Jedro

Nepremičnine niso hitro unovčljivo premoženje, zato jih v zvezi z zagotavljanjem dolžnikove likvidnosti ni dopustno upoštevati enako kot tekoče prejemke. Pri tem bi bila zahteva, da mora dolžnik prodati nepremičnino, v kateri stanuje, za poplačilo relativno majhnega zneska sodne takse (glede na vrednost nepremičnine) nezdružljiva z ustavnim načelom sorazmernosti, ki je po ustaljeni ustavno sodni praksi del načela pravne države (2. člen Ustave).

Izrek

Pritožbi se ugodi in sklep spremeni tako, da mora dolžnik plačati sodno takso za ugovor 55,00 EUR v petih mesečnih obrokih kot sledi: - prvi do četrti obrok v višini 10,00 EUR in peti obrok v višini 15 EUR, pri čemer zapade prvi obrok dne 1. 5. 2014, naslednji obroki pa vsakega 1. v mesecu.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov predlog za taksno oprostitev.

2. Dolžnik v pravočasni laični pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da od 31. 8. 2013 prejema mesečno 430,00 EUR invalidnine, ki tudi ne bi smela biti upoštevana kot dohodek, s katerim naj se preživlja družina. Ocenjena vrednost GURS za nepremičnino, v kateri prebiva, ni pravilna. Opozarja, da ga je drugo sodišče v istem položaju delno oprostilo plačila sodnih taks. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno zmotno uporabilo določili drugega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Sicer je pravilno upoštevalo tudi dolžnikovo nadomestilo iz invalidskega zavarovanja kot prejemek dolžnikove družine od dne 31. 8. 2013, v višini 430,00 mesečno, kot izhaja iz dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 3. 12. 2013, saj ne gre za prejemek, ki bi bil izvzet, vendar je zmotno presodilo, da s plačilom takse v celotnem znesku ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja on in njegovi družinski člani.

5. V ugovorni fazi postopka bi moral dolžnik plačati 55,00 EUR sodne takse (tar. št. 4021), kar bi pomenilo 17 odstotkov mesečnega zneska, s katerim se mora preživljati član dolžnikove družine (332,51 EUR na člana). Tak znesek bi občutno zmanjšal likvidno eksistenčno premoženje. Ko gre za prejemke, ki so zelo blizu minimalnemu dohodku (ta od 1. 8. 2013 znaša 265,22 EUR), so tudi relativno majhni zneski veliko breme in ogrožajo dostopnost sodnega varstva.

6. Sodišče prve stopnje pri ocenjevanju dolžnikovega nepremičnega premoženja ni pravilno upoštevalo merila likvidnosti, ki ga opredeljuje določilo petega odstavka 11. člena ZST-1 kot bistveno pri presoji dolžnikovega položaja. Nepremičnine niso hitro unovčljivo premoženje, zato jih v zvezi z zagotavljanjem dolžnikove likvidnosti ni dopustno upoštevati enako kot tekoče prejemke (primerjaj VSL sklep II Cp 3437/2013). Pri tem bi bila zahteva, da mora dolžnik prodati nepremičnino, v kateri stanuje, za poplačilo relativno majhnega zneska sodne takse (glede na vrednost nepremičnine) nezdružljiva z ustavnim načelom sorazmernosti, ki je po ustaljeni ustavno sodni praksi del načela pravne države (2. člen Ustave). Tudi 1/3 solastniški delež kmetijskega zemljišča je slabo likvidno premoženje.

7. Sodišče druge stopnje po pojasnjenem ocenjuje, da bi takojšnje plačilo sodne takse ogrozilo eksistenco dolžnikove družine, zato je dovolilo obročno plačilo, kot izhaja iz izreka (tretji odstavek 11. člena ZST-1).

8. Po pojasnjenem, ko tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ) je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep spremenilo, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).