Jedro

Pritožbeno preigravanje o (ne)običajnih reakcijah posameznikov v različnih situacijah pa je hipotetično in pomeni le golo ponavljanje siceršnjih zagovornih navedb, na katere pa je izčrpno odgovorilo že prvo sodišče, pritožba pa skuša ponovno s posameznimi izseki iz izvedenskega mnenja izvedenke sodne medicine prepričati v nasprotno, s čemer pa se giblje izključno v polju drugačne dokazne presoje izvedenih dokazov, ki pa je po prepričanju prvega sodišča v izpodbijani sodbi pravilna. S pritožbeno navedbo, da pa je obdolženec ravnal instiktivno, ker se je skušal braniti pred oškodovancem, pa pritožba ne le, da na ta način prihaja sama s seboj v nasprotje s prvotnim zatrjevanjem, da je šlo le za nastavitev komolca, v katerega se naj bi zaletel sam oškodovanec, temveč tudi neuspešno napada sicer prepričljive razloge o obdolženčevi krivdi, ki jih je prvo sodišče prepričljivo obrazložilo v točkah 16 do 17) izpodbijane sodbe in katerim ni očitati pomanjkljivosti, ki jih pritožba izpostavlja.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe obdolženčeve zagovornice se sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da se poslej obdolžencu na podlagi člena 57 KZ-1 izreče pogojna obsodba, v okviru katere se mu za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku člena 122 KZ-1 določi zaporna kazen dva (2) meseca, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, sicer se mu lahko pogojna obsodba prekliče. II. Sicer pa se pritožba obdolženčeve zagovornice zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku člena 122 KZ-1 in mu na podlagi člena 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi določbe prvega odstavka člena 122 KZ-1 določilo zaporno kazen štiri (4) mesece s preizkusno dobo dveh (2) let z opozorilom, da tako določena zaporna kazen ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusi dobi dveh let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka člena 95 ZKP mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka (v doslej znanem znesku 446,26 EUR), potrebne izdatke oškodovanca in potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca in pa sodno takso.

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svoji zagovornici vlaga pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitve zakona ter predlaga, da se pritožbi tako ugodi, da se obdolženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji (določba člena 386 ZKP).

5. Prvo sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo da oškodovanec in obdolženec živita v večstanovanjski stavbi na istem naslovu in sicer obdolženec v I. nadstropju te stavbe, oškodovanec pa v drugem, kot tudi, da med obema občasno prihaja do konfliktnih situacij zaradi hrupa, ki naj bi ga večkrat povzročal v nočnem času oškodovanec. Slednje bi naj bil povod za kofliktno situacijo tudi kritičnega dne v jutranjih urah, ko se je oškodovanec odpravljal v službo, po njegovih navedbah pa ga je obdolženec pričakal na stopnicah pred svojim stanovanjem, obut v copate. Ni sporno, da je oškodovanec tega dne utrpel v izreku navedene poškodbe, o katerih nastanku je oškodovanec ves čas od podaje kazenske ovadbe izpovedoval enako in sicer, da ga je obdolženec po očitku, da je zopet povzročal hrup v nočnem času z roko, stisnjeno v pest enkrat udaril v predel ust, medtem ko je obdolženec zatrjeval drugače in sicer, da se je samo branil pred oškodovancem, ki se je zaletel vanj in mu je takrat samo nastavil svojo roko, pokrčeno v komolcu, čemur pa prvo sodišče ni sledilo in je tak obdolženčev zagovor zavrnilo.

6. Pritožba v svojih navedbah pri zavzemanju za ugotovitev kršitev zakona navaja, da oškodovanec že dlje časa povzroča neznosen hrup v svojem stanovanju, zlasti v nočnem času, kar povzroča obdolžencu zdravstvene težave, pa kljub opozorilom s takim ravnanjem ne preneha in se obdolžencu posmehuje, o čemer pričajo tudi policijske intervencije. Identično opozorilo je obdolženec, kot je v zagovoru sam izpostavil, izrekel oškodovancu tudi v kritičnem času, oškodovanec pa je reagiral na način, da se je zaletel v obdolženca, ki ga je odneslo v steno, zato se je branil pred njim tako, da je dvignil levi komolec, v katerega se je oškodovanec nato zaletel. S takimi navedbami, ki so golo ponavljanje zagovornih navedb, na katere je izčrpno odgovorilo že prvo sodišče v točkah 10 do 11) izpodbijane sodbe, se ni mogoče strinjati.

7. Prvo sodišče je po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo obdolženčev zagovor, da se je v kritičnem času odpravljal k zdravniku, saj tega ni po prepričanju prvega sodišča storil niti po dogodku, prav tako pa bi bilo po oceni prvega sodišča logično in pričakovano, da bi v primeru oškodovančevega napada dogodek sam prijavil policiji. Prepričljivo je zavrnilo obdolženčevo trditev o silobranu in pri tem izhajalo iz izvedenskega mnenja izvedenke sodne medicine M. K. J., ki se je opredelila tako do intenzitete poškodbe, ki jo je utrpel oškodovanec, kot tudi do možnih načinkov nastanka le-te. Drži sicer trditev pritožbe, da je izvedenka na načelni ravni dopustila način poškodovanja oškodovanca bodisi z udarcem v pestjo ali pa z udarcem v komolec, vendar pa pritožba ta del izvedenskega mnenja povzema selektivno in povsem spregleda, da je postavljena izvedenka izrecno na vprašanje obrambe označila kot manj verjeten način poškodovanja komolca ob naletu, ki bi v tem primeru moral biti silovit, saj običajno pa pri obrambi napadeni reagira z nastavitvijo dlani, ne pa komolca. Takšne zaključke izvedenskega mnenja je prvo sodišče pravilno dokazno ocenjevalo tudi v odnosu do obdolženčevega zagovora in oškodovančeve izpovedbe ter ostalih listinskih dokazov in po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivo obrazložilo, da ravnanje obdolženca nikakor ni mogoče opredeliti kot obrambo pred oškodovancem zaradi zatrjevanega zaleta oškodovanca vanj, katerega je že izvedenka ocenila kot manj verjetnega tudi glede na višinsko razliko med obdolžencem in oškodovancem, ki je premajhna, da bi oškodovanec v primeru obdolženčevega pokrčenega komolca lahko zadobil udarec v predel ustnic oziroma nosu, kajti po prepričanju izvedenke bi v takem primeru zadobil udarec v predel očesa ali čela, kar pa se ni zgodilo. Zato ob izostanku kriterijev, ki so potrebni za obstoj silobrana (istočasnost napada in obrambe, nujnost obrambe za odvrnitev protipravnega napada) v nasprotju s pritožbenimi navedbami prepričajo razlogi v izpodbijani sodbi, da je v obravnavanem primeru šlo za zavestno načrtovan obračun obdolženca z oškodovancem zaradi obstoječih nesoglasij glede povzročanja nočnega hrupa s strani oškodovanca. Pritožbeni razlog o kršitvi zakona se tako izkaže za neutemeljen.

8. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbo, da gre v obravnavanem primeru za obstoj dvoma o tem, na kakšen način je sploh prišlo do poškodbe oškodovanca. Način, kako je prišlo do njegove poškodbe, je sicer pravno odločilno dejstvo, nikakor pa ne drži trditev pritožbe, da prvo sodišče tega ni zadostno razčistilo. Postavljena izvedenka, kateri je prvo sodišče utemeljeno sledilo, je prav na vprašanje obrambe o različnih možnostih glede nastavitve komolca v primeru domnevne obrambe pojasnila, da ni običajno, da bi se oškodovanec z glavo zaletel v obdolženca, saj običajno napadalec ravna tako, da napadenega prime in usmeri čelo proti čelu. Pritožbeno preigravanje o (ne)običajnih reakcijah posameznikov v različnih situacijah pa je hipotetično in pomeni le golo ponavljanje siceršnjih zagovornih navedb, na katere pa je izčrpno odgovorilo že prvo sodišče, pritožba pa skuša ponovno s posameznimi izseki iz izvedenskega mnenja izvedenke sodne medicine prepričati v nasprotno, s čemer pa se giblje izključno v polju drugačne dokazne presoje izvedenih dokazov, ki pa je po prepričanju prvega sodišča v izpodbijani sodbi pravilna. S pritožbeno navedbo, da pa je obdolženec ravnal instiktivno, ker se je skušal braniti pred oškodovancem, pa pritožba ne le, da na ta način prihaja sama s seboj v nasprotje s prvotnim zatrjevanjem, da je šlo le za nastavitev komolca, v katerega se naj bi zaletel sam oškodovanec, temveč tudi neuspešno napada sicer prepričljive razloge o obdolženčevi krivdi, ki jih je prvo sodišče prepričljivo obrazložilo v točkah 16 do 17) izpodbijane sodbe in katerim ni očitati pomanjkljivosti, ki jih pritožba izpostavlja. Po povedanem pa pritožba tudi s takimi navedbami ne more uspeti pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je prvo sodišče z gotovostjo ugotovilo obstoj vseh pravno relevantnih dejstev, ki so pomembna za razsojo v tej kazenski zadevi. Glede na obrazloženo in ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe v delu glede obdolženčeve krivde ni pokazal kršitev zakona iz prvega odstavka člene 383 ZKP, je pritožba obdolženčeve zagovornice neutemeljena, zato je bilo potrebno njeno pritožbo zavrniti in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

9. Ker pa v obravnavanem primeru pritožba, ki je bila vložena v obdolženčevo korist z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve zakona ni utemeljena, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu s členom 386 ZKP moralo preizkusiti izpodbijano sodbo tudi glede primernosti izrečene sankcije, čeprav pritožba izrecno izrečeno sankcijo v izpodbijani sodbi ni problematizirala. Odločitev prvega sodišča, ko je obdolžencu izreklo sankcijo opozorilnega značaja, je pravilna, pritožbeno sodišče pa ob dejstvu, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da obdolženec, sicer upokojenec, doslej še ni bil kaznovan zaradi kaznivih dejanj in tudi ne obravnavan zaradi prekrškov, ocenjuje, da prvo sodišče ni v zadostni meri upoštevalo navedenih olajševalnih okoliščin, povsem pa je prezrlo, da je poglavitni razlog za obstoječa nesoglasja med obdolžencem in oškodovancem večkratno in ponavljajoče čezmerno povzročanje hrupa s strani oškodovanca v večstanovanjski hiši, kar je bil tudi v obravnavanem primeru razlog, da je obdolženec počakal oškodovanca, ko se je le-ta v jutranjih urah odpravljal v službo in ko mu je zopet očital, da je ponoči povzročal hrup. Zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju načela individualizacije pri izreku kazenskih sankcij na podlagi določbe prvega odstavka člena 394 ZKP poseglo v izrečeno sankcijo v izpodbijani sodbi in le-to spremenilo tako, da je obdolžencu v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo poslej zaporno kazen dva meseca s preizkusno dobo enega leta, kar je po prepričanju pritožbenega sodišča primerna in ustrezna sankcija, ki bo prispevala k temu, da bosta obdolženec in oškodovanec v bodoče medsosedske odnose v večstanovanjski hiši reševala razumno in strpno, ne pa z enostranskim in protipravnim ravnanjem, kajti v nasprotnem primeru se lahko pogojna obsodba prekliče in v pogojni obsodbi določena zaporna kazen tudi izvrši. 10. Ker je bilo z odločitvijo pritožbenega sodišča delno odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ne določi (določba drugega odstavka člena 98 ZKP).