Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je prišlo do zamenjave stanovanja šele s sklenitvijo pogodbe o zamenjavi. Ker se je vse to zgodilo po 25.6.1991, ko Komanda garnizona in drugi organi, ki so do 25.6.1991 upravljali vojaški stanovanjski sklad bivše JLA, niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji v Republiki Sloveniji, med drugim tudi dajati soglasja k zamenjavam stanovanj (prim. prvi odstavek 9. člena UZITUL), je pravilen tudi nadaljnji zaključek, da toženec sporno stanovanje zaseda nezakonito.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora izprazniti ter tožeči stranki izročiti dvosobno stanovanje v Mariboru ter ji povrniti 82.569 SIT stroškov postopka. Njegovo pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da se toženec v sporno stanovanje ni vselil pred 25.6.1991 ter pred tem datumom tudi ni pridobil stanovanjske pravice. Pogodba o zamenjavi stanovanja z dne 8.8.1991 je zato nezakonita, kar pomeni, da neupravičeno zaseda stanovanje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Množico komaj še preglednih revizijskih navedb, ki so v posameznih delih že na meji razumljivosti, je mogoče strniti v naslednji povzetek: Dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, so pokazali, da je imel toženec sporno stanovanje za svoje. To jasno izhaja iz njegove izpovedbe, da je štel, da spi v svojem stanovanju, ter da je bila za zamenjavo stanovanje dana ustna odobritev zaposlenega na stanovanjskem organu Garnizije Maribor. O tem delu njegove izpovedbe sodišči prve in druge stopnje nista zavzeli stališča, niti je nista preverili z zaslišanjem predlaganih prič R.S. in L.S. S tem, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog za njuno zaslišanje, je toženca prikrajšalo za pravico do razpravljanja in dokazovanja (ta očitek revident v nadaljevanju še šestkrat ponovi). Sodišče bi moralo upoštevati zakonodajo, ki je veljala pred 25.6.1991, in ki je dopuščala zamenjavo stanovanj. Toženec je tudi povedal, da je sporno stanovanje uporabljal kot svoje ob vedenju in soglašanju upravljalca stanovanj, ter da je takratnega uporabnika še pustil v stanovanju, ker si je urejal preselitev v Sarajevo (v stanovanje, ki ga je pred tem uporabljal toženec). Pomembno je tudi, da je tožeča stranka sama predložila listino z dne 8.10.1998, da je imel toženec v Mariboru prijavljeno stalno prebivališče. Zato je zmoten zaključek sodišč prve in druge stopnje, da iz odločbe Komande garnizona št... z dne 13.10.1989 ne izhaja soglasje in dovoljenje tožencu za bivanje v spornem stanovanju, ter da njegovi prošnji za selitev in za uporabo tega stanovanja ni bilo ugodeno. Že listina, ki potrjuje, da je imel toženec na naslovu spornega stanovanja prijavljeno stalno prebivališče, dokazuje, da je bil tu nastanjen in začasno prijavljen že bistveno pred 25.6.1991. Če bi v tem stanovanju bival nezakonito, organi JLA tega gotovo ne bi tolerirali. Ker je med njim in zakoncema S. prišlo do zamenjave stanovanja, je jasno, da se je to zgodilo pred 25.6.1991. Menjalna pogodba je namreč realni kontrakt. To, da je toženec v spornem stanovanju dejansko bil in tam spal, so potrdile tudi številne priče, pri čemer je pomembna zlasti izpovedba G.M., da se je toženec v sporno stanovanje vselil pred vojno. O izpovedbi te priče sodišči prve in druge stopnje nista navedli razlogov. To pa pomeni, da ni ovržena toženčeva trditev, da je sporno stanovanje pridobil s soglasjem organa JLA že pred 25.6.1991 ter da je bila tudi zamenjava stanovanj dejansko opravljena pred tem datumom. Sodišči prve in druge stopnje sta zato tudi zmotno uporabili materialno pravo.

Stališče, da se je toženčeva družina (žena in otrok) preselila v sporno stanovanje po 25.6.1991 ni relevantno, saj je odločilno, kdaj se je v stanovanje preselil toženec. Dejstva, da se je to zgodilo pred 25.6.1991, sodišči prve in druge stopnje nista dokazno ovrednotili. Zmotno je tudi ocenjena toženčeva izpovedba, ki je potrdil, da sta se s S. dogovorila za zamenjavo stanovanj v soglasju s pristojnimi organi JLA. Toženec je torej pridobil sporno stanovanje s soglasjem JLA že pred 25.6.1991. V avgustu 1991 izdana odločba o zamenjavi stanovanj je le "pismeni izkaz že realiziranega menjalnega kontrakta pred 25.6.1991".

Zmotno je sklepanje sodišč prve in druge stopnje, da je "zaključnica Komande garnizona št... z dne 31.10.1998" zgolj toženčeva prošnja, ne pa izkaz o ugoditvi njegovi prošnji. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je toženec živel v tem stanovanju že pred 25.6.1991. Omenjena listina zato nikakor ne predstavlja prošnje, "ampak sklep o ugoditvi zamenjave". Revident v nadaljevanju ponavlja svoje stališče, da spada menjalna pogodba med realne kontrakte, izpodbija dokazni zaključek sodišč prve in druge stopnje, da potrdilo z dne 24.6.1991 ne predstavlja plačila dela kupnine, ter se ponovno sklicuje na potrdilo z dne 8.10.1998 o stalnem prebivališču v Mariboru.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, ki predstavljajo kritiko dokazne ocene. Neutemeljen pa je (večkrat ponovljen) revizijski očitek, da je bila z zavrnitvijo toženčevega dokaznega predloga za zaslišanje R.S. in L.S. kršena toženčeva pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Ta pravica namreč ni neomejena. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki se naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da je sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazložilo, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati (prim. odločbi Ustavnega sodišča RS Up 175/98 z dne 16.2.2000 in Up 90/98 z dne 10.10.2000). To sta sodišči prve in (zlasti) druge stopnje tudi storili (gl. zadnji odstavek na 2. str. ter prvi odstavek na 3. str. sodbe pritožbenega sodišča). Neutemeljena sta tudi revizijska očitka, da so ugotovitve o toženčevem prebivanju v spornem stanovanju v nasprotju s potrdilom o prijavi stalnega prebivališča, ter da se sodišči nista opredelili do izpovedbe priče G.M. Oba očitka demantirajo razlogi izpodbijane sodbe, ki so navedeni v tretjem odstavku na 4. strani in prvem odstavku na 3. strani.

Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (na katerega je revizijsko sodišče vezano) so tako naslednji:

1. Toženec se v sporno stanovanje ni vselil pred 25.6.1991. 2. Odločba Komande garnizona Maribor z dne 31.10.1989 ne predstavlja sklepa o soglasju k zamenjavi, niti odločbe, s katero bi mu bilo dodeljeno konkretno (sporno) stanovanje.

3. Potrdilo z dne 24.6.1991 ne pomeni plačila dela kupnine, pač pa seštevek sredstev, ki je bil med večletnim službovanjem odtegovan na račun prispevka v stanovanjski sklad JLA.

4. Pogodbo o zamenjavi stanovanj sta toženec in R.S. sklenila 5.7.1991, Komanda garnizona Maribor pa je dala soglasje k tej zamenjavi dne 8.8.1991. Na to dejansko stanje sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je prišlo do zamenjave stanovanja šele s sklenitvijo pogodbe o zamenjavi in s soglasjem Komande garnizona Maribor k tej zamenjavi. Ker se je vse to zgodilo po 25.6.1991, ko Komanda garnizona in drugi organi, ki so do 25.6.1991 upravljali vojaški stanovanjski sklad bivše JLA, niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji v Republiki Sloveniji, med drugim tudi dajati soglasja k zamenjavam stanovanj (prim. prvi odstavek 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur. l. RS, št. 1-6/91-I), je pravilen tudi nadaljnji zaključek, da toženec sporno stanovanje zaseda nezakonito.

Ker je torej revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).