7. 10. 2010

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Branka Kmetiča, Voličina, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Mayr & Pavlovič, d. o. o., Ptuj, na seji 7. oktobra 2010

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 15. člena in tretje alineje 33. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 167/2008 z dne 19. 10. 2009 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) je od dne 17. 3. 2004 vodil pritožnika v matični evidenci zavarovancev na podlagi drugega odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), tj. kot družbenika zasebne družbe, ki je poslovodna oseba. Z odločbama z dne 6. 10. 2004 in 1. 2. 2005 je zavrnil pritožnikovo zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja (prvi odstavek 13. člena ZPIZ-1) od 17. 3. 2004 dalje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek za odpravo navedenih odločb Zavoda in za priznanje lastnosti zavarovanca od 17. 3. 2004 na podlagi zaposlitve oziroma delovnega razmerja v smislu 13. člena ZPIZ-1. Višje sodišče je ugodilo pritožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je navedenemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji Zavoda in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je presoji sodišča prve stopnje, da pritožnik kot edini družbenik in poslovodna oseba – direktor iste družbe, kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, ni bil v delovnem razmerju, saj ni bil podan bistveni element delovnega razmerja, tj. podrejenost oziroma odvisnost delavca.

2.Pritožnik zatrjuje, da so mu bile z izpodbijano odločbo kršene pravice iz 14., 49., 50., 66. in 74. člena Ustave. Kršitev 14. člena Ustave utemeljuje s primerjavo položaja družbenikov enoosebnih in večosebnih družb ter položaja družbenikov enoosebnih družb, ki so hkrati poslovodje, in vseh drugih (potencialno) zaposlenih pri isti družbi. Pritožnik meni, da ga izpodbijana ureditev kot tudi razlaga te ureditve, kot jo je podalo Vrhovno sodišče, postavlja v slabši položaj v razmerju do primerjanih kategorij oseb. Z vidika izpodbijanih določb naj bi bil celo v slabšem položaju kot samostojni podjetniki. Kot družbenik enoosebne družbe naj bi bil prikrajšan tudi pri prosti izbiri zaposlitve, prav tako pa naj bi bil v neenakem položaju v razmerju do drugih morebitnih zaposlenih pri dostopu do delovnega mesta. V zvezi s stališčem Vrhovnega sodišča, da je odvisnost, podrejenost delavca ključen element opredelitve delovnega razmerja, navaja, da je tudi poslovodja, čeprav je edini družbenik, v razmerju do družbe podrejen, saj mora pri svojem delu zasledovati njene interese, k čemur ga zavezujejo tudi pravne norme. Z izpodbijano odločitvijo naj bi mu bila kršena pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, saj naj bi mu odvzela pravico do plače, regresa za malico, dopusta in regresa za letni dopust, povrnitve stroškov prevoza na delo in do drugih prejemkov iz naslova delovnega razmerja. Vrhovno sodišče naj pri odločanju tudi ne bi upoštevalo dolžnosti, ki jih državi nalaga 66. člen Ustave, tj. dolžnosti, da ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter da zagotavlja njuno zakonsko varstvo. Izpodbijana odločitev naj bi omejevala svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave), saj naj bi družbenike silila k ustanavljanju večosebnih družb namesto enoosebnih družb. Prav tako naj bi družbenike omejevala pri izbiri poslovodij. Člen 74 Ustave naj bi Vrhovno sodišče kršilo z navedbo novih kriterijev in omejitev poslovne sposobnosti poslovodij družb z omejeno odgovornostjo. Vrhovno sodišče naj bi nedosledno razmejilo pravne posle, ki jih edini družbenik (ki je hkrati) poslovodja sklepa sam s seboj, na tiste, ki se nanašajo na premoženjsko sfero (pri čemer sta premoženjski sferi družbe in družbenika ločeni), in na tiste, ki se nanašajo na razmerje podrejenosti poslovodje družbi, na primer sklenitev pogodbe o zaposlitvi med edinim družbenikom in direktorjem družbe. Pritožnik meni, da je takšna razlaga nedosledna zato, ker naj bi bil poslovodja tudi pri "premoženjskih" poslih v razmerju odvisnosti do družbe, saj mora pri sklepanju takšnih poslov z družbo ravnati v skladu s standardi, ki jih določajo predpisi. Pritožnik meni še, da je 33. člen ZPIZ-1 nerazumljiv in brez podlage, saj naj bi družbenike zasebnih družb uvrščal med samozaposlene. Po Zakonu o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZGD-1) naj takih oseb v družbah z omejeno odgovornostjo ne bi bilo. Napačna naj bi bila tudi dikcija drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, saj naj bi govorila o družbenikih zasebnih družb. Tudi takšnega termina naj ZGD-1 ne bi poznal. Zato naj bi bila navedena določba ZPIZ-1 v neskladju z ZGD-1.

3.Hkrati z ustavno pritožbo predlaga pritožnik tudi oceno ustavnosti drugega odstavka 15. člena in tretje alineje 33. člena ZPIZ-1. Svoj pravni interes utemeljuje s sklicevanjem na izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča. Zatrjevanja neskladja izpodbijanih določb s 14., 49., 50., 66. in 74. členom Ustave utemeljuje z enakimi razlogi, kot jih uveljavlja z ustavno pritožbo. Prav tako zatrjuje neskladje izpodbijanih določb z ZGD-1, izpodbijani določbi pa naj bi bili v neskladju tudi z Zakonom o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 – v nadaljevanju ZDR).

B. – I.

4.Pobudnik izpodbija drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1 (samozaposleni), ki določa, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi, in tretjo alinejo 33. člena ZPIZ-1, ki določa, da se obvezno zavarovanje družbenikov zasebnih družb in zavodov začne z dnem vpisa v register kot poslovodne osebe in se zaključi z izbrisom iz takšnega registra.

5.Očitki o neskladju izpodbijanih določb z drugim odstavkom 14. člena Ustave iz razlogov, ki jih navaja pobudnik, niso utemeljeni. Določba drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 predpisuje, da se na enaki podlagi kot osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic (samozaposleni) opravljajo dejavnosti iz prvega odstavka tega člena, zavarujejo tudi družbeniki zasebnih družb, ki so hkrati poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi.[1] Druga podlaga bi bila v obravnavanem primeru vključitev v obvezno zavarovanje na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPIZ-1. Zavarovanje na tej podlagi pa ni odvisno od vprašanja, ali gre za enoosebno ali večosebno družbo z omejeno odgovornostjo, temveč od odgovora na vprašanje, v kakšnem razmerju je družbenik (ki je tudi poslovodja) do družbe, katere poslovodja je. Samo, če je njegovo razmerje po vsebini mogoče opredeliti kot delovno razmerje, pride v poštev vključitev v obvezno zavarovanje na tej podlagi, torej kot zaposlen (prvi odstavek 13. člena ZPIZ-1). Kriterijev za presojo navedenega vprašanja pa ne določa ZPIZ-1, temveč ZDR. ZPIZ-1 ne ureja različno zavarovanja družbenikov, ki so poslovodje, glede na to, ali so družbeniki in poslovodje enoosebnih ali večosebnih družb. Z vidika izpodbijanih določb tudi ni neenakosti med samostojnimi podjetniki, ki so v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključeni na podlagi 15. člena ZPIZ-1 (torej kot samozaposleni), in družbeniki, ki so poslovodje.

6.Očitek, da ga izpodbijani določbi ZPIZ-1 ovirata v njegovi pravici do proste izbire poklica in sta zato v neskladju z drugim odstavkom 49. člena Ustave, ni utemeljen. Izpodbijanima določbama takega "učinka" sploh ni mogoče pripisati. Izpodbijani določbi urejata pokojninsko in invalidsko zavarovanje družbenikov, ki so hkrati poslovodne osebe, in ne delovnopravna razmerja. Tudi sicer iz 49. člena Ustave ne izhaja pravica do točno določene zaposlitve oziroma dela, ki se opravlja na točno določeni pravni podlagi, kot očitno meni pobudnik. Delo poslovodje lahko pobudnik še vedno opravlja, vendar ne v okviru delovnega razmerja, sklenjenega z družbo, katere edini družbenik je, temveč na kakšni drugi pravni podlagi. Pobudnik izpodbijanima določbama očita tudi neskladje s 50. in 66. členom Ustave. Tudi ta očitka sta neutemeljena. Izpodbijani določbi urejata eno izmed podlag za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tako sploh omogočata uresničevanje pravice do socialne varnosti ter je ne omejujeta, kot meni pobudnik. Sicer pa pravice za katere pobudnik meni, da mu ne pripadajo, ne sodijo v ta okvir. "Varstvo dela", ki ga Ustava zagotavlja v 66. členu, pomeni t. i. pozitivno obveznost države, da ustvarja možnosti za zaposlovanje in delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo. Iz te ustavne določbe ne izhaja dolžnost sodišča, da v konkretnem postopku v dvomu razsodi v korist delavca oziroma delovnega razmerja, čeprav za to niso izpolnjeni pogoji, kot očitno (izhajajoč iz njegovih navedb) pričakuje pobudnik. Očitno neutemeljen je tudi pobudnikov očitek o neskladju izpodbijanih določb s 74. členom Ustave. Nesporno je, da iz navedenih določb ZPIZ-1 ne izhaja "prisila" k ustanavljanju večosebnih gospodarskih družb, namesto enoosebnih.

7.Pobudnik zatrjuje tudi neskladje določb ZPIZ-1 z določbami ZDR in ZDG-1, torej zakonov, ki so si v hierarhiji pravnih aktov prirejeni (imajo enako pravno veljavo). Ustavno sodišče ni pristojno ocenjevati medsebojne skladnosti zakonov ali zakonskih norm, zato teh očitkov ne more preizkusiti.

8.Ker je glede na navedeno pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb ZPIZ-1 očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

B. – II.

9.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso izkazane (2. točka izreka).

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Prvo točko izreka je sprejelo soglasno. Drugo točko izreka je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.

Jože Tratnik Predsednik

[1]Če oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, se na podlagi 25. člena ZPIZ-1 zavaruje na tisti podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila (lahko) vključena v zavarovanje. Zakon torej rešuje primere, ko bi se lahko posameznik v obvezno zavarovanje vključil po več podlagah. Seveda pod pogojem, da je vsaka od podlag "veljavna". Prav to pa je bilo vprašanje, do katerega se je moralo opredeliti Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi.