi, to pa ni razvidno niti iz vsebine obrazložitve vloženega pravnega sredstva. Zgolj trditev na načelni ravni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, brez ustrezne obrazložitve, pa ne more biti upoštevna. Ker je uveljavljana kršitev brez vsakršne podlage, je posledično ne gre preizkusiti, medtem ko kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Nadalje pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, s pavšalno navedbo, da v danem primeru ni izpolnjen zakonski znak podrejenosti. Vendar takšno pritožbeno izvajanje ostane brezuspešno, saj izrek izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, pri čemer je ustrezno opredeljen tako časovni okvir inkriminiranega obdobja, kot tudi samo izvršitveno ravnanje obdolženega.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolženemu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določilo kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega glede na dodeljeno brezplačno pravno pomoč oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da bo o izdatkih in nagradi zagovornika odločeno preko BPP ter da je dolžan plačati stroške in nagrado pooblaščenke oškodovanke, o katerih bo odločeno preko BPP.

2. Zoper takšno sodbo se je iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka po svojem zagovorniku pritožil obdolženi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma, da zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik ne konkretizira, katere kršitve iz 371. člena ZKP uveljavlja v pritožbi, to pa ni razvidno niti iz vsebine obrazložitve vloženega pravnega sredstva. Zgolj trditev na načelni ravni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, brez ustrezne obrazložitve, pa ne more biti upoštevna. Ker je uveljavljana kršitev brez vsakršne podlage, je posledično ne gre preizkusiti, medtem ko kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

5. Nadalje pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, s pavšalno navedbo, da v danem primeru ni izpolnjen zakonski znak podrejenosti. Vendar takšno pritožbeno izvajanje ostane brezuspešno, saj izrek izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, pri čemer je ustrezno opredeljen tako časovni okvir inkriminiranega obdobja, kot tudi samo izvršitveno ravnanje obdolženega. Abstraktnemu delu opisa obravnavanega kaznivega dejanja sledi namreč konkretiziran in časovno opredeljen opis izvršitvenega ravnanja, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča ustreza zakonskim znakom očitanega kaznivega dejanja. Zagovornik prezre, da je v opis inkriminiranega dejanja celo na večih mestih zajet očitek, da (in kako) je obdolženi z izkazanim lastnim, konkretno opisanim ravnanjem hčerko B. B. in ženo C. C. spravljal v skupnosti podrejen položaj. Pritožbeno sodišče ob poudarku pravilnega materialnopravnega izhodišča očitanega kaznivega dejanja izpostavlja ustaljeno sodno prakso, kako je treba razlagati besedno zvezo »spravljanja v podrejen položaj«. Gre za ravnanje, ko izvajanje nasilja spravi žrtev v ponižujoč, inferioren položaj, da ta postane objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more izogniti in tako ne ravna več kot svoboden človek, temveč se venomer podreja drugemu.1 Tak položaj pa storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjanje večje intenzivnosti oziroma daljšega trajanja.2 Vse navedeno je prvostopenjsko sodišče zanesljivo ugotovilo glede »gospodovalnega delovanja« obdolženega do obeh oškodovank in za sprejete zaključke tudi navedlo prepričljive in obširne razloge v točkah 22, 23, 24 in 29 obrazložitve izpodbijane sodbe.

6. Zagovornik skozi jedro pritožbenih izvajanj izpodbija pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar nima prav. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženega in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženemu A. A. storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Sprejete dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi natančno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče s ponujeno argumentacijo v celoti soglaša in jo kot ustrezno povzema.

7. Bistvo pritožbe je v graji in nesprejemanju dokazne ocene sodišča prve stopnje ter ponujanju drugačnega dejanskega stanja, kot je ugotovljeno in obrazloženo v izpodbijani sodbi. Zagovornik izraža prepričanje, da celotna zgodba, ki se očita obdolženemu, temelji na okoliščini njegovega interesa po pobotu s takratno ženo C. C. Ker se pa ona očitno ni več želela pobotati, obdolženi več ni imel razloga, da jo ščiti. Postavil ji je pogoj, da če se ne želi pogovoriti, bo šel do ravnatelja na šolo, kjer ona dela in mu povedal o njenem odtujevanju stvari. Vzporedno pritožnik pojasnjuje, da je C. C. iz šole brez dovoljenja odtujevala razne predmete, kot so wc papir, čistila, razkuževala itd., nato pa ponudi lastno tezo, da je oškodovana takrat dejansko videla, da je obdolženi to nameraval storiti, saj je prišel na šolo, kjer je hotel govoriti z ravnateljem, in ga je nemudoma prijavila na policijo ter protipravno izsilila prepoved približevanja.

8. Takšni dokazni oceni, kot jo ponuja pritožba, glede katere je ugotoviti, da zagovornik podaja zgolj lastno interpretacijo izvedenih dokazov, ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe določno in jasno navedlo, kako presoja zagovor obdolženega in izpovedi vseh v okviru dokaznega postopka zaslišanih prič, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih in dejanskih vprašanj ter na osnovi česa torej zaključuje, da je v obdolženčevem ravnanju prepoznati kaznivo dejanje in njegovo krivdno odgovornost. Vse navedeno je s tehtnimi argumenti obširno in smiselno pojasnjeno v točkah 9 do 30 obrazložitve izpodbijane sodbe, medtem ko namigovanje na motiv podaje kazenske ovadbe v smeri preprečitve obdolženčevega razkritja odtujevanja premičnih stvari oškodovane C. C. v kazenskem postopku, katerega predmet je izvajanje nasilja v družini A. A. nad nekdanjo ženo in hčerko, ne more imeti odločilnega pomena. Zagovornik namreč zanemari, da je bila oškodovana B. (in ne C.) B. prva, ki se je sploh zaupala socialni delavki, na podlagi česar se je sprožil postopek za zaščito žrtev nasilja ter je torej hči vzpodbudila in opogumila mamo, da je tudi ona oziroma, da sta skupaj naredili nasilju konec tako, da sta se odselili v varno hišo. 9. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo in izpodbijano sodbo oprlo na izpovedi B. B. in C. C., ki sta prepričljivejši od zagovora obdolženega, v okviru katerega je skušal breme krivde za razpad družine prevaliti na oškodovanki in prepričati, da inkriminiranega ni storil ter pri tem navajal drugačne razlage obravnavnih dogodkov, takšne, ki so njemu v korist, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je tako navedbe obdolženega kot pojasnila oškodovanih ustrezno materialno ovrednotilo. Pritožba nekritično zanemari dejstvo, da sta v bistvenem medsebojno skladni in izkustveno logični izpovedi B. B. in C. C. podkrepljeni tudi z izsledki izvedenega dokaznega postopka, in sicer z izpovedbami prič D. D., fanta oškodovane B. B., kateremu se je slednja zaupala o dogajanju doma in ki je nekatera dejanja neposredno zaznal tudi iz lastnega, ob okoliščini večih obiskov na domu družine B.; E. E., sodelavke oškodovane C. C. na OŠ in policista F. F., ki sta potrdila posamezne dogodke nasilja, opisane s strani oškodovank; policista PP Ljutomer G. G., ki je na zapisnik sprejel ustno ovadbo B. B. ter tudi sam neposredno zaznal oškodovankino stisko in strah; strokovne delavke CSD H. H., ki je z oškodovano B. B. opravila razgovor ob prijavi nasilja ter svetovalne delavke na šoli B. B., I. I., kateri se je oškodovana zaupala o dejanjih obdolženega. Poleg tega pritožba spregleda, da je zagovor obdolženega ovržen tudi na podlagi izpisa SMS sporočila (v prilogi B6) in vsebine spisovne listinske dokumentacije, taksativno naštete v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. Posledično pritožba zatorej z lastno zgodbo obdolženega ne more prepričati v drugačne dejanske zaključke, kot jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče, ki je iz poteka in okoliščin inkriminiranih dejanj jasno zaznalo razmerje moči v prid obravnavanemu procesnemu udeležencu in na drugi strani nemoč oškodovank. Takšno ugotovitev je utrdilo v točki 23 razlogov izpodbijane sodbe, ko je razmerje moči pravilno prepoznalo v dogodkih, ko je bil obdolženi nepredvidljiv in nasilen, oškodovanki pa v strahu pred njim, nista se mu upali zoperstaviti, ravnali sta, kot je on hotel ter v sebi tlačili vse te travmatične izkušnje. Prav tako ostane s strani pritožbe prezrto, da obdolženi ni odnehal niti po selitvi oškodovank, saj ju je skušal z manipulacijo pripraviti do vrnitve domov, ko pa je videl, da mu to ne uspeva, je z nasilnim ravnanjem omejeval njuno svobodo gibanja. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, zatorej pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. 10. Zagovornik skuša v pritožbeni obrazložitvi ponuditi tudi lastno razlogovanje za inkriminirane očitke v razmerju do obdolženčeve hčerke B. B., ko prepozna razlog za prijavo neresnic v mejah, ki jih mora postavljati vsak oče svojemu otroku. Tozadevno izpostavi obdolženčevo zahtevo, da se mora za sabo pospravljati in se učiti ter občasno kontrolo v zvezi s tem, medtem ko oškodovani pripiše sposobnost čustvenega igranja sebi v prid. 11. Toda tudi takšnemu pritožbenemu izvajanju ne gre slediti in je treba trditve zagovornika zavrniti. V pavšalnem in z ničemer dokazanem zatrjevanju namreč stoično zaobide obsežne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, predstavljene v točkah 13 do 16 ter od 18 do 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katerih je jasno, določno in nedvomno razbrati verodostojnost oškodovane B. B., ko je izpovedovala o dalj časa trajajočem psihičnem in fizičnem nasilju, izvajanem s strani očeta, pa tudi o posledicah, torej strahu, nemoči, ponižanjih, ki sta jih doživljali z mamo C. C. ter dokončnem porušenju medsebojnih odnosov, razpadu družine, končni odselitvi od doma ter nadaljevanju nasilja nad njima tudi po selitvi. Pritožba pa v poskusu znižanja hčerkine verodostojnosti zanemari odločilno, in sicer da izpoved B. B. nikakor ni podprta zgolj z izpovedjo njene matere C. C. in fanta D. D., pač pa z nizom za določeni izid kazenskega postopka nemotiviranih prič, ki so bile k pričevanju povabljene po službeni dolžnosti, in obstoječo listinsko dokumentacijo, katere pristnost tekom dokaznega postopka ni bila ovržena, med drugim zapis o nasilju nad otrokom na l. št. 13 in izpise elektronske dokumentacije med šolsko svetovalno delavko I. I. in B. B., iz katerih izhaja velika skrb za materino in lastno varnost, strah pred tem, kaj je obdolženi še zmožen storiti, strah pred reakcijo obdolženega na hčerkino prijavo, kar vse je predmet s strani pritožbe sicer prezrte, a nazorne obrazložitve izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča. Zagovornik v kritiki oškodovankinega obnašanja tudi prezre dejstvo, da so bile B. B. ponujene različne oblike pomoči in da je svetovalna delavka I. I. zaključila, da jo je treba pri prijavi nasilja podpreti in morda tudi mamo C. C. morda opolnomočiti za ta korak. Pravkar izpostavljeno tako zavrne pritožbena izvajanja zagovornika o (različnih) motivih oškodovank za podajo kazenske ovadbe obravnavanega procesnega udeleženca.

12. Fotografijam, ki jih je predložil obdolženi, v katerih zagovornik prepozna nazoren prikaz, da so se kot družina dobro razumeli in se imeli lepo v času, ko se obdolženemu očita nasilje, daje pritožba pretiran pomen. Prav ima namreč sodišče prve stopnje v ugotovitvi, da fotografije, ki jih je predložila obramba, prikazujejo le, da je bil D. D. pri družini večkrat na obisku, tudi v času božičnih in novoletnih praznikov 2020/2021, nikakor pa niti skupne družinske fotografije ne dokazujejo, da s strani obdolženega izvajanja nasilja ni bilo. Pritožbeno sodišče prav tako ocenjuje, da zgolj nekaj skupnih družinskih foto utrinkov samih po sebi ugotovljenih dejstev o nedvomnem nasilju obdolženega nad oškodovankama ne more izključiti. Kakor izhaja iz točke 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, je oškodovana C. C. povedala, da psihičnega nasilja ni nikomur kazala in o tem govorila, doživeto psihično nasilje pa je ostajalo v njej. Tozadevno se zatorej posledično razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da žrtve družinskega nasilja nasilje pred drugimi osebami skrivajo, pogosto tudi pred bližnjimi, kaj šele pred tretjimi, pokaže kot smiselno, logično in povsem sprejemljivo.

13. Zagovornik pa tudi ne more omajati pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča niti z izpostavljanjem, da se je oškodovana C. C. večkrat v času prepovedi in po tem, ko sta se s hčerko odselili, z obdolženim dobivala na pijači. Tudi tej okoliščini pripisuje preveliko težo, hkrati pa zaobide v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe predstavljeno razumno pojasnilo C. C., da sta se z obdolženim v času od odselitve do razveze srečevala na skupnih sestankih na CSD, katerih namen je bil, da bi se ponovno združili kot družina. Oškodovana je potrdila, da sta po sestankih res šla dvakrat ali trikrat na pijačo, vendar je bilo to zaradi strahu, torej samo zato, da bo vse v redu. Povedala je, da sta se nekajkrat dobila, ker sta morala urediti dokumentacijo glede urejanja plačila telefona in leasinga, vendar sta se po pijači potem razšla. Sodišče prve stopnje je zatorej pravilno ocenilo, da tudi dejstvo, da sta hodila na svetovanje ali na pijačo tudi po odselitvi, še ne dokazuje, da obdolženi nasilja ni izvajal ali da se oškodovana ni počutila ogroženo, niti to ne spremeni zaključkov o tem, da je bila v razmerju do sedaj bivšega moža spravljena v podrejeni položaj.

14. Iz navedenih razlogov, in ker tudi v ostalem zagovornik ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

15. Ker pritožba kazenske sankcije izrecno ne graja zgolj, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Izvedeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazni ter posledično obdolženemu izreklo zgolj kazensko sankcijo opozorilne narave, tj. pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen devet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v obdolženčevo korist in določeno kazen zapora smatra kot ustrezno ter povsem primerno, enako velja tudi za relativno kratko preizkusno dobo. Izrečena pogojna obsodba bo na obdolženega vplivala tako, da ta v prihodnje tovrstnih kaznivih dejanj ne bo ponavljal. 16. Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Enako v VSM Sodbi II Kp 10526/2021 z dne 11. 1. 2023. 2 Tako Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 6998/2017 z dne 17. 6. 2021, I Ips 57293/2010 z dne 21. 3. 2013, I Ips 2629/2010 z dne 18. 4. 2013, I Ips 815/2010 z dne 3. 3. 2011 in druge.