Jedro

Tožnik je vložil zahtevo za izdajo soglasja za postavitev manjšega „demontažnega“ objekta v tam navedeni velikosti, ki se bo uporabljal občasno kot čebelnjak, občasno pa kot lopa za shranjevanje čebelarske in gozdarske opreme in vlogi priložil dokumentacijo, iz katere je razvidna lokacija omenjenega objekta. O taki zahtevi bi moral upravni organ tudi odločiti, ne pa da je z ogledom preverjal, ali v naravi dejansko že stoječi objekt ustreza podatkom iz vloge.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, odločba Zavoda za gozdove Slovenije, Območne enote Postojna, št. 3407-39/2011 z dne 13. 12. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo soglasja k postavitvi čebelnjaka na zemljišču parc. št. 1058 k.o. ... Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da zemljišče posega leži znotraj osrednjega območja pojavljanja velikih zveri in v območju Natura 2000, zato ima ta gozd po gozdnogospodarskem načrtu Pivka jama – Grmada (2002-2011) poudarjeno biotopsko funkcijo na 2. stopnji. Prav tako je zaradi karbonatne matične podlage na 2. stopnji v tem gozdu poudarjena hidrološka funkcija. Po prejemu vloge je upravni organ opravil ogled in ugotovil, da na omenjenem zemljišču že stoji lesen objekt v dimenzijah, kot so navedene v tožnikovi vlogi, vendar glede na obliko in način gradnje ne gre za čebelnjak, ampak za objekt, ki se uporablja za občasno bivanje ljudi. Ugotovil je tudi, da je objekt lociran tako, da nima direktnega dostopa z gozdne ceste, ampak je do njega možno priti po gozdni vlaki, ki je od ceste oddaljena 150 m in stoji v strnjenem gozdu. Ker že zgrajen objekt ni grajen kot čebelnjak in se tudi ne uporablja kot čebelnjak, ker nima direktnega dostopa po javni ali gozdni poti, s čemer se krši Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju, ker je lokacija obstoječega objekta kot čebelnjaka neprimerna, saj bi bilo potrebno za normalno delovanje čebelnjaka izkrčiti del okoliškega gozda, kar je glede na stanje okoliških gozdov neprimerno. Poleg tega ni primerno širiti mreže čebelnjakov v območju pojavljanja medveda, zato soglasja ni mogoče izdati. Prav tako soglasja ni mogoče izdati, ker lope za shranjevanje orodja po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju Uredba) spadajo med nezahtevne objekte oziroma objekte za lastne potrebe, ki pa jih je v skladu s 4. členom Uredbe mogoče graditi samo v okviru zemljiške parcele, ki pripada stavbi.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in med drugim navedel, da je treba izdajo soglasja zavrniti, kadar je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcije gozdov. Ugotovil je, da postavljeni enostavni objekt ogroža funkcije gozda.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in navaja, da se je vloga nanašala na objekt, ki bo služil čebelarskim namenom, torej kot čebelnjak in za shranjevanje čebelarske opreme. Navaja, da zaledje čebelnjaka predstavlja jelkov gozd, pred čebelnjakom pa se nahajajo večje travnate površine, kar je razvidno iz predloženih letalskih posnetkov. Tako navedba toženke o krčenju gozda ne vzdrži nobene kritike, pri čemer poudarja, da na to lokacijo vozi čebele že dlje časa in se je tak način izkazal za uspešen. Navaja tudi, da ne držijo navedbe o dovozni poti, saj do objekta in naprej poteka obstoječa gozdna vlaka, ki jo lastniki gozdov in travnikov že leta uporabljajo. Ne strinja pa se tudi z ugotovitvijo o neprimernosti širjenja mreže čebelnjakov v območju pojavljanja medveda, saj gre za postavitev zgolj enega čebelnjaka, ki bo zaščiten z električnim pastirjem. Poleg tega bo posledice za morebitno škodo nosil sam. Poudarja še, da je lastnik zaščitene kmetije in dolgoletni čebelar, ki iz izkušenj ve, kakšne so potrebe za solidno čebelarjenje in kakšen objekt je za to potreben. Meni, da bi ga moral prvostopenjski organ pred odločanjem zaslišati in opraviti skupen ogled na terenu. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naj razsodi, da je toženka dolžna ugoditi njegovi vlogi za izdajo soglasja. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba je delno utemeljena.

Po prvem odstavku 21. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) je treba za graditev objektov in posege v gozd oz. gozdni prostor pridobiti soglasje Zavoda za gozdove (v nadaljevanju: Zavod). Glede na tretji odstavek istega člena soglasja ni mogoče izdati, kadar je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcije gozdov, pri presoji ogroženosti se pa upošteva ovrednotenje funkcij iz gozdnogospodarskih načrtov (v nadaljevanju GGN).

Odločanje se torej nanaša izključno na vpliv graditve objekta oziroma posega, ki je lociran v gozdu oziroma gozdnem prostoru, na funkcije gozda, kot so opredeljene v GGN.

Peti odstavek 50. člena ZGO-1, kot je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, je določal, da soglasodajalec izda odločbo o zavrnitvi izdaje soglasja, če ugotovi, da gradnja po predpisih (po predpisih, ki sodijo v delovno področje posameznega soglasodajalca – op. sodišča) ni dopustna ali mogoča in se v tem delu vloga za izdajo projektnih pogojev šteje kot vloga za izdajo soglasja. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 57/12) je bil 50. člen ZGO-1 sicer spremenjen, vendar v šestem odstavku prav tako določa, da soglasodajalec zahtevo za izdajo soglasja zavrne, če ugotovi, da gradnja po predpisih iz njegove pristojnosti ni dopustna ali mogoča. V skladu s tem so za odločitev v obravnavani zadevi brezpredmetne vse navedbe toženke, ki se ne nanašajo na vprašanji, ali parcele predvidenega posega spadajo v gozd oziroma gozdni prostor in kakšen bo vpliv predvidenega posega na funkcije gozda, kot so opredeljene v GGN.

Razlogovanje toženke, da predmetni objekt po Uredbi ni dovoljen, je glede na prej navedeno brezpredmetno, poleg tega pa v času odločanja veljavna Uredba ni določala, kateri posegi so dopustni na določenih območjih. Z njo so bile namreč določene le vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov, za enostavne objekte pa tudi njihova največja velikost, način gradnje in rabe ter drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se objekt lahko šteje za enostavni objekt, in dela, ki se štejejo za redna vzdrževalna in investicijska vzdrževalna dela (1. člen Uredbe).

Enako velja pa tudi glede razlogovanja toženke, da bi bila z vožnjo v naravnem okolju kršena Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju. Sodišče še pripominja, da izdaja soglasja k postavitvi čebelnjaka sama po sebi še ne pomeni kršitve te Uredbe, morebitna kršitev te uredbe pa tudi ne pomeni nujno vpliva na funkcije gozda.

V zadevi ni sporno, da je zemljišče predvidenega posega v GGN gozdnogospodarske enote (v nadaljevanju GGE) Pivka jama - Grmada (2002-2011) opredeljeno kot zemljišče s poudarjeno hidrološko in biotopsko funkcijo na 2. stopnji. Sporno pa ostaja, ali predmetni objekt vpliva na navedeni funkciji gozda, kot to ugotavlja toženka.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo soglasja za postavitev manjšega „demontažnega“ objekta v tam navedeni velikosti, ki se bo uporabljal občasno kot čebelnjak, občasno pa kot lopa za shranjevanje čebelarske in gozdarske opreme in vlogi priložil dokumentacijo, iz katere je razvidna lokacija omenjenega objekta. O taki zahtevi bi moral upravni organ tudi odločiti, ne pa da je z ogledom preverjal, ali v naravi dejansko že stoječi objekt ustreza podatkom iz vloge. Drugače povedano: organ bi moral v zadevi presojati le, ali bodo vplivi objekta, v zvezi s katerim je bila vložena zahteva za izdajo soglasja, bistveno ogrozili funkcije gozdov. Če bi tožnik pridobil soglasje k postaviti objekta z namembnostjo objekta za čebelarsko dejavnost in občasno shranjevanje čebelarskega in gozdarskega orodja in v dimenzijah, kot jih je opredelil v zahtevi, v naravi pa bi bil dejansko zgrajen drug objekt (z drugačno namembnostjo, zmogljivostjo ali dimenzijami), bi bil to razlog za ukrepanje pristojnega inšpektorja, ker bi navedeno dejansko stanje kazalo, da investitor za tak objekt nima soglasja po določbah ZG.

V obravnavanem primeru pa toženka vplivov objekta, v zvezi s katerim je bila vložena zahteva za izdajo soglasja, na funkcije gozdov ni presojala, pač pa je bila razlog za zavrnitev zahteve, predvsem ugotovitev, da postavljen objekt ni zgrajen kot čebelnjak in se tudi ne uporablja kot čebelnjak, ampak se uporablja za občasno bivanje.

Ker krčitev gozda ni predmet tožnikove zahteve za izdajo soglasja, je brezpredmetno tudi razlogovanje toženke, da bi bila glede na stanje okoliških gozdov krčitev gozda neprimerna. Pa tudi sicer s temi navedbami toženka ni izkazala vpliva posega v prostor, s katerim bi bile bistveno okrnjene funkcije gozda iz GGN.

Toženka je ocenila, da v območju pojavljanja medvedov ni primerno širiti mreže čebelnjakov, saj naj bi se na ta način povečevala možnost za konfliktne situacije. Pri tem pa prav tako ni pojasnila, kako bi bile s povečanjem možnosti konfliktnih situacij bistveno okrnjene funkcije gozda iz GGN. V tem delu se zato odločbe ne da preizkusiti.

Povsem pavšalna in neobrazložena je tudi ugotovitev upravnega organa druge stopnje, da postavljeni objekt ogroža funkcije gozda, ki poleg tega – enako kot izpodbijana odločba, temelji na stanju na terenu in ne na tožnikovi zahtevi.

Ker je torej upravni organ nepravilno uporabil tretji odstavek 21. člena ZG, je sodišče tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek na prvo stopnjo (tretji odstavek istega člena). V njem bo moral upravni organ odločiti o tožnikovi zahtevi za izdajo soglasja zgolj na podlagi te zahteve, torej v zvezi s postavitvijo objekta, namenjenega čebelarjenju in shranjevanju orodja z vidika vpliva predvidenega posega na funkcije gozda, kot so opredeljene v GGN in mu po potrebi za ta poseg izdati projektne pogoje.

V preostalem delu je sodišče tožbo zavrnilo. Glede na prvi odstavek 33. člena ZUS-1 se s tožbo lahko zahteva odprava ali sprememba upravnega akta, ali njegova izdaja oz. vročitev. S tožbo v upravnem sporu torej ni mogoče doseči, da bi sodišče v izreku sodbe upravnemu organu naložilo, da mora v ponovljenem postopku izdati pozitivno odločbo.

Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 je tožnik v primeru, če sodišče ugodi tožbi in izpodbijani upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Čeprav je tožnik s tožbo uspel le deloma, so stroški zanjo enaki kot v primeru, če bi uspel v celoti, zato mu je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila v višini 80,00 EUR. Ta je določen v prvem odstavku 3. člena Pravilnika za primer, če je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik. Že plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).