Jedro

Ustna pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Bistvena sestavina podjemne pogodbe (619. člen OZ) je soglasje volj glede predmeta naročila in njegovega plačila. Cena naročila ni bistvena sestavina, saj jo v primeru, da s pogodbo ni določena, določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (drugi odstavek 642. člena OZ). V primeru obstoja soglasja volj pa je nadalje bistvenega pomena vprašanje, ali je bila ustna pogodba realizirana, torej ali je tožnik izpolnil prevzete pogodbene obveznosti. Trditveno in dokazno breme glede natančne in konkretne opredelitve vsebine pogodbe oziroma novih naročil glede posameznega področja, je na tožeči stranki. Tožeča stranka je tista, ki mora dokazati sklenitev ustne pogodbe, da ji je torej župan ustno naročal obsežno svetovanje na vseh zatrjevanih področjih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se stroški postopka znižajo za 395,56 EUR (na 1.152,56 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 6.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi od 4.800,00 EUR od 22. 11. 2009 in od 1.750,00 EUR od 5. 3. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Povrnitev toženkinih pravdnih stroškov v znesku 1.548,12 EUR je naložilo v plačilo tožniku (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (pred drugim sodnikom). Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku na podlagi zmotne dokazne ocene. Nelogično je namreč, da bi tožnik z županom tožene stranke o občinskih problemih le debatiral (brezplačno in zastonj) in ob tem pripravljal tudi pisne izdelke, hodil na teren, bil na sestankih. Med županom in tožnikom je bila nedvomno sklenjena ustna pogodba, kar nenazadnje izhaja tudi iz izpovedbe župana. Da je bila sklenjena ustna pogodba, potrdi tudi priča B. A. Dogovor o višini cene ni bistvena sestavina pogodbe in je torej pogodba veljavno sklenjena brez dogovora o njeni višini. Pričama M. R. in B. B. ni slediti, saj sta očitno neprijateljsko razpoloženi nasproti tožniku, poleg tega pa tudi iz njunih izpovedb izhaja, da je bila med tožnikom in županom sklenjena ustna pogodba, ko izpovesta, da ju je tožnik motil pri delu, o čemer sta seznanili župana, ta pa ni nič ukrenil. Priča B. B. tudi izpove, da je bil tožnik lahko le svetovalec B. A., česar tožnik nikdar ni trdil. Pritožba opozarja na konfuznost razlogov, ko sodišče najprej ugotovi nesklenitev pogodbe, potem pa, da je bil dosežen naknaden sporazum in na podlagi njega sklenjena pogodba. Nepojasnjeno je, zakaj bi tožnik po izstavitvi računa 22. 11. 2009 še naprej delal za toženko, če bi mu je takrat bilo pojasnjeno, da ne bo za svoje delo dobil plačila. Zmotno je stališče sodišča, da je neoblična pogodba nična, in da v takem primeru lahko tožbeni zahtevek temelji le na neupravičeni obogatitvi. Glede neupravičene obogatitve kot temelja tožbenega zahtevka tožnik poudarja, da dejstvo, da toženka njegovih izdelkov še ni uporabila, to ne odvzame koristnosti teh izdelkov. Vzpostavitev in vodenje evidenc stvarnega premoženja ne predstavlja le vpisovanje podatkov in znanih evidenc, ampak še številna druga opravila, kot so pridobitev teh podatkov, terensko delo, nepremičnine je potrebno preveriti v naravi, zemljiškoknjižna ureditev in na koncu je potrebno za nepremičnine skrbeti. Gre za dolgotrajen postopek. Priča B. B. je bila takrat pripravnica pri toženki in še to na kadrovskem oddelku. Mogoče elaborat, ki ga je naredila odvetniška družba, ni bil popoln, kar potrdi tudi priča B. A. Glede inventure sploh ni bil potreben nov akt. Korist tožnikovega dela je vidna tudi iz revizijskega poročila iz decembra 2009, ko revizorka glede inventure ugotovi enake pomanjkljivosti, kot jih pred tem ugotovi tožnik. Če s strani tožnika pripravljeni Statut ni bil sprejet, na to tožnik nima vpliva, kar enako velja za sistematizacijo delovnih mest, ki jo je pripravil tožnik. Pri Odloku osnovne šole J. V. ni šlo zgolj za popravo parcelnih številk, ampak tudi za druge vsebinske popravke. Glede svetovanja na področju kulture priča B. B. ni vedela nič povedati, kar je logično, saj to ni bilo njeno delovno področje. V zvezi s tem je v sodbi zmotno povzeta izpovedba priče, kar je imelo za posledico napačno dokazno oceno. Odločitev o stroških postopka je neskladna z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju ZOdvT), ker če se zadeva vrne nazaj na nižje sodišče, se že nastala nagrada všteje v nagrado za ponovljeni postopek. Posledično temu je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno priznalo 315,90 EUR in DDV od tega za ponovljeni postopek. Tudi kilometrina v višini 32,36 EUR je previsoko priznana, ker sta bila v ponovljenem postopku le dva naroka, kar je 22,20 EUR. Tožeča stranka v pritožbi, ki jo je vložila sama osebno, še dodatno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, predstavi podrobno analizo svojega dela, povzame posamezne izvedene dokaze, utemeljuje korist svojega dela za toženo stranko in opozarja na več zapisanih napak in razlag v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, saj meni, da so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in njegova odločitev pravilni. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitki o strojepisnih napakah in posameznih zapisih (pomotah) v izpodbijani sodbi so brezpredmetni, saj na odločitev o pritožbi ne vplivajo. Pritožbeno sodišče se zato do njih ne opredeljuje, saj bo lahko sodišče prve stopnje to odpravilo s popravnim sklepom, če bo menilo, da je to potrebno.

6. Zmoten je nosilni argument izpodbijane sodbe glede potrebne pisnosti zatrjevanega ustnega pogodbenega dogovora med pravdnima strankama. Čeprav 50. člen Zakona o javnih financah predpisuje pisno obliko vseh pogodb, s katerimi neposredni uporabniki (tu tožena občina) prevzemajo obveznosti proračuna, vsaka kršitev predpisane oblike ne pomeni ničnosti pogodbe. Vrhovno sodišče je v odločbi v tem sporu, opr. št. II Ips 255/2015 z dne 20. marca 2017 (kot tudi v drugih: III Ips 33/2013 in III Ips 36/2013) jasno poudarilo, da je v primerih, ko na eni strani nastopa neposredni uporabnik proračuna, obličnost z zakonom določena zaradi lažjega dokazovanja pravnega posla in ne kot pogoj za njegovo veljavnost. Zahtevana pisnost pogodb po tej določbi tako ni pogoj za njihovo veljavnost. To pomeni, da je lahko tudi ustna pogodba veljavno sklenjena. Zato neobličnost zatrjevane pogodbe ne more biti upravičen razlog za zavrnitev pogodbeno utemeljevanega tožnikovega zahtevka.

7. Glede na navedeno, v skladu z navodili Vrhovnega sodišča RS v določbi II Ips 255/2015, je pritožbeno sodišče presojalo, ali je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni bila niti ustno dogovorjena pogodbena vsebina, kot jo zatrjuje tožnik. Tožnik je v tožbi in nadaljnjih vlogah v bistvenem navajal, da je z županom, zakonitim zastopnikom toženke, po tem, ko je v letu 2007 in 2008 že sklenil pogodbi (ena izmed njiju avtorska pogodba z 18. 3. 2008 za leto 2008, A8)1 v zvezi z evidentiranjem stvarnega premoženja sklenil še ustno podjemno pogodbo oziroma več sprotnih vedno novih naročil oziroma dogovorov, v skladu s katerimi je najprej v letu 2009, nato v letu 2010 in v letu 2011 (do 31. 5. 2011) pripravil oziroma izdelal določena gradiva, osnutke, navodila, mnenja, pripombe, zbirke podatkov, skratka, da je svetoval in sodeloval na več področjih (inventura stanja, elaborat etažne lastnine in stvarno premoženje občine, statut in osnovni akti občine, revizija, sistematizacija delovnih mest, svetovanje na področju kulturne dejavnosti, odlok) pri čemer je opravil tudi terensko delo in imel materialne stroške (list. št. 48, 49). Podal je navedbe o vsebini posamezno opravljenih del in njihovem vrednotenju. Trdil je tudi, da je bilo ustno dogovorjeno, da mu bo za to plačal. Toženka je temu konkretizirano ugovarjala.

8. Ustna pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika). Bistvena sestavina podjemne pogodbe (619. člen Obligacijskega zakonika - OZ) je soglasje volj glede predmeta naročila in njegovega plačila. Cena naročila ni bistvena sestavina, saj jo v primeru, da s pogodbo ni določena, določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (2. odst. 642. člena OZ). V primeru obstoja soglasja volj pa je nadalje bistvenega pomena vprašanje, ali je bila ustna pogodba realizirana, torej ali je tožnik izpolnil prevzete pogodbene obveznosti. Trditveno in dokazno breme glede natančne in konkretne opredelitve vsebine pogodbe oziroma novih naročil glede posameznega področja, je na tožeči stranki. Tožeča stranka je tista, ki mora dokazati sklenitev ustne pogodbe, da ji je torej župan ustno naročal obsežno svetovanje na vseh zatrjevanih področjih. V pritožbi je še vedno sporno, ali je bila, razen nesporno treh pogodb (omenjeni in tretja podjemna pogodba z dne 1. 12. 2010 - B3) ustno sklenjena pogodba o delu (oz. pogodbe o delu). Tožnik mora dokazati tudi dogovor o odplačnosti pogodbe.

9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru tožnik ni uspel dokazati, da je za svoje aktivnosti v sklopu stvarnega premoženja z županom sklenil še kakšno drugo, razen omenjenih treh, za katere je že prejel plačilo. Pojasnjena je v jasnih, popolnih in življenjsko logičnih razlogih v točkah 15-22 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče v njih ne najde protislovij, ki bi onemogočala pritožbeni preizkus, niti vrzeli, ki jih očita pritožba. Dokazna ocena ima oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu. Opravljena je upoštevaje metodološka pravila iz 8. člena ZPP in je pritožba z opozarjanjem na posamezne dokaze, ki bi utegnili biti v korist, ne omaje. Sodišče prve stopnje se je izrecno in posredno opredelilo do vseh relevantnih trditev in ugovorov pravdnih strank.

10. Iztrgane dele izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke ne ovrže prepričljive dokazne ocene. Izpovedba župana, da je pričakoval določen končni izdelek, se nanaša na avtorsko pogodbo, ki ni predmet spora, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neustrezne. Drži, da je tudi ključna priča B. A., direktor občinske uprave, ki pa po ugotovljenem ni imel pooblastila za kakršnokoli sklepanje pogodb, izpovedoval, da naj bi se tožnik dogovarjal o delu z županom. Vendar je izrecno povedal, da pri številnih pogovorih med tožnikom in županom, ko je bil navzoč, župan tožniku ni dajal konkretnih nalog, ki bi jih moral opraviti v smislu zatrjevanega, predvideva le, da sta tožnik in župan sodelovala na ustni osnovi. Tudi priča M. R. ni potrdil, da bi za kakšen dogovor med tožnikom in županom vedel ali slišal. Del izpovedi, da se je tožnik z županom sestajal, še ne potrjuje obstoja sklenitve pogodbe oziroma naročil za obsežno svetovanje oziroma delo na več področjih, kot zatrjuje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče v smeri svojega sodelovanja s tožnikom po navodilu direktorja občinske uprave pravilno ocenilo, da njegova izpoved v ničemer ne potrjuje dogovorov tožnika z županom za obsežno delo - svetovanje, koordiniranje, izdelavo aktov, itd. in za odplačnost. Dokazno prepričljiva je presoja sodišča, da ob diametralnem razumevanju stvari o bistvenih sestavinah pogodbe ni bilo soglasja. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj sledi izpovedi župana, da se je s tožnikom le veliko pogovarjal o občinski problematiki. To je nenazadnje potrdil tudi B. A. To pa še ne daje podlage za zaključek, da je tožnik sodeloval z B. A. pri posameznih delih po prejšnjem dogovoru z županom. Tožnikovo razumevanje v okviru teh pogovorov, da se sklepajo dogovori, kot jih zatrjuje, kažejo le, da med njim in županom ni bilo soglasja o nastanku pogodbe. Sodišče pritrjuje prepričljivim razlogom in s tem dokazni oceni, da je do aktivnost tožnika, za katere zahteva sedaj plačilo, prišlo zaradi sodelovanja z direktorjem občinske uprave B. A. ne po naročilu zakonitega zastopnika, in takšno sodelovanje okvalificiralo za zasebno. S tem pa ni izkazano, da bi tožena stranka preko župana tožeči stranki naročila, naj zanjo opravi določene storitve.

11. Če je tožnik motil zaposlene pri svojem delu, pa v zvezi z njihovimi pritožbami župan ni preprečeval, da tožnik z B. A. govoril, oziroma ni nič storil, to ne pomeni, da je pogodba sklenjena. Pasivnost župana, ob tem, da tožnik v postopku niti ni zatrjeval ali dokazoval, da bi župan morebiti naknadno odobril pogodbo brez njegovega pooblastila, ne pomeni, da je bila pogodba z določeno vsebino konkludentno sklenjena (73. člen OZ). Tudi prejem in nezavrnitev računa s strani tožene stranke ne predstavlja soglasja oziroma volje za nastanek pogodbe oziroma zatrjevane pogodbene obveznosti strank (18. člen OZ).

12. Neutemeljen je očitek o konfuznosti razlogov v tč. 50 izpodbijane sodbe. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, za kar je imelo podlago v dokaznem gradivu, da so bile vse tri omenjene pogodbe sklenjene med tožnikom in zakonitim zastopnikom naknadno, ko je tožnik že pričel (ali opravil) z določenim delom, a je bilo to delo prej dogovorjeno in s pisno pogodbo nato urejeno. Avtorska in podjemna pogodba nista predmet tega postopka. Med strankama ni bilo sporno, da je bilo dogovorjeno delo in plačilo izvršeno. Ravno to kaže, da je bilo vse, kar je bilo med strankama izrecno soglasno dogovorjeno in opravljeno, potem tudi pisno urejeno. Ker ni bilo sporno, kaj je bil predmet teh pogodb, ki so bile izvršene, tožena stranka tudi ni bila dolžna pojasnjevati, kaj naj bi bilo s tem plačano. Tudi zato ne, ker je tožnik ves čas zatrjeval, da zahteva plačilo za izdelke, ki niso bili zajeti v teh pogodbah. V postopku je bilo ugotovljeno, da je toženka s podjemno pogodbo v letu 2010 plačala tisto delo, za katerega sta bili stranki soglasno dogovorjeni. Ni pomembno, ali je toženka s tem plačala del tožnikovega dela, ki je bil zajet v računu iz leta 2009. Ključna je ugotovitev, da tožnik ni dokazal, da bi se z zakonitim zastopnikom dogovorila za obširno svetovanje na vseh zatrjevanih področjih, kot zatrjuje in sedaj zahteva za to plačilo.

13. Ker tožnik obstoja (neznanega števila) naročil s strani zakonitega zastopnika toženke ni dokazal, je sodišče prve stopnje kot temelj tožbenega zahtevka pravilno presojalo v luči pravil o neupravičene obogatitev, ki je materialnopravno urejena v določbah 190. do 198. člena Obligacijskega zakonika. Zahtevek iz neupravičene obogatitve je lahko podan, če je dolžnik obogaten na račun osiromašenega upnika, ker je osiromašeni opravil storitev v korist obogatenega in za obogatitev ni bilo pravnega temelja (1. in 2. odst. 190. člena OZ).

14. Da toženka z delom, katerega vtožuje tožnik (opredelil ga je v več sklopih, in sicer inventura; elabarot etažne lastnine in stvarno premoženje občine, osnovni akti občine - statut; sistematizacija delovnih mest; odlok; kulturna dejavnost; ki ga je opravil v obdobju od 1. 1. 2009 do 31.5. 2011), ni bila okoriščena, posledično čemur je tožbeni zahtevek neutemeljen, tudi po pravilih neupravičene obogatitve, je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo v točkah 32 do 49 in 52 izpodbijane sodbe, kjer poda obširne in na dokazih temelječe razloge, na podlagi 8. člena ZPP skladni dokazni oceni. Dokazno breme obogatitve toženke je na strani tožeče stranke, ki je z ugovornimi navedbami in pri tem sklicujoč na dokaze, prevalila procesno breme nazaj na tožnika. Tožnik je trdil, da se korist, ki jo je toženka z opravljenimi deli pridobila, kaže v njenih dopolnjenih in spremenjenih aktih, ki so skladni z veljavno zakonodajo, opravljena inventura in vzpostavljena evidenca stvarnega premoženja, skupaj z vzpostavljenim sistemom upravljanja stvarnega premoženja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotovi, da tožnik tega bremena ni zmogel, torej obogatitve toženke ni uspel dokazati. Nasprotno, toženka je z izvedenimi dokazi potrdila, da dela, katerega plačilo tožnik vtožuje, ni uporabila in zanjo ni imelo koristi, torej s tem delom ni bila obogatena. Sodišče prve stopnje je v okviru začrtanega obsega spora, ki sta ga oblikovali pravdni stranki s svojimi trditvami, podalo razloge glede vsakega tožnikovega izdelka, ki naj bi bil po njegovih trditvah koristen za toženko, glede vzpostavitve in vodenja evidenc stvarnega prava v 32. - 40. točki, glede inventure v 41. točki, glede Statuta tožene stranke 42. - 46. točke, glede sistematizacije delovnih mest v 47. točki, glede Odloka za Osnovno šolo J. V. v 48. točki in glede aktivnosti na področju kulturne dejavnosti v 49. točki. Sklepno je pravilno ugotovljeno, da nobeno s strani tožnika zatrjevano opravljeno delo za toženko ni predstavljalo oziroma imelo koristi.

15. Pritožba se opredeli o vsakem delu tožnika za toženko posebej. Glede delovanja tožnika na področju kulturni dejavnosti pritožba opozarja, da priči B. B. to ni moglo biti znano, saj ona takrat na tem področju ni delovala, ne pove pa, kako bi to imelo vpliv na ugotovitev koristi tožnikovega dela za toženko. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih tožnik konkretno ne izpodbija, in so razvidne iz izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pritrjuje, da sama udeležba tožnika na sestanku z B. A. in K., ni bila koristna, saj ni imel nobenega rezultata. Glede Odloka za osnovno šolo J. V. pritožba povzema del izpovedi priče B. A. in kaj je sodišče prve stopnje še ugotovilo na podlagi izpovedi priče B. B. Opozarja, da je tožnik pripravil Odlok tudi glede drugih vsebinskih popravkov. Sodišče prve stopnje, je ugotovilo, da pripravljen odlok, ki sploh ni bil ne naročen ne potreben (saj ga niso nameravali spreminjati), se je spremenil v letu 2012 zaradi sprejetja nove zakonodaje (priloga B17) glede števila članov sveta zavodov, kar pa ni imelo zveze s tožnikom. Katere druge vsebinske popravke naj bi tožnik še pripravil, ne navede, zato na pritožbo v tem delu ni mogoče odgovoriti. Ko pritožba opozarja na korist tožnikove aktivnosti v zvezi z inventuro, opozarja le, da je enake pomanjkljivosti glede inventure, kot jih je prej ugotovil tožnik, ugotovila tudi izvedenka. V čem naj bi to predstavljalo korist za toženko, pritožba ne pove, niti je ne vidi pritožbeno sodišče. Glede delovanja tožnika v zvezi z elaboratom (v okviru področja stvarnega premoženja), se pritožbeno sodišče strinja z razlogi nižjega sodišča. Elaborat je izdelala odvetniška družba, in zato kakršnokoli nadaljnje udejstvovanje tožnika ni bilo potrebno. Ob tem, da je tožnik sam izpovedal, da mu župan ni naročil pregleda akta, kar kaže, da se je tožnik lotil posla nepoklicano, pritožbeno sodišče pritrjuje, da ni mogoče samo po sebi govoriti o toženkini koristi.

16. Tožnik pri delih (vzpostavitev in vodenje evidenc stvarnega premoženja, Statut in sistematizacija delovnih mest) niti ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da delo ni bilo uporabljeno za toženko, ampak to utemelji s tem, da tožnik ni imel vpliva na to, ali bo zaradi njegovih aktivnosti oziroma dela vzpostavljena evidenca oziroma sprejet akt pred pristojnim organom občine. Drži, da tožnik na to, ali bo prišlo do sprejetja posameznega akta ali do vzpostavitve evidence na podlagi njegovega dela, nima vpliva. Za odločitev o tožbenem zahtevku je relevantno, ali je bilo delo koristno za toženko, ali je bilo torej uporabljeno ali uporabljivo. V zvezi s področjem stvarnega premoženja pojasnjevanje pritožbe, kaj je to delo obsegalo in da obsega dela sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, tožnik ne ovrže zaključka, da je bilo delo na tem področju brezpredmetno in neustrezno, torej neuporabno in neuporabljeno. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do številnih pripravljenih dokumentov in v okviru dokaznega gradiva pravilno ocenilo, da se glede na njihovo vsebino (razni predlogi, nasveti, podatki o ogledih, ponavljajoči se dokumenti s povzemanjem pravnih podlag in predlogi), ne izkazuje korist za toženko, ki naj bi se potrditvah tožnika kazala v tem, da bi bilo treba podatke vnesti le še v evidenco in sistem stvarnega premoženja. Kar zadeva zatrjevane koristi v zvezi s pripravo Statuta, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da je predlog, ki je bil obravnavan, dejansko pripravil tožnik. Sodišče pa je tudi sicer ugotovilo, da je bil tožnikov statut neuporaben, saj ni bil usklajen z vso veljavno zakonodajo. V zvezi s sistematizacijo delovnih mest je bilo ugotovljeno, da je bilo v letu 2008 akt sprejet ob pomoči odvetnika D., kasneje pa je župan sam pripravil osnutek sprememb (s pomočjo akta Občine M.), kar je potrdila tudi priča B. A. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek nižjega sodišča, da koristi od tega, da je tožnik z B. A. sodeloval pri sistematizaciji, ni bilo, saj ni dokazano, da bi bil njegov osnutek statuta dejansko uporabljen, nič od njega niso uporabili. Samo dejstvo, da je tožnik pripravil akt, pa še ne daje podlage za ugoditev zahtevku na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, ki se od pogodbenega temelja razlikuje ravno v tem, da pri pogodbi o delu zadošča, da je delo narejeno, torej pripravljen osnutek.

17. Glede na navedeno je v luči elementa neupravičene obogatitve neodločilno vprašanje, (kdaj in) ali je tožena stranka prejela izdelke oziroma gradiva v skladu s pravili njenega poslovanja. Zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe v tej smeri.

18. Ker je tožbeni zahtevek po obeh temeljih neutemeljen, je bil pravilno zavrnjen. Sodišču prve stopnje se zato z višino plačila oziroma koristi ni bilo treba ukvarjati. Na pritožbene navedbe v tej smeri zato pritožbeno sodišče posebej ne odgovarja.

19. Tožeča stranka pa utemeljeno opozarja na zmotno odločitev o stroških postopka. V 4. točki opomb 3 ZOdvT (3. del, ki ureja pravdni postopek) je namreč izrecno določeno, da če se zadevo vrne na nižjo stopnjo, se že nastala nagrada za postopek pred istim sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje je toženki neutemeljeno dvakrat priznalo nagrado za postopek, vsakič nagrado po 315,90 EUR povišano za 22 % DDV, ker je pravilno le enkratno priznanje. Drži tudi, da sta bila ob ponovnem sojenju pred sodiščem prve stopnje opravljena le dva naroka in da zato znaša kilometrina 22,20 EUR in ne 32,36 EUR, kot jo je zmotno priznalo sodišče prve stopnje.

20. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbi tožnika glede stroškov postopka ugodilo in temu ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka temelji na določbah 165. člena ZPP ter 154. in 155. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel le glede stranske terjatve, zato je odločeno, da krije sam svoje pritožbene stroške. To velja tudi glede stroškov revizijskega postopka, ki so del pravdnih stroškov in delijo usodo končnega uspeha. Tožnik v pravdi ni bil uspešen. Tudi toženka krije sama svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka, saj z odgovorom na pritožbo in odgovorom na revizijo ni v ničemer prispevala k odločitvi na drugi in tretji stopnji.

1 Ni bilo sporno, da sta bili ti dve pogodbi izvršeni in plačani. 2