Jedro

Glede na to, da bi uporabljal stanovanjsko hišo le ob (redkih) obiskih Slovenije, nasprotni udeleženec ne more izkazovati (močnejšega) upravičenega interesa.

Želja pokojnega (po katerem sta udeleženca dedovala vsak polovico solastnih nepremičnin), da naj ta hiša ostane v družini, za ta postopek ni relevantna.

Dosedanja raba solastne stvari govori v prid močnejšemu interesu predlagateljice, ki želi hišo uporabljati tudi v bodoče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom razdelilo nepremičnine v solasti udeležencev postopka tako, da je vsak od njiju dobil v izključno last posamezne nepremičnine, kot je to razvidno iz I. točke izpodbijanega sklepa. Zaradi razlike v vrednosti je prvo sodišče naložilo predlagateljici, da plača nasprotnemu udeležencu znesek 56,04 EUR (II. točka). Odločilo je še, da znašajo skupni stroški postopka 3.360,42 EUR in da je nasprotni udeleženec dolžan povrniti predlagateljici polovico teh stroškov v znesku 1.680,21 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka).

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep prvega sodišča tako, da razdeli solastne nepremičnine po predlogu nasprotnega udeleženca, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da predlagateljica ni opredelila zatrjevanih vlaganj v nepremičnine, prvo sodišče pa je odločilo o načinu delitve prav na podlagi predlagateljičinih vlaganj v solastne nepremičnine. Predlagateljica ni trdila, da naj bi nasprotni udeleženec nasprotoval podaljšanju dovoljenja za urejanje gozdov. Nasprotni udeleženec ni bil seznanjen s tem, da bi bilo potrebno podaljšati kakršnokoli soglasje, saj ga predlagateljica o tem ni obvestila. Udeleženca nista skrbela za nepremičnine. Predlagateljica ni zahtevala od nasprotnega udeleženca, da prispeva k stroškom. Prvo sodišče je kršilo 214. člen ZPP, kar je vplivalo na izid postopka, saj sodišče ne sme drugače ugotavljati dejstev, ki se štejejo za priznana. Sklep je nelogičen. A. A., po katerem sta udeleženca dedovala, je umrl 20. 10. 2010. Nasprotni udeleženec pred tem ni bil lastnik nepremičnin in za njih ni mogel skrbeti. Sodišče je verjelo predlagateljici, in sicer glede dejstev, ki niso bila zatrjevana, ampak je o njih predlagateljica le izpovedala. Stanovanjska hiša s pripadajočimi poslopji na parc. št. 1 k. o. ... predstavlja rojstni dom matere in starih staršev nasprotnega udeleženca. Gre za del dediščine, ki predstavlja zelo intimno in globoko vez nasprotnega udeleženca in njegove širše družine s predniki. Predlagateljica ni krvna sorodnica prednikov nasprotnega udeleženca, ampak zunajzakonska partnerka pokojnega A. A., strica nasprotnega udeleženca. Želja pokojnega A. A. je bila, da nasprotni udeleženec in njegova družina ohranita možnost vrnitve v domovino in ohranjanje stika preko te stanovanjske hiše. To izhaja tudi iz sklepa o dedovanju D 56/87 po stari materi nasprotnega udeleženca, iz katerega je razvidno, da je pokojna B. B. materi nasprotnega udeleženca volila pravico stanovanja v domači hiši, kot njen družinski član pa je imel nasprotni udeleženec tudi služnostno pravico stanovanja na navedenih nepremičninah. Zato izkazuje močnejši interes za pridobitev teh nepremičnin. Čeprav ta pravica ni bila vknjižena v zemljiško knjigo, je bila pokojnemu A. A. znana. Izpodbijani sklep je nelogičen tudi zato, ker naj bi nasprotni udeleženec po stališču prvega sodišča še naprej lahko uporabljal nepremičnino, čeprav služnost ni vpisana, prvo sodišče pa te služnosti ne vpiše v zemljiško knjigo. Predlagateljica je bila pripravljena sprejeti tudi denarno izplačilo njenega deleža na solastnih nepremičninah. Glede na njene navedbe na naroku 8. 10. 2014 je jasno, da namerava predlagateljica prodati nepremičnine. Gozd je potrebno stalno vzdrževati, hiša pa terja le periodično vzdrževanje. Zaradi navezanosti na domačijo in nezmožnosti, da bi vzdrževal gozd, je nasprotni udeleženec predlagal, da se mu dodeli hiša, katero bi lahko vzdrževal. Predlagateljica ni navedla, da bi nepremičnino uporabljala tako, da bi v njej živela. Nasprotni udeleženec stalno prihaja v Slovenijo, tudi njegov sin zna slovenski jezik, zato želi imeti v izključni lasti dom, kamor bi se lahko vrnil ob prihodu v Slovenijo.

3. Predlagateljica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vsak udeležnec postopka je predlagal, da mu sodišče ob delitvi solastnih nepremičnin dodeli parc. št. 3/0-1 in parc. št. 1/0, obe k. o. ..., ki v naravi predstavljata obnovljeno staro hišo na naslovu ... z gospodarskimi poslopji in pripadajočim zemljiščem. V takšni situaciji je prvo sodišče moralo presojati, kdo od udeležencev ima močnejši interes za pridobitev navedenih nepremičnin. Upravičen interes (drugi odstavek 70. člena SPZ) je pravni standard, ki mu mora v konkretnih primerih sodišče določiti vsebino, izhajajoč iz intencije zakona in namena solastne stvari. Glede na relevantne okoliščine zadeve je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da ima predlagateljica močnejši interes za pridobitev prej omenjenih nepremičnin v izključno last. 6. Nasprotni udeleženec je utemeljeval svoj interes zgolj s tem, da predstavlja stanovanjski objekt družinsko hišo njegove rodbine (rojstna hiša njegove matere in njegovih starih staršev) in je na to nepremičnino močno navezan. Želi jo imeti zato, da bi se ob prihodih v Slovenijo iz ZDA, kjer živi, lahko vračal na dom svoje matere. Vsebina upravičenega interesa se navezuje tudi na namen solastne stvari z vidika uresničevanja gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine. Glede na to, da bi uporabljal stanovanjsko hišo le ob (redkih) obiskih Slovenije, nasprotni udeleženec ne more izkazovati (močnejšega) upravičenega interesa (primerjaj sklep I Cp 3848/2011). Ob tem nasprotni udeleženec že od maja 2010 ni več prišel v Slovenijo in se za solastne nepremičnine (njihovo morebitno vzdrževanje, urejanje vprašanja njihove souporabe s predlagateljico) ni zanimal. Kot solastnik bi moral v tej smeri ravnati aktivno, ne pa čakati na morebitna obvestila predlagateljice. Navezanost na nepremičnino se mora izkazovati dejansko (uporaba stvari, skrb za njeno stanje), ne pa zgolj v besedah.

7. Želja pokojnega A. A. (po katerem sta udeleženca dedovala vsak polovico solastnih nepremičnin), da naj ta hiša ostane v družini, za ta postopek ni relevantna. Enako velja za okoliščino, da ima mati nasprotnega udeleženca pravico stanovanja v tej hiši (imetnica te osebne služnosti je le mati nasprotnega udeleženca, hišo pa je kot njen družinski član ob obiskih v Sloveniji lahko uporabljal tudi on, še predno je postal njen solastnik). Vknjižba te služnosti v zemljiški knjigi ni stvar tega postopka.

8. Ni sporno, da ima solastne objekte v posesti predlagateljica, ki jih občasno uporablja tudi po smrti svojega partnerja A. A. v letu 2010 (pred tem sta jih uporabljala za skupno bivanje od spomladi do jeseni). Predlagateljičino izpoved, da sta s partnerjem skrbela za hišo (jo vzdrževala), potrjuje tudi ugotovitev sodnega izvedenca S. S. (ta dokaz je predlagateljica predlagala tudi za ugotovitev dejstva, da je objekt vzdrževan), da je bila hiša sproti obnavljana, obsežna dela pa so bila izvedena zlasti pred 23 leti (nasprotni udeleženec temu ni ugovarjal, prav tako ni nasprotoval izpovedbi predlagateljice, da je na tem posestvu delala in živela 26 let). Pri tem ni odločilno, kakšna vlaganja po vrsti so bila izvrševana (prvo sodišče se s tem ni ukvarjalo in na tej podlagi tudi ni utemeljevalo obstoja močnejšega upravičenega interesa predlagateljice). Dosedanja raba solastne stvari govori v prid močnejšemu interesu predlagateljice, ki želi hišo uporabljati tudi v bodoče. 9. Očitek o kršitvi 214. člena ZPP je neobrazložen, saj nasprotni udeleženec ne pojasni, katerih priznanih (odločilnih) dejstev prvo sodišče ni upoštevalo in kako naj bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa prvega sodišča. Nasprotni udeleženec tudi ne konkretizira, katera odločilna dejstva naj bi prvo sodišče upoštevalo, čeprav jih predlagateljica ni zatrjevala.

10. Nepomembna je okoliščina, da je predlagateljica bila pripravljena sprejeti tudi takšno rešitev, po kateri bi ji nasprotni udeleženec izplačal vrednost njenega deleža za solastne nepremičnine, če bi bil nasprotni udeleženec zainteresiran za takšen način delitve (peti odstavek 70. člena SPZ – nasprotni udeleženec te možnosti ni sprejel). Razen tega je predlagateljica v nadaljevanju postopka tudi sama predlagala takšen način delitve, da ona izplača nasprotnega udeleženca (ki tega predloga ni sprejel).

11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).