Jedro

Sodišče mora v vsakem primeru posebej ugotavljati vse okoliščine primera in se pri tem izogibati takšnim ali drugačnim "tarifam".

Izrek

Reviziji se delno ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: "Toženi stranki sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki znesek 1.687.018,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 185,40 SIT od 1.1.1988 dalje, - 25,70 SIT od 1.1.1989 dalje, - 21.806,90 SIT od 1.11.1992 dalje in - 1.665.000,00 SIT od 10.6.1992 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Toženi stranki sta nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v skupnem znesku 188.170,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1994 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Za negmotno škodo v zvezi s prometno nesrečo z dne 30.6.1985, ki je tožnici nastala po sklenitvi poravnave z dne 15.12.1986 ter po odštetju že prejetih zneskov od drugega toženca in invalidnine, je tožnici prisodilo odškodnino v končnem znesku 1.165.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče in prve tožene stranke zoper odločitev o negmotni škodi zavrnilo kot neutemeljeni in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je glede višine prisojene negmotne škode vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je prisojena odškodnina za vse postavke negmotne škode prenizka. Ponavlja ugotovitve na prvi stopnji o nastali škodi in dodaja, da je sodišče premalo upoštevalo dejstvo, da je bila tožnica invalidsko upokojena in da je tožničino življenje po poškodbi, ko je bila stara 48 let, eno samo vegetiranje. Posamezne odškodninske postavke primerja z odškodninami, ki so bile pravnomočno prisojene v mnogo lažjem primeru kot je tožničin. Opozarja na pogost pojav v sodni praksi, ko sodišča za majhne škode prisojajo sorazmerno visoke odškodnine, medtem ko so hude poškodbe odpravljene z relativno nizko odškodnino. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožnici prisodi celotno uveljavljeno odškodnino za negmotno škodo, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženim strankam. Nanjo je odgovorila prva tožena stranka (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da tožeča stranka ni obrazložila, katere kršitve zakona o pravdnem postopku (ZPP) očita sodišču prve in (ali) druge stopnje. Revizijsko sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe, glede na dejstvo, da gre za izredno pravno sredstvo, zelo omejeno. Preizkusiti jo sme le v mejah tistih razlogov, če gre za kršitve ZPP, torej tistih kršitev, ki so v njej navedene, po uradni dolžnosti pa ugotavljati le, ali je bila storjena kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Ker v tej določbi navedene kršitve niso bile storjene, tožeča stranka s tem revizijskim razlogom ne more uspeti.

Pač pa tožeča stranka deloma upravičeno graja materialnopravno pravilnost odločitve na prvi in drugi stopnji o negmotni škodi. Revizijsko sodišče je po ponovni presoji vseh elementov, ki so po 200. členu ZOR odločilni za presojo višine odškodnine za to škodo ugotovilo, da sta sodišči prisodili prenizko odškodnino za tožničine telesne bolečine. Pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v svojih razlogih pravilno navedlo vse bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnica že trpela, kakor tudi tiste, ki jih še bo (4. in 5. stran prvostopne sodbe). Sodišče druge stopnje pa je ob zavrnitvi tožničine pritožbe upoštevalo predvsem mnenje izvedenca o bolečinah in nevšečnostih v zvezi z obema operacijama po 15.12.1986. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so za to odškodnino odločilnega pomena tudi vse tiste bolečine in nevšečnosti, ki bodo tožnico spremljale vse življenje. Tudi pri tej postavki je potrebno upoštevati tožničino starost (ob poškodbi 48 let). Zato je tožnica na podlagi 200. člena ZOR uporavičena do višje odškodnine in sicer v višini 800.000,00 SIT. Že prisojeno odškodnino je bilo zato treba zvišati za 500.000,00 SIT. S tem bosta po mnenju revizijskega sodišča upoštevana trajanje in intenzivnost bolečin in nevšečnosti, ki jih je tožnica že pretrpela in tiste, ki jih bo še v bodoče. Višja odškodnina iz tega naslova pa tožnici ne gre.

Odločitev za vse ostale oblike negmotne škode pa je po mnenju revizijskega sodišča pravilna. Sodišči prve in druge stopnje sta za utemeljitev svoje odločitve navedli vse pravno odločilne okoliščine, ki lahko vplivajo na višjo ali nižjo odškodnino. Revizijsko sodišče jih je preizkusilo in se z njimi v celoti strinja. Med drugim tudi iz razloga, ki ga sama tožeča stranka navaja v reviziji. Zvišanje odškodnine bi lahko pripeljalo do tega, da bi bilo zabrisano razlikovanje med katastrofalnimi in manj hudimi poškodbami, kar bi bilo v nasprotju z 200. členom ZOR. V nasprotju z navedeno določbo je tudi v reviziji ponujena primerjava z odškodnino za drugačno škodo, ki je nastala v drugačnih okoliščinah. Sodišče mora v vsakem primeru posebej ugotavljati vse okoliščine primera in se pri tem izogibati takšnim ali drugačnim "tarifam".

Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo, delno pa jo je kot neutemeljeno zavrnilo (393. in 1. odstavek 395. člena ZPP). Zaradi jasnosti je v izreku navedlo spremenjeni izrek glede glavnice in obresti prve stopnje v celoti.

Zaradi delne spremembe izpodbijane odločbe je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 166. člena ZPP ponovno odločilo o stroških vsega postopka. Glede na nesporen temelj in dejstvo, da toženi stranki zaradi zvišanja tožbenega zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški, je tožeči stranki prisodilo stroške od prisojenega zneska (154. člen ZPP). Pri tem je sprejelo izhodišče sodišča prve stopnje o potrebnosti prijavljenih stroškov. Ker pritožbenih stroškov tožnica v pritožbi ni zaznamovala, odgovor na pritožbo prve tožene stranke pa ni bil potreben, ji stroški pritožbenega postopka ne gredo. Revizijske stroške pa je tožnici prisodilo od zneska, s katerim je uspela (500.000,00 SIT). Stroške je odmerilo v skladu z veljavno odvetniško tarifo.