Up-131/97

5.11.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe S. Ž. iz L. na seji senata dne 5. novembra 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba S. Ž. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 209/95 z dne 6.2.1997, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 622/94 z dne 1.12.1994 in sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Radovljici, št. P 138/93 z dne 20.1.1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Ustavni pritožnik kot dedič po pokojni M. Ž. izpodbija sodbi, s katerima je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodb, s katerima je pokojnica prodala vsakemu od tožencev po eno parcelo. Izpodbija tudi sodbo, s katero je bila zavrnjena revizija. (Pritožnik je v pravdi nastopal kot tožničin pooblaščenec.) Tožeča stranka v pravdi že zato ni imela uspeha, ker po presoji sodišč ni dokazala, da sta kupca izkoristila okoliščine na strani prodajalke, predvidene v prvem odstavku 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, kar je sicer zatrjevala.

2.Pritožnik meni, da je s takimi sodbami zapustnici oziroma njemu kot dediču kršena pravica do varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave), pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravica do povračila škode (drugi odstavek 26. člena Ustave), varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave), zatrjuje še kršitev ustavnih načel in določb iz 2., 5., 8., 14., 135., drugega odstavka 153., 6. alinee prvega odstavka 160. in drugega odstavka 162. člena Ustave ter mnogih določb Zakona o obligacijskih razmerjih, Zakona o pravdnem postopku in Kazenskega zakonika

3.Ko utemeljuje te očitke, pritožnik ponavlja trditve in stališča, ki jih je tožeča stranka brez uspeha uveljavljala že v pravdi. Zatrjuje, da so v obeh primerih kupoprodajne pogodbe izpolnjeni vsi elementi, ki jih 141. člen Zakona o obligacijskih razmerjih zahteva, da bi bila pogodba spoznana za oderuško in zato za nično; sodišče je torej zmotno in nepopolno ugotovilo dejanski stan, v nekaterih pogledih (nadpolovično prikrajšanje, bistvena zmota) narobe uporabilo materialno pravo; na prvi stopnji zastopniku tožnice ni dovolilo nastopati tako, da bi lahko navajal, predlagal in prerekal vse, kar je v korist stranke želel.

4.Pritožnik skratka vsem trem sodnim ustanovam "izreka popolno nezaupnico" in predlaga Ustavnemu sodišču, naj izpodbijane sodbe odpravi ter jih nadomesti s svojo odločbo; v ta namen zahtevek še dopolni.

5.Ustavno sodišče ni še ena instanca rednega sojenja in ni pristojno presojati, ali je bilo v pravdi dejansko stanje prav ugotovljeno, materialno in procesno pravo pa prav uporabljano.

Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršena katera od človekovih pravic, kadar ustavni pritožnik to zatrjuje.

6.Za zatrjevano kršitev človekovih pravic pa očitno ne gre. V čem bi bilo okrnjeno spoštovanje osebnosti in dostojanstva (zdaj že pokojne) tožnice v pravdi ali nad njo izvajano celo nasilje (21. člen Ustave), pritožba niti ne utemeljuje, iz izpodbijanih sodb pa take kršitve tudi ni mogoče razbrati. Pravica do enakega varstva pravic v sodnem postopku (22. člen Ustave, s katerim je konkretizirana tudi določba 4. odstavka 15. člena) bi bila lahko kršena, ko bi sodišče v obravnavanem primeru določbe o oderuški pogodbi drugače uporabilo kot sicer, ali bi sodba ne vsebovala odgovorov za vsa pravno relevantna vprašanja oziroma trditve, česar pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati in tudi ustavna pritožba v svojih obširnih navedbah tega ne stori.

Nezadovoljnost z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišč pa sama po sebi ne more biti argument o kršitvi te človekove pravice. Kršitev 22. člena Ustave bi lahko bila podana tudi, ko bi bilo med pravdnim postopkom kršeno načelo kontradiktornosti v škodo pritožnika. Očitek, da med prvostopno obravnavo tožeča stranka ni imela možnosti navajati, prerekati in predlagati, pa je obrazloženo zavrnilo že revizijsko sodišče. Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) je bila pritožniku dana in jo je s pravdanjem na treh stopnjah tudi izkoristil; sodilo je prav tako sodišče, kot ga zagotavlja prvi odstavek, in tako izbran sodnik, kot ga zagotavlja drugi odstavek 23. člena Ustave. Do kakšnega povračila v smislu drugega odstavka 26. člena Ustave naj bi bil pritožnik upravičen, a zanj prikrajšan, ni jasno in pritožnik tega ne pove. To velja tudi za njegov očitek o kršitvi določb 35. člena Ustave ; v obširnih navedbah ustavne pritožbe ni ničesar, kar bi bilo mogoče razlagati kot kršitev nedotakljivosti tožničine telesne in duševne celovitosti, njene zasebnosti in osebnostnih pravic.

7.Kršitev drugih ustavnih norm, mimo človekovih pravic in svoboščin, ne more biti predmet ustavne pritožbe, kršitev zakonskih določb sama po sebi (če ne pripelje do kršitve človekove pravice ali svoboščine) tudi ne.

8.Ker torej očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, ki jih ustavna pritožba zatrjuje, je ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v senatu v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude in člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude