Jedro

Sporna višina odškodnine.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se ob delni ugoditvi pritožbi za 2.086,46 EUR (500.000 SIT) sodba sodišča prve stopnje poslej glasi: "Tožena stranka S. d.d., A., je dolžna plačati tožniku R. K. 10.432,32 EUR (2.500.000 SIT) odškodnine z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 9.7.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, v 15 dneh pod izvršbo.

V preostalem delu se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 771,05 EUR (184.774 SIT) pravdnih stroškov in stranskemu intervenientu 499,19 EUR (119.625 SIT) pravdnih stroškov v 15 dneh pod izvršbo".

2. Revizija proti odločitvi o pravdnih stroških se zavrže. 3. V ostalem se revizija zavrne.

4. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi poklicne azbestne bolezni, ki jo je dobil z dolgotrajnim delom pri toženi stranki, prisodilo odškodnino za telesne bolečine in za strah v skupnem znesku 8.345,85 EUR (2.000.000 SIT), višji tožbeni zahtevek do uveljavljanih 41.729,26 EUR (10.000.000 SIT) pa je zavrnilo. Prisodilo mu je tudi zamudne obresti ter mu naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki in stranskemu intervenientu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu, glede pritožbenih stroškov pa odločilo, da vsaka stranka nosi svoje.

Proti drugostopenjski sodbi je tožnik vložil revizijo in sicer izpodbija zavrnilni del v obsegu 35.037,56 EUR (6.000.000 SIT) ter predlaga, da se mu prisodi primerna in pravična višja odškodnina. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da prisojena odškodnina ni v skladu z obsežno sodno prakso, ko so bile oškodovancem prisojene znatno višje odškodnine. Če bi sodišče dosledno upoštevalo 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Uradni list RS št. 73/2007), bi moralo tožniku prisoditi celotno vtoževano odškodnino za strah, višjo odškodnino za telesne bolečine in tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišči sta se preveč oprli na izvedensko mnenje, v katerem je notranje nasprotje očitno, nista pa upoštevali dokazov, ki so že v spisu. Tožnikov suhi kašelj je pripisati azbestnemu obolenju, zmanjšane življenjske funkcije pa so gotovo tudi posledica azbestnega obolenja. Revizija izpodbija tudi odločitev obrestnega dela sodbe in pa odločitev o stroških postopka.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, stranskemu intervenientu in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je delno utemeljena.

Dejanska ugotovitev nižjih sodišč je, da ima tožnik kot posledico delovne izpostavljenosti azbestnemu prahu pri toženi stranki plevralne plake. To so naslage vezivnega in hialinega tkiva v reberno in prepronsko mreno in so najmilejša oblika azbestne bolezni ter običajno ne povzročajo funkcionalnih posledic. Pri tožniku je bila ta bolezen ugotovljena leta 1999 in verificirana leta 2000. Revizijsko sodišče pritrjuje reviziji v delu, ko navaja, da je bila tožniku za strah prisojena prenizka odškodnina. Uveljavljal je odškodnino v znesku 8.345,85 EUR (2.000.000 SIT), nižji sodišči pa sta mu prisodili odškodnino v znesku 6.259,39 EUR (1.500.000 SIT). Pri tem sta se oprli na dejanske ugotovitve o obstoju tožnikovega strahu pred morebitnim negativnim razvojem bolezni. Gre za upravičeno zaskrbljenost ob zavedanju, da bolezen lahko napreduje in da se lahko sprevrže v težka maligna obolenja (mezoteliom ali pljučni rak). Pomembno je, da tožnik živi v okolju, ki je z vsemi vrstami azbestnih bolezni, vključno z najtežjimi, zelo obremenjeno. Dnevno se srečuje z obolelimi, priča je pogostim smrtim. Ima tudi osebno izkušnjo: zaradi azbestne bolezni sta umrla oče in bratranec. Ob starosti 52 let ob sojenju je pomembno, da bo tožnika strah spremljal vse življenje in se bo kvečjemu stopnjeval. Možnost razvoja najtežjih oblik azbestne bolezni je pri tožniku petkrat večja kot pri ljudeh, ki niso bili v stiku z azbestom. Na vse navedeno revizija opozarja in utemeljeno trdi, da te okoliščine niso prišle dovolj do izraza pri odmeri odškodnine, še posebej ne v primerjavi s prisojenimi odškodninami v drugih podobnih primerih. Revizijsko sodišče pritrjuje načelnemu stališču, da sta temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo po določbah 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89) načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V tožnikovem primeru so ugotovljene in upoštevane konkretnosti in specifičnosti v zvezi s strahom, povezanim z njegovo azbestno boleznijo, premalo pa je bilo doslej primerjave z drugimi odškodninami v podobnih primerih. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je mogoče ugotoviti, da so bile v zvezi z azbestnimi boleznimi praviloma prisojene višje odškodnine kot v tožnikovem primeru. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da je po merilih iz 200. člena ZOR v tožnikovem primeru utemeljena višja odškodnina za strah in sicer v višini, kot jo je zahteval v svojem zahtevku. Sodišče je presodilo, da je ob pravilni uporabi materialnega prava pravična odškodnina za tožnikov strah v vtoževanem znesku 8.345,85 EUR (2.000.000 SIT), zato je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč druge ter prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino zvišalo za 2.086,46 EUR (500.000 SIT), s čimer je torej tožniku prisojeno zadoščenje za strah v celotnem zahtevanem obsegu.

Tožnik v reviziji trdi, da je za telesne bolečine prisojena prenizka odškodnina. Tej in ostalim revizijskim trditvam, vključno z očitkom o kršitvi 8. člena ZPP, revizijsko sodišče ne more pritrditi. Revizija namreč ponavlja v nižjih sodbah ugotovljena dejstva, poleg tega pa očita sodišču, da se ni odzvalo na neskladja v izvedenskem mnenju. Po presoji revizijskega sodišča so vsi očitki neutemeljeni, saj je prvostopenjsko sodišče pravno odločilna dejstva ugotovilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, tako ugotovljeno dejansko stanje pa je prestalo tudi preizkus pritožbenega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je namreč upoštevalo tako tožnikovo izpoved kot tudi izvedensko mnenje izvedenca internista in pulmologa mag. M. T. ter medicinske dokumentacije v spisu. Upoštevalo je metodologijo ugotavljanja dejanskega stanja, kot jo predpisuje 8. člen ZPP in nato odločilo v skladu s pravilom proste dokazne ocene. Tožnikovo nasprotovanje končnemu rezultatu je torej dejansko le nedovoljeno revizijsko izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), še posebej, ko govori o splošno znanih dejstvih in bodočih gotovih dejstvih. Ne drži revizijska trditev o neskladjih v izvedenskem mnenju, saj iz tega jasno izhaja, kot sta pravilno zaključili nižji sodišči, da tožnikova bolezen, to so plevralni plaki, ne povzroča nobenih fizičnih bolečin in da tudi tožnikov kašelj ni v zvezi s tožnikovim azbestnim obolenjem. Iz izvedenskega mnenja to jasno sledi in drugačna revizijska trditev ne drži. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi pa so glede na sedanje stanje nerelevantne revizijske trditve o tem, kako lahko azbestna bolezen napreduje in kakšno je tveganje za razvoj kakšne hujše bolezni. V izvedenskem mnenju ni nobene podlage za ugotovitev, da bo po normalnem teku stvari gotovo, da bo bolezen napredovala in da bodo zato tožniku nastale telesne bolečine kot bodoča škoda v smislu 203. člena ZOR). Kot pretekle, sedanje in zanesljive bodoče so ugotovljene samo nevšečnosti v zvezi s tožnikovo boleznijo, to so nevšečne in škodljive zdravniške kontrole, vključujoče preiskave z jonizirajočimi sevanji, ki bodo potrebne vsake dve ali tri leta. Upoštevajoč tožnikovo starost 52 let ob sojenju in torej tudi bodoče večkratne nevšečnosti v zvezi s kontrolnimi pregledi, je tožniku prisojena odškodnina v znesku 2.086,46 EUR (500.000 SIT), kar je po mnenju revizijskega sodišča primerno. Odškodnina namreč ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, saj je nujen korektiv z upoštevanjem enako pomembnega načela objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo konkretnih tožnikovih posledic v primerjavi z enakimi in tudi bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih sodne prakse. Taka primerjava je pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Zato revizijsko sodišče ugotavlja neutemeljenost revizije proti odločitvi o odškodnini za telesne bolečine.

Skladno z doslej opisanim je ob pravilni uporabi materialnega prava in ob odsotnosti kršitev postopka pravilna odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 10.432,32 EUR (2.500.000 SIT), zaradi česar sta v tem obsegu tudi spremenjeni sodbi sodišč druge in prve stopnje. Tožniku za navedeno odškodnino pripadajo tudi ustrezne zamudne obresti od vložitve tožbe 9.7.2002 dalje. Nižji sodišči sta prisodili zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 9.7.2002 do 9.12.2003, od 10.12.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere. V tem delu je utemeljena tožnikova revizija, ko opozarja, da grejo zmanjšane obresti le do 27.6.2003. Dne 28.6.2003 je pričel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Uradni list RS, št. 56/2003), po katerem obrestna mera zamudnih obresti ni več sestavljena iz dveh delov: revalorizacijskega in realnega. Ker od tedaj velja le še predpisana obrestna mera (ne pa več temeljna obrestna mera), prisojanje zamudnih obresti z zmanjšano obrestno mero ni več pravilno. Zato je revizijsko sodišče v okviru spremembe sodb nižjih sodišč spremenilo tudi tek zamudnih obresti tako, da mora tožena stranka od 28.6.2003 dalje plačati v zvezi z nepremoženjsko škodo tudi zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere.

Neutemeljena je tožnikova revizija v delu, ko izpodbija zavrnitev zahtevka za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi tu očita revident kršitev 8. člena ZPP, kar pa je neutemeljeno, ker gre ponovno za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč prišlo do dejanske ugotovitve, da zaradi azbestne bolezni pri tožniku ni prišlo do nobenih zmanjšanj življenjske sposobnosti ali aktivnosti. Za tožnikove trditve o težkem dihanju, prehitri utrujenosti, kašlju in potenju je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenskega mnenja in ugotovitev Interdisciplinarne skupine za verifikacijo poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu Kliničnega centra ocenilo, da niso v zvezi s tožnikovo azbestno boleznijo. Tako dokazno oceno je potrdilo pritožbeno sodišče. Metoda ugotavljanja odločilnih dejstev za presojo je bila pravilna, tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno pa pomeni nedovoljno izpodbijanje dejanskega stanja. Tožnik ne more uspeti s trditvijo, da so opisane težave gotovo zaradi azbestnega obolenja, saj za tako gotovost ni nobene objektivne podlage. Neutemeljeni pa so tudi očitki o notranjih nasprotjih v izvedenskem mnenju. Izvedenec pulmolog je v svojem mnenju res napisal, da je na rentgenogramu pljuč in srca jasno videti številne plevralne plake, vendar je v nadaljevanju navedel, da ti niso tako številni, da bi lahko povzročali kakšno pljučno motnjo. V tem ni nobenega nasprotja, še posebej, ker izvedenec ugotavlja, da ni prepričljivih sprememb pljučnega intersticija in da je zmanjšanje pljučnih volumnov minimalno. Izvedensko mnenje, da ni funkcionalnih posledic tožnikove azbestne bolezni, je kot eden od dokazov pripomoglo prvostopenjskemu sodišču k zaključni dokazni oceni, da zaradi tožnikove bolezni ni prišlo do nobenega zmanjšanja življenjske aktivnosti. V skladu s takim zaključkom je materialnopravna presoja o neobstoju duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zavrnitev zahtevka za to vrsto škode. V tem delu ni podan nobeden izmed uveljavljenih revizijskih razlogov, kar je narekovalo revizijskemu sodišču, da je v tem delu revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik izrecno izpodbija odločitev o pravdnih stroških, ki naj bi bili odmerjeni napačno. V tem delu revizija ni dovoljena, kajti odločitev o stroških je sklep, revizija zoper sklep pa je po 384. členu ZPP dovoljena samo v izjemnih primerih. Lahko bi šlo za dovoljenost revizije po prvem odstavku 384. člena ZPP, če bi stranka izpodbijala sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Odločitev o stroških pa po utrjeni sodni praksi ni tak sklep, zato odločitve o stroških tudi ni dopustno izpodbijati z revizijo. Tožnikovo revizijo proti odločitvi o stroških je zato revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe sodb nižjih sodišče je revizijsko sodišče po drugem odstavku 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Pri tem je upoštevalo višino stroškov, ki jo je za tožečo in toženo stranko ter stranskega intervenienta ugotovilo prvostopenjsko sodišče ter uspeh v tej pravdi, kot izhaja iz spremenjene dokončne odločitve o višini odškodnine. Kljub prvotnemu ugovoru tožene stranke o podlagi zahtevkov se je ves čas pravde obravnavala le višina odškodnine. Tožnik je uspel z zneskom 10.432,32 EUR (2.500.000 SIT), zahteval pa je odškodnino 41.729,26 EUR (10.000.000 SIT). Njegov uspeh je torej 25 odstotkov, tožena stranka pa je uspela s 75 odstotki. Tožnikove stroške je prvostopenjsko sodišče odmerilo na 829.625 SIT, torej mu gre ob 25 odstotnem uspehu povračilo 207.406,25 SIT. Stroške toženca je prvostopenjsko sodišče odmerilo na 522.907 SIT, upoštevaje 75 odstotni uspeh mu gre povračilo stroškov v znesku 392.180,25 SIT. Razlika stroškov znaša 184.774 SIT (771,05 EUR) in ta znesek pravdnih stroškov mora tožnik povrniti toženi stranki. Stroški stranskega intervenienta na strani tožene stranke so bili odmerjeni na 159.500 SIT, ob 75 odstotni uspešnosti tožene stranke mora zato tožnik stranskemu intervenientu povrniti 119.625 SIT (499,19 EUR) pravdnih stroškov.

Glede pritožbenih in revizijskih stroškov je revizijsko sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje. Glede na končno odločitev je tožeča stranka delno uspela v pritožbi in v reviziji, tožena stranka pa je prav tako delno uspela s svojim nasprotovanjem v odgovorih na pritožbo in na revizijo. Ob tem je primerna in v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločitev o kritju lastnih stroškov.