Jedro

Če je tožnik prejel sklep o njegovi razrešitvi in je bil seznanjen z imenovanjem novega direktorja, sklep o razrešitvi niti ni potreben.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 85/2001-20 z dne 6.11.2002 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) odpravilo sklep tožene stranke z dne 21.12.2000 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom razrešila tožnika dolžnosti v.d. direktorja občinske uprave Občine B. ter odločila, da se sklep izvrši z dnem vročitve in da se primopredaja poslov opravi dne 27.12.2000. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je sklep župana posamični akt o imenovanju predstojnika občinske uprave, torej delavca organa lokalne skupnosti. Ni upravni akt, vendar se glede na določbo 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, ZUP), določbe ZUP smiselno uporabljajo tudi v takšnem primeru. Gre za javnopravno stvar, ki nima značaja upravne stvari po 2. členu ZUP, to področje pa ni urejeno s posebnim postopkom. Po presoji sodišča prve stopnje bi glede na navedeno izpodbijani sklep moral imeti obrazložitev, v kateri bi morala tožena stranka pojasniti dejanske in pravne razloge za svojo odločitev, s čimer bi bila mogoča dejanska presoja njegove pravilnosti in zakonitosti, tožniku pa bi bilo omogočeno, da bi sklep lahko učinkovito izpodbijal. Ker izpodbijani sklep tožene stranke nima obrazložitve, je tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje bistveno kršila pravila postopka v upravnem postopku.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo istemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da gre v primeru imenovanja tožnika za vršilca dolžnosti direktorja občinske uprave za strokovno delovno mesto in ne za opravljanje funkcije. Tožnik je bil imenovan za določen čas, v izpodbijanem sklepu je bilo določeno, da bo tožniku funkcija v.d. direktorja občinske uprave trajala največ do 1.3.2001. Tožniku je mesto vršilca dolžnosti prenehalo izključno zaradi imenovanja direktorja, kar iz izpodbijanega sklepa tudi izhaja. Glede na sklep, s katerim je župan tožene stranke imenoval B.M. na mesto direktorja občinske uprave, sklep o razrešitvi tožnika ni bil potreben. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. Glede na dejstvo, da v obravnavani zadevi ne gre za postopek za izdajo upravnega akta, ni mogoče uporabiti pravil ZUP, ki veljajo za izdajo odločbe. Ne gre za posamičen akt o imenovanju, napredovanju in razrešitvah delavcev v državnih organih, organih lokalne skupnosti in javnih zavodih, po 3. členu ZUS.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka z izpodbijanim sklepom na podlagi 23. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 4/93, 18/94, 41/94, 70/97 in 87/97), 2. odstavka 49. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93, 75/94, 14/95, 26/97, 70/97, 10/98, 74/98, 55/99 in 70/2000) in 7. točke 30. člena Statuta Občine B. (Uradni list RS, št. 33/99 in 17/2000) razrešila tožnika kot vršilca dolžnosti direktorja občinske uprave Občine B. Iz upravnih spisov izhaja, da je istega dne, 21.12.2000, imenovala B.M. za direktorja občinske uprave Občine B. za nedoločen čas. Ni sporno, da je tožnik oba sklepa prejel in je tako bil seznanjen tudi z dejstvom o imenovanju novega direktorja. Že imenovanje za vršilca dolžnosti kaže na to, da je takšno imenovanje omejeno na določen čas do imenovanja nosilca funkcije. Pritožbeno sodišče se strinja z mnenjem tožene stranke, da v obravnavanem primeru, ko je tožnik prejel sklep o njegovi razrešitvi in je bil seznanjen z imenovanjem novega direktorja, sklep o razrešitvi niti ni bil potreben. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je z imenovanjem B.M. za direktorja občinske uprave Občine B. za nedoločen čas, tožniku funkcija vršilca dolžnosti avtomatično prenehala. Glede na navedeno, okoliščina, da izpodbijani sklep ni imel obrazložitve, ne pomeni takšne kršitve zakona, zaradi katere bi se moral odpraviti. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje, s tem, ko je zavzelo drugačno stališče, nepravilno odločilo.

Ker je glede na navedeno podan uveljavljani pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.