Jedro

Šteti je treba, da je stranka najkasneje ob vpogledu v upravi spis zadeve (če se je gradnja začela že prej, pa že takrat) izvedela, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni upravni organ odločil, da se zavrže tožničin predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-1384/20007-8 (7307) z dne 26. 8. 2010, izdanega investitorju podjetju A. d.o.o. za gradnjo štirih nizov dveh enostanovanjskih vrstnih hiš (P+M) in dostopne ceste s komunalnimi priključki, na zemljišču parc. št. 500/1, 500/2, 500/3, 500/4 in 500/6,m vse k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 29. 9. 2010 pri prvostopnem organu vložila ugovor (pritožbo) zoper navedeno gradbeno dovoljenje, dne 3. 11. 2010 pa je podala izjavo, da se naj naveden ugovor obravnava kot zahteva za obnovo postopka po devetem odstavku 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker v postopek ni bila vključena kot stranka. Ugovarja, da predmetne vrstne hiše od njenega objekta niso oddaljene najmanj osem metrov, kot je to določeno v 13. členu Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje v Občini Maribor (Odlok o PUP, MUV, št. 11/93). Sporna odločba (gradbeno dovoljenje) je postala pravnomočna dne 29. 2. 2008. Tožnica je že dne 20. 10. 2008 vpogledala v projektno dokumentacijo in si pridobila fotokopijo ureditvene situacije in komunalnih vodov. Ponovno vlogo za vpogled je vložila dne 18. 3. 2009, ko ji je bila potem z dopisom z dne 2. 4. 2009 posredovana količbena situacija objektov. Upravni organ tako ugotavlja, da ni resnična predlagateljičina navedba, da je izvedela za obstoj gradbenega dovoljenja šele dne 29. 9. 2010, saj je za obstoj gradbenega dovoljenja vedela že pred 20. 10. 2008, kot je to razvidno iz uradnih arhivskih podatkov upravne enote. Ker je bil torej sporen predlog za obnovo postopka vložen po poteku enomesečnega subjektivnega roka po določbi 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP v zvezi z 9. točko 260. člena ZUP, ga je bilo potrebno kot prepoznega zavreči. Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da je prvostopna odločitev pravilna in na zakonu utemeljena iz razlogov, ki so v izpodbijanem sklepu navedeni. Pritožbeni organ se strinja, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno. Glede na to, da je bilo sporno gradbeno dovoljenje izdano že dne 26. 2. 2008, pritožnica pa je po tem roku dvakrat opravila vpogled v spisno dokumentacijo, pritožbeni organ ne more verjeti, da se z gradbenim dovoljenjem tožnica ni seznanila. zatrjevane okoliščine, da je za izdajo gradbenega dovoljenja izvedela šele dne 29. 9. 2010, pritožnica ni z ničemer izkazala. Nenazadnje upravni organ gradbeno dovoljenje zveže skupaj s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja in je gradbeno dovoljenje tako prva stran projekta. V upravnem postopku mora vsaka stranka pošteno uporabljati svoje pravice (11. člen ZUP), kar pomeni tudi, da mora ravnati aktivno. Zato bi morala pritožnica že po prvem vpogledu v spis zahtevati status stranke. Ker je bil torej predlog za obnovo postopka vložen prepozno, niso izpolnjene procesne predpostavke za obnovo postopka. Zato se tudi pritožbeni organ ne more spuščati v presojo zakonitosti spornega gradbenega dovoljenja, kot to v pritožbi predlaga pritožnica. Posledično tudi niso relevantne pritožbene navedbe, da prostorski akt v spornem gradbenem dovoljenju ni bil pravilno uporabljen.

Tožnica v tožbi navaja, da je upravni organ ni pozval k udeležbi v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja, čeprav je lastnica sosednjega zemljišča, parc. št. 501/5 k.o. … z obrazložitvijo, da za izdajo gradbenega dovoljenja njeno soglasje ni potrebno, ker se ne nahaja v območju za določitev strank v postopku. Takšna odločitev pa je nepravilna in v nasprotju s prostorskim aktom. Ob vpogledu v spis dne 20. 10. 2008 se ni seznanila z gradbenim dovoljenjem, saj ga takrat v spisu ni bilo. V nasprotnem primeru bi gotovo zahtevala tudi kopijo gradbenega dovoljenja (in ne le določenih drugih listin). Drugi vpogled v spis je opravila dne 18. 3. 2009, vendar tudi takrat v spisu ni bilo gradbenega dovoljenja, niti je uradna oseba ni seznanila, da je bilo gradbeno dovoljenje že izdano. Zato je menila, da je postopek izdaje gradbenega dovoljenja še vedno v teku. Ko je dne potem 29. 9. 2009 pri ponovnem preverjanju dobila informacijo, da je bilo gradbeno dovoljenje že izdano, je še isti dan vložila pritožbo oz. obravnavani predlog za obnovo postopka. Kot pravni laik je bila presenečena, ko je izvedela, da je bilo gradbeno dovoljenje že izdano, ne da bi jo o tem kdorkoli obvestil, še posebej, ker je v nasprotju z Odlokom o PUP, v katerem je izrecno določeno, da znaša odmik v območju enodružinskih hiš – od meje in od sosednjih objektov 8 metrov (13. člen), medtem ko so objekti od meje s tožničinim zemljiščem oddaljeni le 4 metre. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep ter zadevo vrne v ponovni postopek. S predložitvijo stroškovnika smiselno zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna tožničina zahteva za obnovo postopka izdaje spornega gradbenega dovoljenja po določbah 9. točke 260. čl. ZUP, kjer je določeno, da se upravni postopek, ki je bil končan z dokončno odločbo, obnovi v primeru, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec , ni bila dana možnost udeležbe v postopku (če ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena). Po določbi prvega odstavka 5. točke 263. člena ZUP lahko stranka predlaga obnovo upravnega postopka samo v enem mesecu od dneva ko je izvedela, da je bila odločba izdana.

Pri razlagi zakonskega okvira določb o obnovi upravnega postopka je treba upoštevati dejstvo, da gre v zadevi za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva, ki (tako kot vsa izredna pravna sredstva) posega v že pravnomočno rešeno pravno razmerje. Zato velja načelo, da je treba zahtevo obravnavati restriktivno in da se z razlago zakonskih določb in drugih predpisov polje uporabe izrednega pravnega sredstva ne sme širiti. Pravnomočnost nekega pravnega razmerja je namreč pravni standard (vrednota), ki pomeni, da se lahko vsakdo, ki ima v zvezi s tem kakšne legitimne pravice in pravne interese, zanaša na njegovo trajno urejenost (vsaj dokler se dejanske in pravne okoliščine zadeve ne spremenijo). To pa je mogoče le ob restriktivnem pristopu k uveljavljanju izrednih pravnih sredstev, ki s poseganjem v pravnomočno urejena razmerja zmanjšujejo njihovo stabilnost in zanesljivost. V zadevi ni sporno, da je bilo sporno gradbeno dovoljenje izdano dne 26. 2. 2008, da je postalo pravnomočno, da je po izdaji že potekala tudi gradnja objektov, da je tožnica dvakrat (dne 20. 10. 2008 in dne 18. 3. 2009) na upravni enoti vpogledala v spise zadeve in si pridobila fotokopije določenih dokumentov iz projektne dokumentacije in da je potem šele dne 29. 9. 2010 (torej po letu in pol od prvega vpogleda) pri prvostopnem organu vložila ugovor oz. zahtevo za obnovo postopka po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker v postopek ni bila vključena kot stranka.

Sodišče se upravnima organoma pridružuje v presoji, da v zadevi ni niti verjetno, še manj izkazano, da tožnica pred dnem 29. 9.2010 ni vedela za izdajo spornega gradbenega dovoljenja oz. da je mogoče iz dejanskih okoliščin zadeve utemeljeno domnevati, da je tožnica morala vedeti, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano.

Poleg tega, da je že veliko pred tem datumom vpogledala v spisno dokumentacijo, se je že pred tem datumom očitno tudi pričelo z gradnjo. Po ustaljeni upravno-sodni praksi že sam pričetek gradnje (celo že postavitev gradbene table) predstavlja dokaz, da je sosed (v tem primeru tožnica) vedel za izdajo gradbenega dovoljenja. Če tožnici ob vpogledu res ne bi bil predložen celoten spis (ampak le projektna dokumentacija) je imela možnost to zahtevati. Če pa je menila, da se gradi brez gradbenega dovoljenja (torej črno-gradnja) bi morala v zaščito svojih interesov ustrezno ukrepati. Da bi se zaščitila pred potekom 30- dnevnega subjektivnega roka bi torej morala takoj po postavitvi ustrezne gradbene table, pričetku gradnje ali vpogledu v spis (kar je pač bilo prej) zahtevati obnovo postopka ali ustrezno ukrepanje v primeru nedovoljene gradnje. Tudi če bi v tem roku (torej znotraj enega meseca potem, ko je na enega od opisanih načinov izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja) zahtevala status stranke v postopku (za tek katerega je nesporno vedela), bi se takšna njena vloga (ker je bilo gradbeno dovoljenje že izdano) obravnavala kot zahteva za obnovo postopka. Le na ta način bi si lahko v res kratkem zakonskem subjektivnem roku zavarovala svojo pravico do obnove postopka oz. sodelovanja v njem.

Ker je torej (glede na navedeno) treba šteti, da je tožnica najkasneje ob vpogledu v upravi spis zadeve (če se je gradnja začela že prej, pa že takrat), izvedela, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, je zamudila subjektivni rok za vložitev zahteve obnove postopka, zato je nasprotni tožbeni ugovor neutemeljen.

Ker gre v zadevi za presojo zakonitosti sklepa o zavrženju predloga za obnovo postopka, za odločitev niso relevantni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na zatrjevano vsebinsko nepravilnost oz. nezakonitost spornega gradbenega dovoljenja - to so ugovori, da je upravni organ kot lastnico sosednjega zemljišča neupravičeno ni pozval k udeležbi v upravnem postopku, niti ni zahteval njenega soglasja k izdaji gradbenega dovoljenja, da je nepravilno uporabil določbe Odloka o PUP glede minimalne oddaljenosti objektov od od meje in od sosednjih objektov (ni upošteval minimalne oddaljenosti 8 metrov po 13. členu navedenega odloka) in da preblizu zgrajeni objekti in masivni zidovi moteče vplivajo na njeno nepremičnino.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).